VSRS Sklep I Up 219/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo izdajo začasne odredbe, s katero je tožeča stranka zahtevala zadržanje izvršitve odločbe Carinskega urada Maribor z dne 19. 9. 2008. S to odločbo, ki je izpodbijana v upravnem sporu, je carinski organ odločil, da sta tožeča stranka kot glavni zavezanec in družba A., d. o. o. kot prejemnik blaga solidarno zavezana k plačilu uvoznih dajatev (DDV, trošarine in obresti) v skupnem znesku 187.696,72 EUR, za blago, ki je bilo sproščeno v prost promet s carinskimi deklaracijami Izpostave Gruškovje, navedenimi v izpodbijani odločbi.

2Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa svojo odločitev utemeljuje z ugotovitvijo, da iz listin, ki jih je tožeča stranka priložila predlogu za izdajo začasne odredbe, ni razvidno, da bi za njo lahko nastala kakršnakoli škoda, še manj pa zatrjevani stečaj. V predlogu za izdajo začasne odredbe tudi ni navedla, v čem je težko popravljiva škoda, ki bi ji lahko nastala z izvršitvijo izpodbijane odločbe.

3Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja bistvene kršitve določb sodnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava ter kršitve ustavnih pravic. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni in dovoli odlok izvršitve navedene odločbe Carinskega urada Maribor do pravnomočne odločitve v upravnem sporu. V pritožbi poleg (ponovljenih) razlogov iz predloga za izdajo začasne odredbe še navaja, da se vsakodnevno sooča s carinskimi goljufijami, kar je zelo poslabšalo njen gmotni položaj, saj mora za tekoče poslovanje in carinjenje blaga nenehno rezervirati visoke zneske za carinske garancije.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po določbi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

6Začasna odredba na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih (začasno) odloži sicer na podlagi zakona dovoljeno izvršitev določenega upravnega akta. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode. Dokazati mora tudi, da takšna škoda zanjo predstavlja težko popravljivo škodo.

7Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka težko popravljive škode zaradi izvršitve izpodbijane odločbe ni verjetno izkazala. Sodišče prve stopnje je jasno in po presoji Vrhovnega sodišča pravilno obrazložilo, zakaj meni, da v obravnavanem primeru niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe. Vrhovno sodišče se strinja z njegovim zaključkom, da dejstvo, da tožeča stranka v letu 2009 sicer izkazuje znatno nižji promet (22.088.415,87 EUR) ter izgubo v znesku 1.430.599,15 EUR, še ne pomeni, da bi izvršitev izpodbijane odločbe zanjo predstavljala težko popravljivo škodo, saj ima izkazanega 9.779.838,00 EUR kapitala in 20.404.706,00 EUR sredstev, pri čemer je povečala vrednost opredmetenih osnovnih sredstev iz 2.356.434,00 EUR na 7.263.318,00 EUR, kar pomeni, da ima tožeča stranka dovolj likvidnega denarja oziroma da ima zadosti sredstev. Navedenih dejanskih ugotovitev tožeča stranka v pritožbenem postopku po presoji Vrhovnega sodišča ne more uspešno izpodbiti s splošnimi navedbami o poslabšanju njenega ekonomskega položaja zaradi pogostejših carinskih goljufij.

8Vrhovno sodišče je v razlogih tega sklepa presodilo tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (365. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

9Vrhovno sodišče je s sklepom pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, ker je spoznalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1).