VSL sodba II Cp 2440/2010

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi v točki 1. in 3. izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 5.3.2009 pod opr. št. VL 27317/2009, na podlagi katerega je dolžan toženec plačati tožniku 316,73 EUR z obrestmi in stroške izvršilnega postopka v znesku 96,80 EUR. Tožencu je naložilo, da tožniku povrne nadaljnje pravdne stroške v znesku 329,16 EUR.

Proti sodbi se pritožuje toženec, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek stroškovno zavrne ali pa jo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da bi moral tožnik kot izvršitelj, glede na nesporno dejstvo, da je toženec ugovarjal njegovim računom, izvršilnemu sodišču poslati seznam svojih izvršilnih stroškov in bi nato o njihovi utemeljenosti odločilo izvršilno sodišče. Opozarja še, da je toženec enega od računov poravnal, ne ve pa, od kje prvostopnemu sodišču podatek, da je poravnal račun, izstavljen za drugo dražbo. Opozarja še, da tožnik ni zahteval varščine, izvršba pa tudi ni bila uspešna in zato ni mogel svojih stroškov izvršitelj poplačati od dolžnikov izvršilnega postopka. Meni še, da je terjatev zastarala, ker je treba uporabiti triletni zastaralni rok. Nezakonit naj bi bil tudi stroškovni izrek, ker ni ustrezno obrazložen, glede na to, da se sodišče v razlogih stroškovne odločitve sklicuje na odmero na stroškovniku.

Tožnik je vložil odgovor na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru je zadevo obravnavati v skladu z določbami, ki veljajo za postopek v sporih majhne vrednosti, ker se zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR. V skladu z določbo 5. odstavka 458. člena ZPP o pritožbi zoper sodbo v postopku v sporu majhne vrednosti odloča sodnik posameznik. Po določbi 1. odstavka iste določbe pa je mogoče sodbo, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je med drugim v okviru dejanskih ugotovitev ugotovilo, da je toženec prejel vtoževane račune, pa jih ni niti zavrnil, niti prerekal, niti ugovarjal njihovi višini. Ugotovilo je tudi, da je plačal le enega od izstavljenih računov in sicer zadnjega, ki se je nanašal na drugo dražbo. Spredaj navedenim trditvam tožnika toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjal. Ni zatrjeval, kar sedaj zatrjuje v pritožbi, da je računom in obračunom tožnika ugovarjal. Zatrjeval tudi ni, da bi se njegovo plačilo enega od računov, ne nanašalo na drugo dražbo. Vse, kar sedaj toženec drugače navaja v pritožbi, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, hkrati pa tudi izpodbijanje dejanskega stanja, ki v postopku v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog.

Izhajajoč iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča, da je tožnik opravil zaračunana izvršilna dejanja, da toženec obračunom in računom ni ugovarjal in da vtoževanih računov ni plačal, pa je pravilna materialnopravna odločitev prvega sodišča, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo. Zmotno je namreč stališče toženca, da se izvršitelj lahko poplača iz tistega, kar je izterjal od dolžnika, oz. iz varščine. Glede na določbo 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, na podlagi katere izvršilne stroške plačal najprej upnik, je upnik dolžan plačati izvršitelju stroške za njegovo delo, če teh ni mogoče poplačati iz založene varščine (ki jo izvršitelj lahko, ni pa jo dolžan zahtevati) oz. iz zneska, izterjanega od dolžnika v izvršilnem postopku. V 5. odstavku 38.c člena Zakona o izvršbi in zavarovanju je določeno, da če ni bilo varščine ali če ta ne zadošča za popolno plačilo, izvršitelj pozove upnika, naj mu v 8 dneh plača znesek, ki ga dolguje po obračunu. Po preteku tega roka lahko izvršitelj dolgovani znesek prisilno izterja. Uspešnost izvršbe skratka ni pogoj za poplačilo izvršiteljevih stroškov.

Pritožitelj tudi zmotno meni, da je v konkretnem primeru terjatev zastarala, ker velja triletni zastaralni rok. V 346. členu OZ je določeno, da terjatve zastarajo v petih letih, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok. V konkretnem primeru za terjatve izvršitelja v zakonu ni določen drugačni zastaralni rok in torej velja splošni zastaralni rok iz 346. člena OZ.

Po presoji pritožbenega sodišča je stroškovni izrek sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo. Navedlo je podlago za priznanje pravdnih stroškov, kot tudi znesek in predpis, na podlagi katerega je stroške odmerilo. Prav tako je sodišče v razlogih, s katerimi je utemeljilo stroškovni izrek tudi navedlo, da je podrobna odmera razvidna iz stroškovnika v prilogi pod A8. Na stroškovniku je tudi dejansko razvidna podrobna odmera, ki bi si jo toženec vedno lahko ogledal in konkretno izpodbijal. Tega pa v pritožbi ni storil. Zato je treba pritožbo tudi v tem delu zavrniti.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je posledica neuspele pritožbe in pa dejstva, da tožnik z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji. Stroški za odgovor na pritožbo so bili torej nepotrebni in jih tožnik krije sam.