VSRS Sodba II Ips 335/2010

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se pritožbi toženke delno ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu delno spremeni tako, da se izrek prvostopenjske sodbe glasi:

„Toženka mora v 15 dneh plačati prvotožnici znesek 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2007 do plačila, drugotožnici znesek 6.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 6.259,40 EUR od 21. 6. 2007 do plačila in od zneska 240,60 EUR od 28. 5. 2008 do plačila ter tretjetožniku znesek 5.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2007 do plačila.

Toženka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožnikom njihove pravdne stroške v znesku 2.703,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila“.

Sicer se revizija zavrne.

Toženka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožnikom njihove stroške pritožbenega in revizijskega postopka v skupnem znesku 231,44 EUR.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za plačilo odškodnine prvotožnici v znesku 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 6.259,40 EUR od 13. 6. 2007 do plačila in od zneska 1.740,60 EUR od 28. 5. 2008 do plačila, drugotožnici v znesku 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 6.259,40 EUR od 21. 6. 2007 do plačila in od zneska 1.740,60 EUR od 28. 5. 2008 do plačila in tretjetožniku v znesku 6.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 5.842,10 EUR od 13. 6. 2007 do plačila in od zneska 957,90 EUR od 28. 5. 2008 do plačila ter toženki naložilo povrnitev stroškov postopka vseh tožnikov. V presežku (glede obresti) je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede stroškovne obveznosti toženke spremenilo. V ostalem je pritožbo tožnikov in v celoti pritožbo toženke zavrnilo ter toženki naložilo povrnitev odmerjenih pritožbenih stroškov tožnikom.

3Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 206/2010 z dne 16. 6. 2010 revizijo toženke dopustilo glede vprašanja višine odškodnine.

4Toženka v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je na podlagi enake dejanske in pravne podlage pred sodišči v P. vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Praksa Višjega sodišča v Mariboru v doslej razsojenih zadevah ni enotna. Prisojena odškodnina je (glede na ugotovljeno jakost hrupa, obdobje izpostavljenosti hrupu in nevšečnosti tožnikov) previsoka, sodišči pa nista ustrezno upoštevali načela individualizacije višine odškodnine in načela njene objektivne pogojenosti. V drugih primerljivih zadevah pritožbenega in vrhovnega sodišča, ki jih toženka v reviziji našteva, je bila s strani sodišč določena bistveno nižja odškodnina. Poudarja tudi, da gre v obravnavanem primeru za obdobje (le) štirih let in štirih mesecev, in da so bile v Murski Soboti (ki jo daje za primerjavo) ugotovljene tudi druge vrste prekomernih emisij (vibracije, strupeni plini). Graja tudi odločitev o pravdnih stroških, saj je nesprejemljivo, da sta sodišči vsakemu tožniku posebej priznali stroške postopka, ki jih je vsak imel pred združitvijo zadev. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zniža višino prisojene odškodnine, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

5Revizija je bila vročena tožnikom, ki so nanjo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

6Revizija je delno utemeljena.

7Revizijski preizkus izpodbijane sodbe je omejen na presojo, ali prisojena odškodnina odstopa od sodne prakse glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, prisojene v primerljivih zadevah. Toženka je v predlogu za dopustitev revizije zatrjevala, da prisojena odškodnina odstopa od sodne prakse in da je za 4.500 EUR za vsako tožnico previsoko odmerjena, za tožnika pa za 3.300 EUR. Glede na tak obseg dopuščene revizije so neupoštevne revizijske trditve o pravdnih stroških.

8Temelj toženkine odškodninske odgovornosti predstavljajo ugotovitve o znatno povečani ravni hrupa v bivanjskem okolju tožnikov, ki živijo ob regionalni cesti G1-3 in zaradi katerega so v obdobju 52 mesecev, tj. od začetka julija 2004 do konca oktobra 2008 trpeli psihično neugodje (nespečnost, nervoznost ipd.) v obsegu, ki utemeljuje prisojo denarne odškodnine.(1) Sledeč revidentkinim navedbam je na podobni dejanski in pravni podlagi vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Dve od teh zadev sta bili doslej predmet presoje pred vrhovnim sodiščem. V nekaj deset zadevah so bile dopuščene revizije, ki so ta čas predmet obravnavanja pred tem sodiščem. Revizijsko sodišče je tako dobilo vpogled v široko paleto dejanskih okoliščin posameznih primerov, ki so jih nižja sodišča upoštevala, a so jim pri odmeri odškodnine dala različno težo. Tudi stranki v sporu poudarjata posamezne izmed njih – vsaka seveda le tiste, ki po njunem prepričanju utemeljujejo bodisi znižanje bodisi ohranitev prisojene odškodnine.

9Po ustaljeni praksi vrhovnega sodišča mora odškodnina za nepremoženjsko škodo odražati na eni strani subjektivno prizadetost posameznika, na drugi strani pa vzpostavljati sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Pri določitvi višine pravične odškodnine je treba upoštevati individualne značilnosti vsakega primera posebej in jih ovrednotiti na način, ki bo ustvarjal ustrezno razmerje med škodami različnega obsega.

10Že revidentka je opozorila na odločitve vrhovnega sodišča o primerni višini odškodnine za duševno trpljenje oseb, ki so živele ob Cankarjevi in Tišinski ulici v Murski Soboti in ki so bile zaradi preusmeritve tranzitnega prometa po osamosvojitvi Republike Slovenije od leta 1991 do leta 2000 izpostavljene prekomernemu hrupu, vibracijam in izpustu plinov.(2) V teh zadevah so bile prisojene odškodnine v razponu do 2.000.000 SIT (8.345,85 EUR) oziroma do 2.100.000 SIT (8.763,14 EUR), kar je tedaj predstavljalo 10 do 11 povprečnih neto plač. Višina odškodnine v posameznem primeru je bila v odločilni meri odvisna od oddaljenosti bivališča od Cankarjeve in na Tišinske ulice in od časa dejanske izpostavljenosti v območju prekomernih imisij. Najvišja odškodnina je bila prisojena tožnikom, ki so živeli v neposredni bližini ceste, po kateri je potekal tovorni promet, in ki so bili prekomernim imisijam izpostavljeni prek celega dneva in celotno obdobje desetih let. Osebam, katerih domovi so bili bolj oddaljeni od ceste oziroma so bile prekomernim obremenitvam izpostavljene krajši čas, je bila prisojena sorazmerno nižja odškodnina.

11Tem kriterijem je vrhovno sodišče sledilo tudi pri odločanju o obravnavani in tej podobnih zadevah. Odločilna teža gre ugotovitvama o oddaljenosti bivališča od ceste Murska Sobota – Gornja Radgona in o obdobju izpostavljenosti tako kumulativno gledano kot z vidika povprečne dnevne navzočnosti doma. Tako so bili najbolj obremenjeni tisti, katerih bivališča se nahajajo v neposredni bližini ceste Murska Sobota – Gornja Radgona, manj pa po naravi stvari tisti, katerih domovi so oddaljeni približno 15 m in več. Bolj so bili obremenjeni tisti, ki so zaradi upokojitve, nezaposlenosti ali drugih razlogov večino časa preživljali doma, kot tisti, ki so bili zaradi zaposlitve, šolanja ali drugih razlogov določen čas odsotni. V zvezi s tem revidentka sicer utemeljeno opozarja, da je bilo obdobje izpostavljenosti, gledano kot celota, v obravnavani in tej podobnih zadevah znatno krajše kot v "murskosoboških" zadevah in bi se to moralo odraziti v višini prisojene odškodnine. Vendar pa ni mogoče premosorazmerno upoštevanje te okoliščine v smislu "ker so bili tožniki v tistih zadevah izpostavljeni imisijam deset let, tu pa le nekaj manj kot pet let, so upravičeni do nekaj manj kot polovico manjše odškodnine". Odmera odškodnine za nepremoženjske škode že nasploh ni matematična operacija, proti takemu izračunu v obravnavanem primeru pa govorita še vsaj dva razloga. Kot prvo se je intenzivnost imisij tako v obravnavanih kot v "murskosoboških" zadevah skozi čas spreminjala in je najvišjo raven dosegla prav v obdobju zadnjih nekaj let pred preusmeritvijo prometa na novozgrajeno avtocesto. V obravnavanem primeru so bile tako v letih 2004 do 2005 presežene kritične vrednosti hrupa dan-večer-noč in nočnega hrupa, v letih 2006 do 2008 pa je bilo to preseganje še bistveno znatnejše. Poleg tega škodne posledice nedovoljenih imisij na nepremoženjskih dobrinah po naravi stvari ne nastajajo sorazmerno s časom izpostavljenosti, ampak je večji obseg škodnih posledic nastopil po krajšem obdobju izpostavljenosti, le manjši pa pozneje.

12Neutemeljene so revizijske navedbe o upoštevnosti dejstva, da so bili prizadeti tožniki iz Murske Sobote izpostavljeni ne le hrupu, ampak tudi vibracijam in težkim kovinam, v obravnavanih primerih pa ne. Ker je vir nedovoljenih imisij v obeh skupinah primerov predstavljal znatno povečan obseg tovornega prometa, opisani razliki v ugotovljenem dejanskem stanju, ki je bil podlaga za prisojo odškodnine v prvi in v obravnavani skupini, ni mogoče pripisati pravno upoštevne teže. Na drugačno stališče v obravnavani zadevi poleg tega ne more vplivati niti revidentkino sklicevanje na odločitve pritožbenega sodišča in na odločitev vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 409/2009. Stališče pritožbenega sodišča o višini primerne odškodnine za vrhovno sodišče samo po sebi ni zavezujoče. Prepričuje lahko le s težo argumentov, teh pa revidentka ni navedla in se zato z njimi ni treba posebej soočiti. Ker se je raznolikost in razsežnost zadev pokazala šele, ko je vrhovno sodišče prejelo več revizij zoper sodbe, izdane v podobnih primerih, v zgornji obrazložitvi pa so navedeni argumenti, ki so narekovali sprejeto odločitev, niti sklicevanje na sodbo II Ips 409/2009 ne more privesti do drugačne odločitve.

13Ob upoštevanju vsega navedenega tožniki sodijo v skupino tistih, ki so bili najbolj obremenjeni z nedovoljenimi imisijami, saj je njihova hiša od ceste oddaljena le 3 metre. Primerno odškodnino za drugotožnico, ki je upokojenka in se je v relevantnem obdobju, tj. od začetka julija 2004 do konca oktobra 2008, zadrževala pretežno doma, tako predstavlja znesek 6.500 EUR, tj. približno sedem povprečnih neto plač.(3) Za prvotožnico primerno odškodnino predstavlja znesek 6.000 EUR, ker je bila v relevantnem obdobju 2 leti nezaposlena, 2 leti pa zaradi zaposlitve določen čas odsotna od doma. Za tretjetožnika primerno odškodnino predstavlja znesek 5.500 EUR, ker je bil zaradi zaposlitve v celotnem relevantnem obdobju še več odsoten od doma (kot prvotožnica).

14Po navedenem je vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prisojene zneske odškodnine zmanjšalo, in sicer prvotožnici na 6.000 EUR, drugotožnici na 6.500 EUR in tretjetožniku na 5.500 EUR. V presežku do zahtevanih 8.000 EUR za tožnici in 6.800 za tožnika je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ta sprememba je zahtevala spremembo posameznih zneskov, od katerih tečejo zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 380. člena in 378. člen ZPP).

15Ker je bila revizija deloma uspešna, je to vplivalo tudi na odločitev o pravdnih stroških, ki so odmerjeni na podlagi prvega in drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Pravdni stranki sta v postopku pred sodiščem prve stopnje uspeli v razmerju tožniki 79 % in toženka 21 %. Toženki je revizijsko sodišče za postopek na prvi stopnji priznalo 3 x po 400 točk za odgovor na tožbo, 3 x po 400 točk za prvo pripravljalno vlogo, za drugi pripravljalni vlogi 15. 10. 2007 (375 točk) in 26. 10. 2007 (300 točk), skupaj 675 točk, 2 x po 400 točk za prva naroka 24. 9. 2007 in 16. 10. 2007, 3 x po 300 točk za tretjo, peto in šesto pripravljalno vlogo, 100 točk za porabljen čas na naroku 4. 11. 2009 (za zastopanje na naroku niso priglašeni stroški) in za prejem, pregled in dopolnitev izvedenskega mnenja 100 točk, kar je skupaj 4.975 odvetniških točk, z 2 % materialnimi stroški 5.074,5 točk, kar predstavlja znesek 2.329,20 EUR ter za kilometrino (3 x Murska Sobota – Gornja Radgona – Murska Sobota) 39,60 EUR, torej skupno 2.368,80 EUR. Za tožnike je revizijsko sodišče upoštevalo odmero stroškov pravdnega postopka, priznano s strani pritožbenega sodišča, in sedaj spremenjeni uspeh v postopku. Ob upoštevanju te okoliščine in po medsebojnem pobotanju stroškov v postopku na prvi stopnji mora toženka tožnikom povrniti 2.703,07 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka te odločbe. V pritožbenem postopku je toženka uspela 21 %. V zvezi s pritožbo so ji priznani stroški za sestavo pritožbe v višini 750 točk in 2 % materialni stroški, kar znaša skupaj 351,14 EUR (upoštevaje uspeh s pritožbo 73,74 EUR). Za tožnike je revizijsko sodišče upoštevalo odmero, priznano s strani pritožbenega sodišča v višini 185,07 EUR. Po medsebojnem pobotanju pritožbenih stroškov mora toženka tožnikom povrniti 111,33 EUR pritožbenih stroškov. Pravdni stranki sta v zvezi z revizijo uspeli v razmerju 39 % toženka in 61 % tožniki, zato sta v istem razmerju upravičeni do povrnitve priznanih stroškov. V zvezi z revizijo so toženki priznani stroški za sestavo revizije v višini 750 točk in 2 % materialni stroški, kar znaša skupaj 351,14 EUR (upoštevaje uspeh z revizijo 136,92 EUR). Tožnikom so priznani stroški za sestavo odgovora v višini 750 točk, 2 % materialni stroški in 20 % DDV, kar skupaj znaša 421,36 EUR (upoštevaje njihov uspeh 257,03 EUR). Ob upoštevanju uspeha v revizijskem postopku in po medsebojnem pobotanju teh stroškov mora toženka tožnikom povrniti 120,11 EUR revizijskih stroškov. V izreku te odločbe navedeni znesek 231,44 EUR je vsota tožnikom priznanih stroškov pritožbenega in revizijskega postopka.

---.---

Op. št. (1): Prim. sodbi II Ips 409/2009 z dne 18. 2. 2010 in II Ips 170/2009 z dne 26. 3. 2009.

Op. št. (2): Izmed odločb, navedenih v reviziji, so to sodbe II Ips 148/2007 z dne 8. 11. 2007, II Ips 813/2007 z dne 29. 11. 2007, II Ips 940/2007 z dne 24. 1. 2008 in II Ips 567/2008 z dne 9. 7. 2008.

Op. št. (3): Glede na to, da je bilo v večjem delu zadev razsojeno v letu 2009, razlike v mesečnih povprečnih neto plačah pa so bile v tem letu precejšnje, je vrhovno sodišče pri presoji izhajalo iz povprečne neto plače, izračunane na letni ravni.