VSRS Sodba X Ips 250/2009

I. Revizija se zavrne.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke (revident) zoper odločbo z dne 20. 9. 2001, s katero je tožena stranka zavrnila revidentovo pritožbo zoper odločbo Tržnega inšpektorata Republike Slovenije,... z dne 15. 6. 2001. S slednjo je prvostopenjski organ revidentu odredil odpravo nepravilnosti, in sicer, da mora v svoji prodajalni na tam navedenem naslovu ustrezno deklarirati 2,20 kg hamburške slanine dobavitelja Mesarstva ..., ki jo prodaja po ceni 1.563,00 SIT na kg, določil takojšnjo izvršitev določbe in do odprave nepravilnosti začasno prepovedal prodajo blaga. Svojo odločitev je oprl na ugotovitve inšpekcijskega pregleda, ob katerem je bilo ugotovljeno, da revident izdelek ponuja le z navedbo cene brez deklaracije.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopenjsko sodišče pritrjuje odločitvi tožene stranke in se pri tem sklicuje na določbe Zakona o tržni inšpekciji – ZTI, Zakona o varstvu potrošnikov – ZVPot in Pravilnika o kakovosti mesnih izdelkov – Pravilnik (Ur. l. SFRJ, št. 29/74, 13/78, 41/80, 2/85 in 24/86). Po njegovi presoji mora prodajalec mesnega izdelka zagotoviti njegovo deklaracijo, stvar tehnične izvedbe pa je, kako bo to naredil, vsekakor pa jo mora potrošniku ob nakupu zagotoviti vsaj na vpogled.

3V reviziji (prej pritožbi) revident uveljavlja napačno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Stališče prvostopenjskega sodišča, da je stvar tehnične izvedbe prodajalca, kako zagotoviti deklaracijo izdelka, je napačno, saj iz določb Pravilnika natančno izhaja, kdo in na kakšen način mora mesni izdelek deklarirati. Za obravnavani primer je odločilno, da Pravilnik v 4. členu deklariranje mesnega izdelka nalaga proizvajalcu in ne prodajalcu. Napačno je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da je treba določbe ZVPot razlagati tako, da se deklaracije ne izročijo potrošniku, temveč se mu jo ponudi na vpogled. VZPot zahteva, da mora prodajalec deklaracijo „zagotoviti“, kar pomeni izročiti. Zatrjuje, da sta izrek sodbe in nasprotuje razlogom iz obrazložitve. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in odpravo drugostopenjske ter prvostopenjske odločbe, podrejeno pa vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Priglaša stroške postopka.

4Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8Iz revizijskih navedb izhaja, da v zadevi ostaja sporno, ali je imel revident dolžnost zagotoviti deklaracijo mesnega izdelka, sporne pa so tudi opredelitve prvostopenjskega sodišča glede tega, na kakšen način bi moral revident deklaracijo zagotoviti.

9Obravnavani inšpekcijski ukrep je bil izdan na podlagi 8. alineje 72. člena ZVPot, kjer je določeno, da če pristojni organ tržne inšpekcije ugotovi, da podjetje pri prodaji blaga potrošniku ni zagotovilo deklaracije (oziroma drugih spremnih dokumentov), izda odločbo, s katero prepove prodajo tega blaga do odprave pomanjkljivosti. S to določbo je določena sankcija za kršitev 34. člena ZVPot, kjer je določeno, da mora podjetje pri prodaji blaga potrošniku zagotoviti deklaracijo (oziroma druge spremne dokumente). Iz omenjenih določb tudi po presoji revizijskega sodišča izhaja, da je zagotovitev deklaracije pri prodaji blaga potrošnikom dolžnost prodajalca. V 4. členu Pravilnika je sicer res določeno, da mesne izdelke deklarira proizvajalec, vendar te določbe ni mogoče razlagati na način, ki ga predlaga revident, kot da je z njo izključena prodajalčeva obveznost po ZVPot. Obveznost prodajalca in obveznost proizvajalca že po svoji naravi nista izključujoči, ampak samostojni in celo dopolnjujoči obveznosti, poleg tega prodajalčeva obveznost izhaja iz (hierarhično višjega) zakona, medtem ko proizvajalčeva izhaja iz (hierarhično nižjega) podzakonskega akta.

10Revident je torej dolžan zagotoviti deklaracijo mesnemu izdelku, ki ga ponuja potrošnikom. Te svoje dolžnosti pa, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev obravnavanega primera, ki jim revident med postopkom niti ni nasprotoval, ni izpolnil. Če pa deklaracija ob prodaji blaga potrošniku ni bila zagotovljena v nobeni obliki, niti na vpogled ne, je za odločitev v obravnavani zadevi nepomembno, kaj pomeni pojem „zagotoviti deklaracijo“ oziroma na kakšen način bi revident moral zagotoviti deklaracijo (ali omogočiti vpogled deklaracije ali na vsak kos izdelka pritrditi deklaracijo ipd.). Prvostopenjsko sodišče se zato niti ni bilo dolžno opredeljevati do navedenih vprašanj, pravno nepomembne pa so tudi vse revizijske navedbe, s katerimi ugovarja tovrstnim razlagam prvostopenjskega sodišča.

11Glede na navedeno po presoji revizijskega prvostopenjsko sodišče ni kršilo materialnega prava, niti ni podano neskladje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane prvostopenjske sodbe, zaradi česar je revizijo v skladu z 92. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

12Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka v skladu s 165. členom v zvezi s 154. členom Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.