VSRS Sklep I Up 41/2010

I. Pritožba drugega in tretjega tožnika se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
II. Drugi in tretji tožnik sama trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prvega tožnika oprostilo plačila sodnih taks (1. točka izreka), enak predlog drugega in tretjega tožnika pa je zavrnilo (2. točka izreka), ker je ugotovilo, da s plačilom sodne takse v znesku 148,00 EUR ne bo ogroženo njuno preživljanje (prvi odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah - ZST-1).

2Drugi in tretji tožnik izpodbijata sklep sodišča prve stopnje zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da ju Vrhovno sodišče oprosti plačila sodne takse v obravnavani zadevi. Navajata, da je sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju z lastno sodno prakso, kajti v zadevi I U 442/2009 ju je isto sodišče na podlagi enakega gmotnega stanja pravnomočno oprostilo plačila sodnih taks. Sodišče ni upoštevalo dejanskega stanja, da vsi trije tožniki živijo v skupnem gospodinjstvu in tako njihov skupni dohodek ne dosega minimalne plače v Republiki Sloveniji, zato bi se s plačilom 148,00 EUR njihova sredstva, ki jih imajo za preživljanje, občutno zmanjšala. Sodišče prve stopnje je nezakonito izločilo prvega tožnika iz skupnega gospodinjstva. Prvi tožnik je namreč polnoletni otrok drugega in tretjega tožnika, ki je po določbah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR dolžan skrbeti za starša, če se nista sposobna preživljati sama, zato sta logično tudi starša dolžna preživljati svojega polnoletnega otroka, če se ni sposoben preživljati. Do takšnega zaključka bi sodišče prve stopnje moralo priti, če bi svojo odločitev oprlo tudi na 125. in 14. člen Ustave in 124. člen ZZZDR. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tudi, da imata drugi in tretji tožnik odprtih več sporov pri tem sodišču in vsako plačilo sodne takse bi nedvomno ogrozilo njuno preživljanje. Hkrati bi sodišče moralo upoštevati predlog tožnikov in v skladu z 42. členom ZUS-1 združiti njihove postopke v skupno obravnavo in odločanje, ne pa, da je tožnikom naložilo večkratno plačilo sodne takse za obravnavo istega pravnega vprašanja. V pritožbi predlagata še prednostno obravnavo zadeve, zahtevata povračilo sodnih stroškov in predlagata oprostitev plačila sodnih taks za pritožbo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pri presoji utemeljenosti predloga stranke za oprostitev plačila sodnih taks je odločilna ugotovitev, da bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se stranka preživlja sama, ali se preživljajo njeni družinski člani (prvi odstavek 11. člena ZST-1). Glede na ugotovljene dohodke drugega in tretjega tožnika (vsak približno 650,00 EUR mesečno), ki so razvidni iz listin v sodnem spisu, ob dejstvu, da tožnika nimata preživninskih obveznosti, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilno sklepanje prvostopnega sodišča, da drugi in tretji tožnik zmoreta plačilo sodne takse za tožbo, saj plačilo sodne takse v višini 148,00 EUR ne bo pomenilo občutnega zmanjšanja sredstev, s katerimi se preživljata.

5Pritožbeni ugovor, da v smislu 12. člena ZST-1 med družinske člane drugega in tretjega tožnika spada njun polnoletni sin - prvi tožnik, ni utemeljen. Glede na listine v sodnem spisu je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da prvi tožnik (sin), rojen leta 1968, ki je končal podiplomski doktorski študij, ni oseba, za katero obstaja za starša (drugi in tretji tožnik) zakonska dolžnost preživljanja po določbi 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR. To, da drugi in tretji tožnik določbe ZZZDR razumeta drugače (zakonsko preživninsko obveznost enačita z moralno obveznostjo), na drugačno odločitev ne more vplivati. Pritožbeni ugovori tožnika glede odločanja sodišča na podlagi Ustave in zakona zato niso utemeljeni.

6Drugi in tretji tožnik tudi ne moreta uspeti z drugimi pritožbenimi navedbami. Dejstvo, da sta sprožila več upravnih sporov, na odločitev v tej zadevi namreč ne vpliva, ker sodišče vlogo za taksno oprostitev presoja v vsakem posameznem sodnem postopku posebej. Vrhovno sodišče pa tudi ni vezano na odločitve, ki so jih sprejela nižja sodišča, temveč presoja njihovo pravilnost in zakonitost, če so zoper njih vložena pravna sredstva. Enako odločitev je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v zadevi I Up 435/2009 z dne 27. 5. 2010.

7Ker pritožbeni razlogi in tudi razlogi, na katere pazi Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

8Ker drugi in tretji tožnik s pritožbo nista uspela, na podlagi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

9O novem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks za obravnavano pritožbo je na prvi stopnji pristojno odločati sodišče prve stopnje (prvi odstavek 12. člena ZST-1).