VSRS Sklep IX Ips 45/2010

I. Zahteva za izredno omilitev kazni se zavrne.
II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

A.

1Z uvodoma navedeno sodbo je bil obsojeni B. F. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ. Izrečena mu je bila kazen osem mesecev zapora.

2Obsojenec je dne 3. 5. 2010 po svojem zagovorniku vložil zahtevo za izredno omilitev kazni, v kateri predlaga, da se mu kazen osem mesecev zapora spremeni tako, da se mu izreče pogojna obsodba. Navaja, da je pobudnik in organizator pomoči, ki jo za življenje nujno potrebuje D. S., ki je zaradi posledic nesreče popolnoma odvisen od pomoči tretjih in nujno potrebuje stalno terapevtsko delo, kar terja visoka finančna sredstva. Za pridobitev sredstev je obsojenec ustanovil Humanitarno društvo ..., ki predvsem zbira prostovoljne prispevke. Obsojenec je kot ustanovitelj in zastopnik društva pri vseh aktivnostih društva nenadomestljiv. Poleg tega navaja, da je od dne 15. 12. 2008 zaposlen za nedoločen čas kot telefonist v družbi K. d. o. o. Za navedeno zaposlitev je podjetje dne 27. 11. 2008 sklenilo pogodbo o dodelitvi subvencije za zaposlitev brezposelne osebe - prejemnika socialne pomoči, saj je bil obsojenec pred tem kot iskalec zaposlitve dalj časa prijavljen na Zavodu za zaposlovanje Republike Slovenije. Z zaposlitvijo je dobil priložnost, da "se ekonomsko uredi", kar mu bo onemogočeno, če bo moral prestati celotno zaporno kazen. V primeru, da bi bil obsojen na pogojno zaporno kazen, bi še naprej lahko opravljal dela telefonista in tako preživljal sebe in svojo mati, ki se psihično zdravi in potrebuje njegovo oskrbo, prav tako bi urejal in izvrševal pomoč za svojega prijatelja D. S. Prav tako bi lahko poravnal škodo, ki jo je povzročil oškodovanki. Družbi K. d. o. o. pa ne bi bilo treba vračati pridobljenih subvencij.

3Gradivo, zbrano v predhodnem postopku (četrti odstavek 419. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), in predlog vrhovnega državnega tožilca (peti odstavek 419. člena ZKP) sta bila obsojencu in njegovemu zagovorniku vročena, ki se o njiju nista izjavila.

B.

4Po določbi 417. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je omilitev pravnomočno izrečene kazni dovoljena, če se po pravnomočnosti sodbe pokažejo okoliščine, ki jih ni bilo, ko se je sodba izrekala, ali so bile, pa sodišče zanje ni vedelo, ki pa bi očitno pripeljale do milejše obsodbe.

5Iz poročila Zavoda za prestajanje kazni zapora izhaja, da je obsojenec kazen začel prestajati 14. 3. 2010, nato mu je bilo prestajanje kazni prekinjeno za obdobje od 20. 4. do 31. 5. 2010 iz zdravstvenih razlogov.

6Obsojenec je bil pred nastopom kazni zaposlen za nedoločen čas v družinskem podjetju K. d. o. o. in da je kot pobudnik pomoči D. S. ustanovil Humanitarno društvo ..., saj tako izhaja tudi iz Poročila Centra za socialno delo z dne 11. 5. 2010. Navedeni okoliščini sodišču sicer nista bili znani v času izrekanja sodbe, vendar nista takšne narave, da bi očitno pripeljali do milejše obsodbe, če bi sodišče zanju vedelo. Glede na to, da je obsojenec za pomoč D. S. ustanovil društvo, v okviru katerega aktivno deluje več članov poleg obsojenca, po oceni Vrhovnega sodišča zgolj zaradi tega, ker bi obsojenec na prostosti lahko lažje pripravljal načrte in vodil aktivnosti, pomoč D. S. ne bo bistveno okrnjena. Zaposlitev v podjetju K. d. o. o. pa sama zase ne more pripeljati omilitve kazni.

7Poslabšanje obsojenčevega finančnega položaja, nezmožnost nudenja pomoči materi in povrnitve dolga oškodovanki pa so pričakovane posledice, ki nastopijo z začetkom prestajanja zaporne kazni, zato jih ne gre šteti za nove okoliščine.

8Nikakor pa ne gre spregledati obsojenčeve predkaznovanosti, saj iz izpisa kazenske evidence za obsojenca izhaja, da je bil že večkrat obsojen zaradi kaznivih dejanj različne narave in sicer zaradi lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 133. člena KZ, izdaje nekritega čeka in zlorabe bančne ali kreditne kartice po drugem odstavku 253. člena KZ, napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po drugem in prvem odstavku 303. člena KZ, ponarejanja listin, poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena KZ, tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ in ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ, za kar so mu bile izrečene pogojne obsodbe, za kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ mu je bila izrečena denarna kazen. Obsežen izpis kaznivih dejanj, ki jih je storil obsojenec, večkrat tudi kaznivih dejanj zoper premoženje, kaže na to, da je obsojenec kljub večkrat izrečeni pogojni obsodbi nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj. Zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da za izrek pogojne obsodbe kot predlaga vložnik zahteve ni podlage, zato izredna omilitev kazni nikakor ne bi bila utemeljena.

9Vrhovno sodišče ugotavlja, da pogoji za izredno omilitev kazni niso izpolnjeni, zato je zahtevo zagovornika obsojenega B. F. za izredno omilitev kazni v skladu s šestim odstavkom 419. člena ZKP zavrnilo.

10Obsojenec prestaja zaporno kazen in je brez premoženja, zato ga je Vrhovno sodišče v skladu z določbo četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.