VDSS sodba in sklep Pdp 463/2007

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v 1. odstavku 1. točke izreka spremeni tako, da se na novo glasi:

"Sklep tožene stranke št. ... z dne 13.2.2004, potrjen s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS št. ... z dne 17.3.2004 se v izreku spremeni tako, da se besedilo "z dnem 17.2.2004" črta."

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija zoper odločitev o premestitvi se dopusti.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo spremenilo sklep tožene stranke št. ... z dne 13.2.2004 in sklep št. ... z dne 17.3.2004 o premestitvi na drugo delovno mesto z dnem 17.3.2004 ter pustilo v veljavi preostali del zahtevka (pravilno: zavrnilo zahtevek za razveljavitev navedenih sklepov). Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo 33.104,03 EUR iz naslova razlike v plači in 18.778,17 EUR iz naslova odškodnine, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnici je naložilo,da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 2.974,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno kot datum dokončnosti sklepa o premestitvi štelo datum odločitve Komisije za pritožbe. V skladu z določbami zakona, ki ureja pravdni postopek, kot to določa 1. odstavek 24. člena Zakona o javnih uslužbencih, lahko premestitev učinkuje šele od dneva, ko je bila odločba Komisije za pritožbe vročena tožničini pooblaščenki, to pa je bilo 29.3.2004. Tudi sicer je odločitev v 1. točki izreka nedoločna, saj ne opredeljuje delovnega mesta in je časovno nelogična. Premestitev tudi ni bila zakonita, ker bi morala biti tožnica, preden je bila premeščena, razrešena s položaja načelnice skladno s 83. členom ZJU. Šele po razrešitvi bi jo bilo mogoče zakonito premestiti. Sodišče prve stopnje se do tega ni opredelilo in ni upoštevalo, da je bila tožnica vodja organizacijske enote ter ni upoštevalo 29. člena Odloka o organizaciji in delovnem področju MOL. Tožnici je bil sklep o premestitvi vročen 17.2.2004, ko je že bila v bolniškem staležu, zato je kršen 148. člen ZJU. O tem izpodbijana sodba nima razlogov. Nadalje se sodišču prve stopnje očita bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 339. člena ZPP, ker ni ocenilo vseh listin v spisu in je povzelo izpovedi prič samo v tistem delu, ki je ustrezal odločitvi. Dejanskega obstoja potreb po tožničini premestitvi ni raziskalo, zlasti ne z vidika rezultatov, ki jih je ta premestitev prinesla. Listine in izpovedi prič dokazujejo, da potrebe sploh ni bilo. Delovno mesto podsekretarja po vsebini ni spadalo v Oddelek za gospodarjenje z nepremičninami, temveč v Oddelek za gospodarske javne službe in promet. To dokazuje že navedeni odlok, izpoved V.F. in dejstvo, da je tožena stranka kasneje delovno mesto prenesla v Oddelek za gospodarske javne službe in promet in s tožnico dne 15.6.2005 sklenila pogodbo o zaposlitvi. Od sporne premestitve do podpisa pogodbe o zaposlitvi tožnica sploh ni delala na grajenem javnem dobru. Še naprej pa je pogodbeno za toženo stranko delal F.U., kar ni razumljivo glede na to, da je bilo prav pogodbeno delo navedeno kot razlog za tožničino premestitev. V.F. je izpovedal, da so razmere na grajenem javnem dobru še vedno neurejene, G.G. pa je povedal, da bi se s tem področjem morala ukvarjati posebna služba. Očitno je torej, da premestitev, ki naj bi bila tako potrebna, ni prinesla učinkov. Razlog zanjo je bil fiktiven. Sklep o premestitvi nalogo "opravljanje najzahtevnejših nalog v zvezi z urejanjem statusa grajenega javnega dobra" opredeljuje v zadnji alineji; če bi bilo to delo tako pomembno, bi moralo biti drugače opredeljeno in bi moralo biti tožnici odrejeno delo le na tem področju. Tožnico je na prejšnjem delovnem mestu nadomestila H.R., ki pa je pogodbo o zaposlitvi za to delo sklenila šele čez eno leto, medtem pa so se popravile zahteve tega delovnega mesta. Tožnica je bila premeščena iz diskriminatornih in izmišljenih razlogov. Sodišče se ni spuščalo v vsebino odvzetih pooblastil. Ni ugotovilo, katera pooblastila je kot načelnica imela in zakaj so ji bila odvzeta. Argument S. je neprepričljiv in ovržen s strani priče V.F.. Z nasprotji se sodišče ni ukvarjalo in se je brez razlogov postavilo na stališče tožene stranke. Ni ocenilo vseh dokazov, tako ne na primer tistih v zvezi z odklopom programa Microsoft Outlook. Sledilo je le izpovedi S., ni pa upoštevalo drugih dokazov, prav tako se ni pravilno opredelilo do okoliščin v zvezi z vlomom v njeno pisarno. Sodišče prve stopnje ni bilo objektivno in ni ocenilo dokazov po načelu, "v dvomu v korist delavca". Podrejeno pa še navaja, da je glede na napačno odločitev o dokončnosti sklepa o premestitvi in na dejstvo, da je bila tožnica v bolniškem staležu že 16.2.2004, nedvomno do odškodnine za nematerialno škodo upravičena. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da vročitev sklepa ne vpliva na njegovo dokončnost. Napačno je tudi stališče pritožbe, da bi morala biti tožnica pred premestitvijo razrešena. Potrebe, ki so narekovale premestitev, so izkazane. Dejstvo, da tožnica z delom ni začela, čeprav je bila k temu večkrat pozvana, pa ne dokazuje, da potreb ni bilo. Kam je spadalo področje grajenega javnega dobra za ta spor ni relevantno, kakor tudi ne dejstvo, da je F.U. tudi po premestitvi delal pogodbeno še naprej. Ravnanje tožene stranke ni bilo šikanozno, zato predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora nanjo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/2007) in na pravilno uporabo materialnega prava. Zatrjevane bistvene kršitve določb postopka niso podane. Če se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh listin v spisu, ker jih ni štelo za pomembne in do vsega, kar so priče izpovedale, bi lahko bila posledica tega nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ne pa bistvena kršitev določb postopka. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno, le delno je napačno uporabljeno materialno pravo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo odločilna dejstva, pravilno ocenilo vse relevantne dokaze in razloge za svojo odločitev natančno obrazložilo.

Pritožba očita izpodbijani sodbi nerazumljivost in časovno nelogičnost izreka. Izrek v prvi točki izpodbijane sodbe ni nerazumljiv. Glede na to, da se je sodišče prve stopnje odločilo za spremembo izpodbijanih sklepov, konkretno le za spremembo datuma, od katerega učinkuje prvostopenjski sklep o premestitvi, delovnega mesta ni bilo potrebno opredeljevati, saj je zapisan v sklepu tožene stranke, ki se spreminja. Kaj je mišljeno s časovno nelogičnostjo ni povsem jasno. Če ima pritožba v mislih dejstvo, da datum 17.3.2004 ob izdaji sklepa z dne 13.2.2004 še ni bil znan, ima prav. V sklepu z dne 13.2.2004, katerega učinkovanje je bilo odvisno ne le od dokončnosti, ampak tudi od morebitnega tožničinega bolniškega staleža ob nastopu dokončnosti, datuma, s katerim naj premestitev učinkuje, niti ni bilo mogoče določiti. O tem bo govora v nadaljevanju, vendar pa je treba vseeno poudariti, da samo zaradi določitve novega datuma učinkovanja premestitve, ki ob izdaji spornih sklepov še ni mogel biti znan (ob izdaji izpodbijane sodbe pa je bil znan), izrek ni nerazumljiv in odločitev tudi ne nezakonita.

Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002) v 1. odstavku 147. člena določa, da se javni uslužbenec v okviru istega delodajalca lahko premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oziroma na lastno željo. Zaradi delovnih potreb se po 3. točki 1. odstavka 149. člena ZJU javni uslužbenec premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka zaradi zagotovitve učinkovitejšega in smotrnejšega dela organa tožnico zakonito premestila z delovnega mesta načelnice oddelka za gospodarjenje z nepremičninami – podsekretar na delovno mesto podsekretarja v istem oddelku. Sledilo je izpovedi tedanje županje D.S., da je bila premestitev potrebna predvsem zaradi neurejenega področja grajenega javnega dobra, kjer se je dotlej delo opravljalo pogodbeno. Zaradi ocene, da je potrebna na tem področju redna zaposlitev in glede na tožničine sposobnosti ter možnost, da se njeno dotedanje delovno mesto zasede z drugim ustreznim kadrom, je tožnico premestila, pri čemer sodišče prve stopnje ni ugotovilo nepravilnosti, zatrjevane šikane in diskriminatornega ravnanja. V izpodbijanem sklepu o premestitvi je spremenilo le datum, s katerim začne učinkovati, ker je ugotovilo, da tožena stranka tega ni pravilno določila. Tožnica je zahtevala tudi plačilo razlike v plači iz naslova dodatkov, ki bi jih prejemala na prejšnjem delovnem mestu in odškodnine za nematerialno škodo, ki jo je povzročilo ravnanje tožene stranke v zvezi s premestitvijo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica do dodatkov ni upravičena, saj ni bilo okoliščin, zaradi katerih bi bila do njih upravičena (nadpovprečna obremenjenost z delom, stimulacija). Prav tako je zavrnilo odškodninski zahtevek, saj je ugotovilo, da elementi odškodninskega delikta niso podani.

Pritožbeno sodišče se, razen v delu, ki se nanaša na dokončnost sklepa o premestitvi in na datum, ko je sklep začel učinkovati, strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Pritožba ima prav, da sklep o premestitvi ni začel učinkovati z dnem, ko je o tožničini pritožbi odločila Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja (17.3.2004). Stališče glede dokončnosti sklepov v sodni praksi sicer res ni sporno, ni pa takšno, kot ga razume sodišče prve stopnje. Odločitev o delavčevi pravici je dokončna, ko o pritožbi odloči pristojen organ in je odločitev organa druge stopnje vročena delavcu. Datum odločitve pri dvostopenjskem odločanju je odločilen le takrat, kadar zakon zahteva odločitev o delavčevi pravici v določenem roku (npr. pri zastaranju vodenja disciplinskega postopka). Glede na to, da je tožnico v postopku pritožbe zastopala pooblaščenka, je postal sklep o premestitvi z dne 13.2.2004 dokončen z dnem vročitve sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 17.3.2004 pooblaščenki, to pa je bilo po tožničinih navedbah, ki jim tožena stranka ne nasprotuje, 29.3.2004.

Vendar pa je treba upoštevati tudi prepoved iz 148. člena ZJU, ki določa, da premestitev ni dopustna v času začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni, med nosečnostjo in starševskim dopustom. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je bila tožnica začasno nezmožna za delo od 17.2.2004 do 22.5.2004. Tožena stranka je sklep o premestitvi izdala sicer v času, ko je bila tožnica zmožna za delo, to je 13.2.2004 in ji ga skušala vročiti tega dne, vendar se je tožnica vročitvi izmikala. Po 1. odstavku 24. člena ZJU se za vročitev smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek. Ta zakon je ZPP, ki v 144. členu ureja tudi primer, ko tisti, na katerega je pisanje naslovljeno, odkloni sprejem. V tem primeru pusti vročevalec pisanje v prostorih, kjer ta oseba dela ter na vročilnici zapiše dan, uro in razlog odklonitve sprejema ter kraj, kjer je pustil pisanje. S tem se šteje vročitev za opravljeno. Kot izhaja iz izpovedi V.F., ki je vročal sklep o premestitvi tožnici in iz vročilnice v prilogi B10, je bila vročitev pravilno v skladu z določbami ZPP opravljena 13.2.2004. Zoper sklep se je tožnica pravočasno pritožila, o pritožbi pa je bilo odločeno s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja dne 17.3.2004. Sklep je bil vročen tožničini pooblaščenki 29.3.2004. Vendar pa je bila tožnica tega dne, ko naj bi sklep o premestitvi začel učinkovati, v bolniškem staležu. Tožena stranka je o premestitvi sicer odločila 13.2.2004 in je bil tega dne tožnici sklep tudi vročen, kar pomeni, da za izdajo sklepa zaradi morebitne zadržanosti tožnice z dela ni bilo ovire. Ni pa mogla tožena stranka dokončnega sklepa izvršiti, dokler je začasna zadržanost z dela, ki je nastopila kasneje, trajala. To ji je prepovedoval citirani 148. člen ZJU. Dokončni sklep je lahko začel učinkovati šele, ko so odpadli razlogi za začasno zadržanost z dela, to pa se je zgodilo s 23.5.2004. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je spremenilo izpodbijani odločbi v delu, kjer je določen datum premestitve (17.2.2004), na datum 17.3.2004, napačna. V sklepu z dne 13.2.2004 datum premestitve ni mogel biti naveden, saj takrat še ni bil znan (ni bilo znano, kdaj bo sklep postal dokončen in tudi ne, da ne bo drugih ovir, zaradi katerih datuma premestitve ne bo mogoče določiti). Zato sklepa s tem datumom Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja ne bi smela potrditi in bi morala upoštevati ne le to, da je datum premestitve odvisen od datuma dokončnosti (vročitve sklepa komisije tožnici), ampak tudi to, da je tožnica začasno zadržana z dela in v tem primeru za izvršitev premestitve morda tudi dokončnost ne bo odločilna. Pravilno bi bilo, če se v sklep o premestitvi datum premestitve ne bi vpisal, saj ta ob izdaji ne prvostopenjskega sklepa, ne drugostopenjskega sklepa običajno še ni znan, ampak je odvisen od opisanih okoliščin. Kdaj nastopi trenutek premestitve, določa zakon. V spornem primeru je bil to dan, ko se je tožnica po začasni zadržanosti vrnila na delo. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, da je spremenilo 1. točko 1. odstavka sklepa tožene stranke št. ... z dne 13.2.2004, potrjenega s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 17.3.2004 tako, da je besedilo "z dnem 17.2.2004" črtalo.

V preostalem delu pa je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Premestitev je bila izvedena na podlagi ocene županje, da bo na ta način mogoče doseči učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Svojo oceno je tedanja županja D.S. prepričljivo in jasno obrazložila. Za premestitev se je odločila, ker so se na oddelku za gospodarjenje z nepremičninami, ki ga je vodila tožnica, ukvarjali s področjem javnega dobra, ki v mestni občini ni bilo urejeno. Zato je tožnici predlagala, da to področje prevzame. Tožena stranka takrat na tem področju ni imela redno zaposlenega delavca, ampak se je z njim ukvarjal pogodbeno bivši delavec F.L.. Zdelo se ji je pomembno, da posle zaupa nekomu, ki se na področje spozna in bi ga v naslednjih letih lahko uredil. Tožnica na premestitev ni pristala, kljub temu pa je bivša županja menila, da je njena odločitev prava. Tožnico bi lahko nadomestila H.R. kot specialistka za javno upravo, tožnica pa je bila primerna za delo na grajenem javnem dobru. Potrebo po ureditvi tega področja je potrdil tudi priča V.F., ki je povedal, da se je problem doslej reševal s pomočjo projektnih skupin, kar pa ni prineslo želenih rezultatov. Priča G.G. pa je povedal, da bi bila potrebna reorganizacija mestne uprave, saj bi se morala s področjem grajenega javnega dobra ukvarjati posebna služba.

Dejstvo, da je priča V.F. povedal, da je področje še vedno neurejeno, G.G. pa, da bi se s tem morala ukvarjati posebna služba, ne ovrže odločitve sodišča prve stopnje, ampak jo kvečjemu potrjuje. Neutemeljeno bi bilo namreč pričakovati, da se bo zahtevno področje, ki je bilo neurejeno več let, čez noč uredilo s tožničino premestitvijo (posebej še, če si tožnica v to smer ni kaj dosti prizadevala, glede na to, da dela na tem področju po pritožbenih navedbah niti ni začela takoj opravljati). Za to je potrebno daljše obdobje, zlasti še, če področje, ki po oceni G. potrebuje kar celo službo, obvladuje le en človek, to je tožnica. To, da pri delu pogodbeno še vedno pomaga F.U. samo potrjuje oceno, da je bilo področje res potrebno kadrovske okrepitve. Nikakor pa ne kaže na to, da premestitev tožnice ni bila potrebna ali celo fiktivna. Nasprotno. Iz navedenega izhaja, da je potreba po strokovno usposobljeni osebi (ali celo službi), ki se bo ukvarjala s področjem javnega dobra, obstajala. Tedanja županja se je odločila, da bi bilo mogoče s kadrovsko zamenjavo ta problem rešiti. Primernost njene odločitve (torej ali je zadostovala le premestitev tožnice, ali pa bi bilo treba najti druge rešitve) ni v presoji sodišča. Stvar sodne presoje je zakonitost sklepa o premestitvi, torej njegova skladnost z zakonom. Delodajalec mora v tem primeru dokazati le to, da je bila premestitev potrebna zaradi učinkovitejšega in smotrnejšega dela organa. To pa je tožena stranka v tem postopku dokazala tudi po oceni pritožbenega sodišča.

V ravnanju tožene stranke tudi pritožbeno sodišče ne vidi šikanoznega, še manj pa diskriminatornega ravnanja. Župan, ki vodi organ, je zadolžen in tudi zainteresiran, da s kadrovsko zasedbo delovnih mest doseže optimalen učinek. Če meni, da bi delo na nekem delovnem mestu bolje in učinkoviteje opravil nekdo drug, delavec, ki na tem delovnem mestu dejansko dela, pa bi se lahko izkazal na drugem delovnem mestu, premestitev lahko povsem zakonito izvede. Torej, če je županja D.S. menila, da tožnica lahko uspešno opravljala delo podsekretarja, ki bi bil zadolžen za področje grajenega javnega dobra, H.R. pa bi bila na delovnem mestu načelnice – podsekretarke ravno tako ali še bolj učinkovita kot tožnica, je tožnico lahko zakonito premestila na delovno mesto podsekretarja. Delo organa je lahko učinkovito in smotrno, če je kadrovska zasedba taka, da omogoča dobro medsebojno sodelovanje. Zakonit povod za premestitev bi bilo lahko tudi konceptualno neskladje med tožnico in županjo ter njuni različni pogledi na področje dela. Za učinkovito delo mestne občine je poleg ostalega potrebno, da med županom in zaposlenimi na ključnih vodilnih delovnih mestih oziroma položajih ne prihaja do neskladij in razhajanj.

Čeprav tožena stranka tega ni dokazovala, je mogoče iz dogodkov, ki jih opisuje tožnica tudi še v pritožbi (ki pa jim sicer zaslišana bivša županja ni priznavala takega značaja, kot tožnica) razbrati, da odnos med tožnico in županjo ni bil najboljši. Pri tem je treba spomniti na odklop s programa Microsoft Outlook in vlom v tožničino pisarno; oboje je glede na položaj, ki ga je imela tožnica, nenavadno in lahko pomeni zgolj slučaj, lahko pa kaže na določena neskladja. Še bolj pa na to kaže postopen odvzem pooblastil in dajanje teh pooblastil drugi osebi, ki ji je županja očitno bolj zaupala in z njo lažje sodelovala. Vsa ta ravnanja ne kažejo na diskriminacijo, kot navaja pritožba, ampak na porušen odnos med tožnico in županjo, ki je lahko le dodaten razlog za tožničino premestitev s ciljem učinkovitejšega in smotrnejšega dela organa.

Tožnice pred premestitvijo ni bilo potrebno razrešiti s položaja načelnice, to je vodje organizacijske enote. ZJU v 2. odstavku 80. člena določa vrsto položajev in sicer sta v upravi lokalne skupnosti položaja direktor in vodja organizacijske enote (točka 5). Po 2. odstavku 82. člena ZJU se v upravah lokalnih skupnosti položaj direktorja (in drugih najvišjih položajev) pridobi z odločbo o imenovanju, medtem ko pogoje za pridobitev položaja vodje organizacijske enote (in drugih nižjih položajev) ureja 81. člen ZJU. Uradnik iz 2. odstavka 82. člena ZJU se z odločbo razreši, če so podani taksativno našteti krivdni razlogi, v 5. odstavku 83. člena ZJU pa je določeno, kdaj in katere uradnike, ki imajo položaj, je mogoče razrešiti nekrivdno. Položaj, s katerega je bila premeščena tožnica, ni sodil med položaje iz 2. odstavka 82. člena ZJU in torej ne med položaje, s katerih je potrebno v primeru krivdnega razloga ali nekrivdnega razloga pod določenimi pogoji uradnika razrešiti. Zato je v spornem primeru prišla v poštev določba 1. odstavka 83. člena ZJU, ki določa, da se za prenehanje položaja uporabljajo določbe ZJU, ki urejajo prenehanje dela na delovnem mestu, če ni drugače določeno. Po 2. odstavku 153. člena ZJU z dnem prenehanja delovnega razmerja uradniku ugasneta naziv in položaj. Ker torej zakon za uradnike, ki nimajo najvišjih položajev, ne določa drugega, je potrebno uporabiti citirano določbo, ki pomeni, da položaj uradnika, ki se ga premesti v skladu s 3. točko 1. odstavka 149. člena ZJU, ugasne in akt razrešitve ni potreben. To smiselno izhaja tudi iz odločbe ustavnega sodišča opr. št. U-I-90/05 z dne 7.7.2005 (Ur. l. RS, št. 75/2005) o oceni ustavnosti 1. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZJU (Ur. l. RS, št. 23/2005) oziroma 5. točke 1. odstavka 83. člena ZJU.

Iz navedenega izhaja, da je, razen v spremenjenem delu, odločitev tožene stranke in sodišča prve stopnje pravilna. Tožena stranka je tožnico zakonito premestila. Pravno nerelevantno je, kam je po vsebini sodilo delovno mesto podsekretarja, na katerem mestu v opisu nalog je bilo "opravljanje najzahtevnejših nalog v zvezi z urejanjem statusa grajenega javnega dobra", kdaj je H.R. podpisala pogodbo o zaposlitvi, kakšna je bila vsebina odvzetih pooblastil. Zato se sodišče prve stopnje s temi vprašanji utemeljeno ni ukvarjalo.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o denarnem delu zahtevka. Zahtevek za izplačilo razlike v plači (iz naslova dodatkov) je utemeljeno zavrnilo, ker ni bilo okoliščin, ki bi plačilo dodatka utemeljevale. Temu pritožba niti ne nasprotuje. Pravilno pa je zavrnjen tudi zahtevek za plačilo odškodnine, saj ravnanje tožene stranke ni bilo nezakonito. V kolikor pa je premestitev začela učinkovati pred dokončnostjo (torej 17.2.2004 namesto 23.5.2004), to samo po sebi materialnih posledic ni imelo, ker je bila tožnica v tem času v bolniškem staležu. Ni pa tudi izkazano, da bi tožnica utrpela kakršnokoli nematerialno škodo zgolj zaradi napake v datumu dokončnosti sklepa o premestitvi. Zato je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica je uspela s sorazmerno majhnim delom pritožbe, zato svoje pritožbene stroške krije sama.

Ker gre v tem primeru za spor zaradi premestitve, revizija po določbah ZDSS-1 in ZPP ni dovoljena. Lahko pa jo pritožbeno sodišče v skladu z 32. členom ZDSS-1 dopusti. To lahko stori v primeru, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni določalo. V spornem primeru gre po oceni pritožbenega sodišča od vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o več pomembnih pravnih vprašanjih – o vprašanju razrešitve s položaja, o vprašanju učinkovanja premestitve v primeru začasne zadržanosti z dela in o vprašanju razlogov za premestitev, ki temelji na oceni predstojnika. Zato je pritožbeno sodišče revizijo dopustilo.