VSRS Sklep II Ips 251/2008

Reviziji se ugodi. Sodbi sodišča prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ni sklenil prodajne pogodbe s toženko kot prodajalko in da zato toženka tožniku ne odgovarja za stvarne napake ter zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 26.498,08 EUR odškodnine (prej 6.350.000 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje.

2Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da izpodbijana sodba nima jasnih razlogov o pritožbenih navedbah ali sploh nima razlogov o pritožbenih navedbah. Tožnik ni grajal stvarnih napak, ampak je zahteval pravično denarno odškodnino. Višje sodišče vztraja, da se tožnikove trditve in predloženi dokazi navezujejo zgolj na odškodninsko odgovornost iz naslova stvarnih napak. Nejasni so razlogi, da bi moral tožnik tožiti svojega delodajalca. Materialno pravo je sodišče kršilo s tem, da ni uporabilo 131. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS št. 83/2001, 28/2006, v nadaljevanju OZ). Tožnik ne vtožuje odškodnine iz naslova stvarne napake, pač pa iz naslova odškodninske odgovornosti. Tožnik je dokazal nedopustno ravnanje toženke, škodo ter vzročno zvezo, toženka pa je dolžna dokazati, da je škoda nastala brez njene krivde. Pritožbeno sodišče je zmotno uporabilo določbe OZ, ki se nanašajo na kršitve pogodbene obveznosti. Toženka je nepravilno izpolnila obveznost iz prodajne pogodbe. Zgolj okoliščina, da je prišlo do škodnega dogodka med delovnim procesom, sama po sebi ne izključuje možnosti uveljavljanja odškodninske odgovornosti na drugi podlagi.

4Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija je utemeljena.

6Določba prvega odstavka 7. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS št. 73/2007) uzakonja razpravno načelo: stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Tretji odstavek 180. člena ZPP določa, da vzame sodnik tožbo v postopek tudi tedaj, če tožeča stranka ni navedla pravne podlage tožbenega zahtevka, če pa jo je navedla, sodnik nanjo ni vezan. Po načelu iura novit curia je torej pravna kvalifikacija tožbenega zahtevka naloga sodišča. Podlaga za sprejem odločitve je določen življenjski dogodek, gledan objektivno, pravno nevtralno, in ne pravna konstrukcija, ki izhaja iz tega dogajanja. Sodišče sme zavrniti zahtevek šele, če ugotovi, da ni utemeljen po nobeni izmed pravnih norm, in ne že, če ugotovi, da ni utemeljen z vidika pravnih norm, na katere se sklicujejo stranke(1). Tožnik je v tožbi in pripravljalni vlogi trdil, da se je poškodoval pri padcu z lestve na delovnem mestu, da je do padca prišlo zaradi napake lestve, da je lestev tožnikov delodajalec kupil pri toženki, zaradi česar je slednja odgovorna za škodo, saj je prodajala lestev s stvarno napako, da je do nesreče prišlo zaradi lestve, ki ni bila varna. Toženka je v odgovoru na tožbo trdila, da tožnik ni kupec in nima pravic iz naslova stvarnih napak, da lestev ni imela stvarne napake, da toženke ni pravočasno obvestil, da je od datuma prodaje preteklo več kot šest mesecev, da je bil tožnik nepazljiv in, da je lestev uvozila od italijanskega proizvajalca. Revizijsko sodišče ugotavlja, da gre pri trditvi strank, da ima (oziroma nima) lestev stvarno napako, kljub uporabi pravnega pojma za dejansko navedbo. Naloga sodišča pa je, da presodi, ali gre res za stvarno napako. Ker lahko stranki meje preizkusa utemeljenosti tožbenega zahtevka opredelita le z navedbo dejanske podlage, ne pa s sklicevanjem na določene pravne pojme (stvarna napaka, skrita napaka), se sodišče ne sme zadovoljiti s preizkusom, ali utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja zgolj iz tiste pravne podlage, v zvezi s katero so pravni pojmi, na katere se sklicujeta stranki.

7Trditve strank po oceni Vrhovnega sodišča zadostujejo za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka po pravilih o splošni neposlovni odškodninski odgovornosti. Oškodovanec, ki uveljavlja odškodninsko terjatev nosi trditveno in dokazno breme glede naslednjih elementov odškodninskega delikta: škode, nedopustnega ravnanja in vzročne zveze. Pri krivdni odgovornosti pa je trditveno in dokazno breme, da ni kriv, prevaljeno na storilca. Tožnik je zatrjeval, da je toženka prodajala lestev, ki je bila nevarna in je imela napako, da je tožnik zaradi te napake padel in se poškodoval. Toženka pa je med drugim trdila, da je lestev uvozila od proizvajalca. Ker sodišči tožbenega zahtevka nista presojali z vidika utemeljenosti po določbah o odškodninski odgovornosti (131. člen OZ), je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Vrhovno sodišče je sodbi sodišč prve in druge stopnje zato razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8Odločitev o revizijskih stroških se v skladu s 165. členom ZPP pridrži za končno odločbo.

---.---

Op. št. (1): Odločba US RS Up 108/04 z dne 8. 9. 2005.