VSRS Sodba III Ips 204/2008

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama trpi svoje revizijske stroške.

1Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in sicer za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.097,87 EUR od 22. 5. 2004 do 18. 6. 2007 (I. točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še o stroških postopka (III. točka izreka).

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, delno pa je ugodilo pritožbi tožene stranke in je I. točko izreka prvostopenjske sodbe spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od zneska 2.079,87 EUR od 19. 12. 2006 do 18. 6. 2007.

3Tožeča stranka z revizijo napada zavrnilni del sodbe pritožbenega sodišča „iz razlogov po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena istega zakona in po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

4Tožnik je imel pri toženi stranki zavarovano vozilo znamke Audi AS 4,2Q, kupljeno dne 3. 8. 2000, s polico „kasko“, s klavzulo „zavarovanje na polno vrednost“. Ves čas zavarovanja vozila je bila osnova za izračun premije, ki jo je določala tožena stranka, enaka. Znašala je 20.549.948,00 SIT, toliko, kot je znašala tudi cena vozila ob nakupu. Vozilo je bilo ukradeno dne 5. 3. 2004. Tožnik je pričakoval plačilo zavarovalnine v višini polne vrednosti vozila (20.549.948,00 SIT).

5Tožena stranka je tožniku skupaj (s plačili in pobotom) pred in delno med pravdo poravnala tedanjih 7.751.000,00 SIT (32.344,35 EUR). Plačala je sicer še znesek 2.111,87 EUR, ki pa zadeva zamudne obresti. Prejeta zavarovalnina je tako znašala 37,7 % vrednosti, ki jo je imelo vozilo ob nakupu.

6Revident uveljavlja, da bi bilo treba pri izračunu višine škode upoštevati znesek 20.549.948,00 SIT, ki je veljal kot osnova za izračun premije. Izvedenec naj bi napačno upošteval znesek 16.773.123,00 SIT. Izvedenec je škodo izračunal tako, da je upošteval vrednost novega vozila po ceniku vozil v letu 2004 (za model vozila letnik 2000). To je v skladu z določbo točke 1.a 12. člena splošnih pogojev zavarovanja vozil in stvari (AA SP-012) tožene stranke, po kateri se vrednost zavarovane stvari ugotavlja po vrednosti na dan ugotavljanja škode. Podlaga za ugotavljanje višine škode je nabavna vrednost nove zavarovane stvari na dan ugotavljanja višine škode, zmanjšana za izgubljeno vrednost zaradi tehnične izrabljenosti (amortizacije). Določeno je še, da se amortizacija ugotavlja na podlagi podatkov o starosti zavarovane stvari in prevoženih kilometrov ter glede na splošno stanje zavarovane stvari ob upoštevanju ustreznih meril in tržne vrednosti. Revidentovo stališče, da bi bilo treba pri izračunu nastale škode zaradi kraje vozila upoštevati znesek, ki je bil plačan ob nakupu, je zato zmotno. Pravilno je bila upoštevana cena vozila v času, ko je bilo vozilo ukradeno.

7Revident največji del revizije posveča dokazovanju, da je že ves čas postopka zatrjeval, da bi bilo treba kot osnovo za izračun škode upoštevati znesek 20.549.948,00 SIT in da zato njegovih navedb ni mogoče šteti za prepozne. Pritožbeno sodišče ni štelo, da je v tem pogledu prekludiran, pač pa, da je prekludiran glede trditev, kakšna je bila tovarniška opremljenost njegovega vozila, zaradi česar je sodišče prve stopnje pač štelo, da je imelo standardno opremo, kakršno je upošteval tudi izvedenec (drugi odstavek na 3. strani sodbe). V 1. členu splošnih pogojev tožene stranke je določeno, da se dodatna oprema zavaruje le, če je tako posebej dogovorjeno. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje (prvi odstavek na 6. strani sodbe) zavarovanje dodatne opreme ni bilo dogovorjeno. Zato je nepomembno, ali je imelo ukradeno vozilo „ogromno dodatne opreme“, kakor tudi ali je bil tožnik v zvezi s temi trditvami prekludiran.

8Revident je tudi v pritožbenem postopku zgolj razlagal, zakaj je treba upoštevati znesek iz računa za nakup vozila (v letu 2000), namesto da bi s pomočjo cenika trgovca, ki prodaja vozila A., veljavnega v letu 2004, ko je bilo vozilo ukradeno, pokazal na tisto ceno, ki po njegovem mnenju ustreza ceni za zavarovano vozilo. Ceniki vozil vsebujejo tudi sezname opreme, ki jo pokriva cena. Zato bi bilo s primerjavo cenikov iz leta 2000 in 2004 mogoče zlahka ugotoviti, ali je bila upoštevana pravilna cena iz cenika za leto 2004. Na naroku za glavno obravnavo dne 21. 6. 2007 je izvedenec na vprašanje tožnikovega pooblaščenca pojasnil, kakšno vozilo in s kakšno opremo je bilo upoštevano pri izračunu škode. Kljub temu je tožnikovo procesno ravnanje (pravdanje) ostalo na ravni splošnosti.

9S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na tiste navedbe revidenta, ki vplivajo na odločitev o reviziji.

10Po povedanem je bilo treba revizijo kot neutemeljeno zavrniti, saj niso podani razlogi, zaradi katere je bila vložena in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti (378. člen ZPP).

11Izrek o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP.