VSL sodba II Cp 3150/2010

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom v izpodbijanem delu potrdi.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo, popravnim sklepom in dopolnilno sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine, in sicer za znesek 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 06. 2007 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek, to je za 24.000,00 EUR s pripadki, pa zavrnilo in toženi stranki naložilo v plačilo 3.388,48 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter absolutne bistvene kršitve določb postopka. Meni, da je tožniku dosojena previsoka odškodnina. Sodišče ni dovolj kritično povzelo navajanja tožnika na naroku in ni v zadostni meri upoštevalo že izoblikovane sodne prakse za podobne poškodbe, kot jo je utrpel tožnik, ter na ta način nepravilno uporabilo določila 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Glede na sodno prakso bi bila primerna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem 8.000,00 EUR. Tožnikovo zdravljenje je bilo izjemno kratkotrajno in brez zapletov ter posebnosti. Že po treh mesecih je hodil brez bergel, nogo je lahko polno obremenjeval, zlom je bil zaceljen že po cca petih mesecih. Tudi dosojenih 3.000,00 EUR odškodnine za strah je močno pretiran znesek, ki absolutno odstopa od obstoječe sodne prakse. Tožniku je bila diagnoza nemudoma postavljena, predstavljeno mu je bilo tudi zdravljenje, ki je bilo brez zapletov, zato o intenzivnosti in o dolgotrajnosti sekundarnega strahu, kakršnega za prisojo odškodnine iz tega naslova terja OZ, ne moremo govoriti. Pravična denarna odškodnina iz naslova strahu bi bila 1.200,00 EUR. Za duševne bolečine zaradi skaženosti pa bi bila primerna odškodnina 800,00 EUR. Tožnikove brazgotine so na takem mestu, da so pretežni del leta pokrite z nogavico in hlačami, poleg tega so vse brazgotine razen ene na notranji strani noge in zato še manj vidne. Primerna denarna odškodnina za tožnikovo nematerialno škodo bi bila 10.000,00 EUR. Neutemeljeno in v nasprotju z določili veljavne odvetniške tarife (OT) je prvostopenjsko sodišče tožeči stranki priznalo točke za pribavo in pregled dokaznih listin, za predložitev dokaza, za zastopanje na glavnih obravnavah, kjer se o zadevi ni vsebinsko odločalo niti izvajalo dokazov, za prejem sodb in poročila stranki. Glede na vse navedeno pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v izpodbijanem delu zavrne, podredno pa, da sobo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Na vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila. Ponavlja trditve, ki jih je podala že tekom postopka na prvi stopnji, ponovno opisuje tožnikove poškodbe, zdravljenje in težave ter meni, da je glede na to dosojena odškodnina prej prenizka kot previsoka. Zato predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba sicer navaja, da uveljavlja tudi pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb postopka, vendar v tej smeri ne vsebuje konkretiziranih navedb. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v postopkovnem pogledu preizkusilo le z vidika v 2. odstavku 350. člena ZPP taksativno naštetih uradoma upoštevnih kršitev določb postopka. Teh pa ni zasledilo.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je bilo tudi materialno pravo, to sta določbi 179. in 182. člena OZ, pravilno uporabljeno. Skladno z določilom 179. člena OZ je dolžno sodišče pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo pretehtati vse okoliščine, ki so vplivale na počutje in aktivnosti oškodovanca (subjektivno merilo) in upoštevati tudi sodno prakso glede odmere odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo). S takim ravnanjem sodišče poskrbi, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi z odškodninami za podobne škode in je tako zagotovljeno enakopravno varstvo vsakega oškodovanca (22. člen Ustave RS) in tudi ni v nasprotju z namenom odškodnine, ki pomeni denarno zadoščenje za pretrpljeno škodo, ki je sicer ni mogoče odpraviti. V obravnavanem primeru je prvo sodišče navedenemu zadostilo.

Iz na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga pritožba ne izpodbija, izhaja, da je tožnik pri padcu dne 18. 12. 2005 utrpel zlom obeh kosti leve goleni, kar je huda telesna poškodba. Potrebna sta bila dva operativna posega (osteosinteza zloma z nepovratnim žebljem in vijaki na zaklep in odstranitev žebljev in vijakov), v bolnišnici je bil skupaj 15 dni in nato še 14 dni na rehabilitaciji v toplicah. Trpel je zelo hude bolečine 3 dni, hude telesne bolečine 6 dni, srednje težke pa kar 70 dni, lahke telesne bolečine pa do konca zdravljenja 116 dni, bodo pa trajale tudi v bodoče (182. člen OZ). Prejemal je antibiotike, injekcije z zdravilom proti strjevanju krvi, zdravila proti bolečinam, 12x je bil izpostavljen radiološkemu sevanju, 20x je bil na kontrolnih pregledih in večkrat je obiskoval fizioterapijo. Bergle je uporabljal kar 118 dni. Zdravljenje zlomov samih je bilo zaključeno 31. 05. 2006, kirurško zdravljenje pa novembra 2007. Glede na navedene zaključke izvedenca, ob upoštevanju tožnikove izpovedbe, še zlasti pa ob dejstvu, da so bile tožnikove življenjske aktivnosti po mnenju izvedenca zmanjšane le začasno, zato je prvostopenjsko sodišče materialnopravno pravilno duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika upoštevalo v okviru odmere odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja, je na 20.000,00 EUR odmerjena odškodnina iz tega naslova primerna. Ne odstopa od odškodnin, dosojenih v primerljivih primerih, pa tudi ustrezno individualizirana je. Čeprav je zdravljenje tožnika res potekalo brez posebnih zapletov, pa ni bilo kratkotrajno, kot meni pritožba. Zdravljenje samih zlomov je bilo namreč po neizpodbijanjem mnenju izvedenca zaključeno 31. 05. 2006, to je več kot pol leta po poškodbi, kirurško zdravljenje pa potem, ko so bili tožniku odstranjeni žebelj in vijaki, to pa je bilo novembra 2007, torej skoraj 2 leti po poškodbi. Sicer pa pritožba primerljivih primerov, kjer pa bi bila dosojena bistveno nižja odškodnina, ne navede oziroma konkretizira.

Enako velja za 3.000,00 EUR odškodnine, odmerjene iz naslova strahu. Navedeni znesek predstavlja primerno denarno satisfakcijo za nedvomno zelo intenziven, res pa da kratkotrajen primerni strah, ki pa je porušil tožnikovo ravnovesje, saj po ugotovitvah prvega sodišča še leto dni po nezgodi zaradi strahu ni vozil avtomobila (konec 2. odstavka na 5. strani izpodbijane sodbe). Strah za izid zdravljenja (sekundarni strah) oškodovanec trpi tudi, ko mu je že razloženo, kako bo predvidoma potekalo zdravljenje. Vnaprej se ne ve, ali bo zdravljenje potekalo brez zapletov in ali bo oziroma koliko bo uspešno. To je po ugotovitvah izvedenca tožniku lahko postalo znano šele, ko je pričel z obremenjevanjem noge, kar je bilo 100 dni, torej več kot tri mesece po poškodbi.

Dejstvo je, da ima tožnik zaradi predmetne poškodbe na levi nogi od kolena navzdol 6 brazgotin velikosti cca 1,5 cm na različnih predelih, tudi na sprednji strani spodnjega dela leve goleni, ki je dobro viden, ter 6 cm brazgotino na sprednji strani levega kolena, ki je, ko ne nosi dolgih hlač, dobro vidna. Glede na to je prvostopenjsko sodišče povsem utemeljeno sledilo njegovi izpovedbi, da ga brazgotine motijo tudi vsakič, ko se tušira in poleti, ko nosi kratke hlače. Ob teh ugotovitvah pa je na 2.000,00 EUR odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti tudi po oceni višjega sodišča odmerjena v okviru primerljivih primerov.

Enakih primerov v sodni praksi sicer praktično ni, različnih škodnih primerov pa tudi ni mogoče matematično enačiti. Naloga sodišča je zato, da poišče ustrezno vrednostno ravnotežje med sorazmerno lažjimi in sorazmerno hujšimi primeri. Glede na težo in trajanje vseh telesnih bolečin, nevšečnosti, duševnega trpljenja zaradi skaženosti in strahu, ki so bili prisotni pri tožniku v posledici obravnavanega škodnega dogodka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prisojena odškodnina iz naslova nematerialne škode ustrezno umeščena med zneske odškodnin, ki so bili v sodni praksi prisojeni v primerljivih škodnih primerih. Dosojenih mu je bilo cca 26 povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji. Z dosojo te odškodnine je po mnenju višjega sodišča prvostopno ustrezno upoštevalo tako načelo individualizacije kot objektivizacije odškodnine. Pritožba svojih navedb o previsoko odmerjeni odškodnini v primerjavi z odškodninami za primerljive primere ne konkretizira; ne navede nobenega primera iz sodne prakse. Pritožbeno sodišče še pripominja, da je odločilen skupni znesek odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo, ne pa posamezne postavke znotraj njega (prim. sodbo VS RS II Ips 977/2006). Skupno odmerjena odškodnina pa je v okviru odškodnin, ki se prisojajo za podobne primere (prim. npr. primera št. 503 in 504 v knjigi Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001).

Pritožbena graja odmere pravdnih stroškov je povsem nekonkretizirana. Ni specificirano za pribavo in pregled katerih dokaznih listin in za predložitev katerega dokaza sodišče ne bi smelo tožeči stranki priznati stroškov po OT. Samo po sebi pa priznanje teh stroškov ni neutemeljeno, saj jih OT predvideva v 4. odstavku tar.št. 19. Osnova za priznanje točk po OT za prejem odločb in poročilo stranki o tem pa je tar.št. 40. Kateri so bili naroki, na katerih se o zadevi ni vsebinsko odločalo, izvajalo dokazov, prvostopenjsko sodišče pa naj bi priznalo stroške, kot da so se izvajali dokazi, pritožba ne navede, višje sodišče pa tega ne ugotavlja po uradni dolžnosti. Torej pritožba tudi v zvezi s stroškovnim delom izpodbijane sodbe ni utemeljena.

Ker pritožbena graja ni utemeljena, drugostopenjsko sodišče pa tudi ob preizkusu izpodbijane sodbe z vidika uradoma upoštevnih procesnih kršitev teh ni zasledilo, materialno pravo pa je bilo uporabljeno pravilno, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. člena ZPP. Pravdni stranki nosita vsaka svoje pritožbene stroške: tožena stranka zato, ker s pritožbo ni uspela (1. odst. 154. člena ZPP), tožeča stranka pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni upoštevno prispevala k rešitvi zadeve na drugi stopnji (155. člen ZPP).