VSRS Sodba III Ips 57/2007
ECLI:SI:VSRS:2010:III.IPS.57.2007Področje: pogodbeno pravo, obligacijsko pravo
Vsebina: Jedro · Izrek · Obrazložitev 1–9▾
Jedro povzetek sodišča
Namen poslovanja je bil, da druga toženka odplačno zagotavlja nemoteno delovanje kabelskega distribucijskega sistema, pri čemer prvi toženki za njegovo uporabo plačuje najemnino. Takšna podlaga očitno – vsaj glede na skope trditve, s katerimi je tožnica utemeljevala navedeno tezo – ni neobstoječa ali nedopustna.
Izrek
Revizija se zavrne.
Tožeča stranka sama krije stroške revizije.
Obrazložitev
1Tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe in aneksa, ki sta ju v začetku junija 2004 toženki sklenili glede uporabe kabelskega distribucijskega sistema (preden je bil ta dan v uporabo drugi toženki, je z njim upravljala tožnica), je bil pravnomočno zavrnjen.
2Zoper navedeno sodbo, izdano na drugi stopnji, tožnica vlaga revizijo iz „vseh revizijskih razlogov“.
3Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/08) uporabilo Zakon o pravdnem postopku z določbami izpred te novele (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZPP).
4Revizija ni utemeljena.
5Tožbena teza je bila, da je zadevna pogodba z aneksom nična, ker nima (dopustne) podlage. Ničnostno posledico za takšen primer določa četrti odstavek 39. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišči nižjih stopenj sta to tezo materialnopravno pravilno zavrnili na temelju ugotovitve, da je bil namen zadevnega poslovanja, da druga toženka odplačno zagotavlja nemoteno delovanje zadevnega kabelskega distribucijskega sistema, pri čemer prvi toženki za njegovo uporabo plačuje najemnino. Takšna podlaga namreč očitno – vsaj glede na skope trditve, s katerimi je tožnica utemeljevala navedeno tezo – ni neobstoječa ali nedopustna.
6Tožnica niti v reviziji ne pojasni, zakaj naj se bilo treba posebej ozirati na točno klasifikacijo zadevne pogodbe in aneksa (neoziraje se na to, revizijski očitek, da naj bi bili sodišči nižjih stopenj to poslovanje pavšalno šteli za najemno pogodbo, ne drži) ali na okoliščino, ali je bila prva toženka lastnica zadevnega distribucijskega sistema. To dvoje samo po sebi (spet: glede na skromno trditveno ponudbo) za pravilno uporabo navedene določbe OZ v tej zadevi ni pravno pomembno. Pomembno je namreč, da zadevni posel ni bil brez dopustne podlage. Mimogrede: ta ni bila nedopustna samo zato, ker prva tožnica morda ni bila lastnica zadevnega kabelskega omrežja.
7Revidentka prav tako ne pojasni, kaj misli s tem, da sodišče druge stopnje ni razložilo ključnega dejstva, „da je predmet najema »posest«“. Če je s tem mišljeno, da je bila lastnica kabelskega omrežja tožnica, pa ne gre za nekaj, kar bi bilo v dosedanjem sojenju ugotovljeno.
8Zgolj nakazanih procesnih očitkov revizijsko sodišče ni preizkusilo. Po uradni dolžnosti mora namreč paziti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Ker revizijski očitki zoper materialnopravno pravilnost pravnomočne sodbe niso utemeljeni in ker je ta v tem pogledu tudi sicer pravilna, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).
9Tožnica ni uspela, zato stroške revizije krije sama (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).
Vir: Vrhovno sodišče Republike Slovenije · sodnapraksa.si ↗ · CC BY 4.0 · prevzeto 5. 1. 2011Nazaj na vrh ↑