VSL sklep I Ip 672/2009

Pritožba dolžnice zoper sklep z dne 17. 12. 2008 se v delu zoper 1. točko zavrže, v delu zoper 2. točko pa se pritožbi dolžnice delno ugodi in se v 2. točki sklep spremeni tako, da se nadaljnji stroški upnika znižajo za 84,27 EUR, v preostalem delu pa se pritožba dolžnice zavrne in se sklep v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi.

Pritožbama dolžnice zoper sklepa z dne z dne 4. 2. 2009 in 13. 2. 2009 se ugodi in se sklepa sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki spremenita tako, da se zahtevka upnika za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov zavrneta.

Upnik je dolžan dolžnici povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 168,54 EUR, v 8 dneh.

Upnika sam krije stroške odgovorov na pritožbe.

S sklepom z dne 17. 12. 2008 je sodišče prve stopnje v 1. točki izvršbo delno ustavilo za dne 4. 12. 2008 plačanih 251,73 EUR in v 2. točki dolžnici naložilo plačilo nadaljnjih izvršilnih stroškov v višini 93,63 EUR. S sklepom z dne 4. 2. 2009 je sodišče prve stopnje v 1. točki izvršbo delno ustavilo za dne 8. 1. 2009 plačanih 321,32 EUR in v 2. točki dolžnici naložilo plačilo nadaljnjih izvršilnih stroškov v višini 46,81 EUR. S sklepom z dne 13. 2. 2009 pa je sodišče prve stopnje v 1. točki izvršbo delno ustavilo za dne 5. 2. 2009 plačanih 64,09 EUR in v 2. točki dolžnici naložilo plačilo nadaljnjih izvršilnih stroškov v višini 46,81 EUR.

Zoper sklepe se pritožuje dolžnica, ki je zoper vsak sklep vložila pravočasno pritožbo. Izpodbija odločitve sodišča glede nadaljnjih stroškov postopka, pritožuje pa se tudi zoper delno ustavitev po sklepu z dne 17. 12. 2008. V pritožbi zoper sklep z dne 17. 12. 2008 v celoti izpodbija odločitev sodišča prve stopnje. Ne strinja se z delno ustavitvijo izvršbe za 237,69 EUR, za kolikor je sodišče na upnikov predlog za utesnitev iz razloga pobota upnikove terjatve z nasprotno terjatvijo dolžnice do upnika po sodbi P 39/2008, utesnitev tudi dovolilo. S pobotom se namreč ne strinja, ker se pogoji zanj še niso stekli, saj sodba ob vložitvi utesnitve še ni bila pravnomočna, upnik pa ji tudi ni posredoval pobotne izjave. Ni ji tudi jasno, kako je upnik sploh računal preostanek dolga, ko ob plačilu 251,73 EUR v utesnitvi navaja, da ostane še 1.431,21 EUR, kar ne bo držalo. Celotna obveznost bi bila po njenem kvečjemu 1.189,83 EUR in ni jasno, za koliko glavnice upnik v resnici utesnjuje izvršbo. Glede stroškov, ki jih je sodišče priznalo upniku za utesnitev pa pravi, da ne gre za potrebne stroške. V preostalem utesnjenem znesku je zajeto še plačilo v višini 14,04 EUR, ki je bilo izvršeno s strani delodajalca. Upnik je le izkoristil priložnost in podal vlogo za utesnitev, za katero meni, da jo sodišče je dolžno upoštevati, vendar pa gre po 38. členu ZIZ zahtevek po povračilu stroškov, ki jih je upnik priglasil za utesnitev, zavrniti.

V pritožbah zoper sklepa z dne 4. 2. 2009 in 13. 2. 2009 pa dolžnica pravi, da utesnitev sicer je dopustno ravnanje in se zoper odločitev sodišča o utesnitvi ne pritožuje, ponovno pa se ne strinja s priznanjem stroškov utesnitev kot potrebnih stroškov izvršbe. Meni, da je upnik izkoristil plačilo izvršeno s strani delodajalca zato, da je lahko podal vlogo in priglasil nadaljnje stroške, ki pa po mnenju pritožnice niso potrebni. S takim postopanjem upnika se stroški le multiplicirajo. Navaja, da je v izvršbi potrebno ugotoviti kateri so tisti stroški, ki so za vodenje izvršilnega postopka potrebni, ne pa da se tako kot je v primeru upnika v tem postopku, vloge v resnici kar množijo in enako tudi stroški. Zahtevala je tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

V odgovorih na pritožbe je upnik navedel, da se zoper sodbo P 39/2008 ni imel namena pritožiti, zaradi česar ni nič narobe, da je za ta dolgovani znesek zmanjšal svojo terjatev do dolžnice. Kar pa se tiče zneskov, ki so bili dolžnici odtegnjeni s strani delodajalca, o čemer je bil upnik obveščen, meni, da je pravilno ravnal, ko je izvršbo za te zneske utesnjeval. Glede pritožbenih navedb v zvezi z obračunom terjatve pa je navedel, da dolžnica pozablja, da od neplačanih zneskov tečejo zakonske zamudne obresti. Zahteval je povrnitev stroškov odgovorov na pritožbe.

Pritožbe dolžnice so delno utemeljene, pritožba zoper 1. točko sklepa z dne 17. 12. 2008 pa ni dopustna.

Glede pritožbe zoper 1. točko sklepa z dne 17. 12. 2008, to je zoper delno ustavitev:

Predpostavka dopustnosti pravnega sredstva je tudi pravovarstvena potreba oziroma pravni interes. Pravni interes za vložitev pritožbe ima le stranka, za katero je izdana odločba neugodna. V izpodbijani točki sklepa pa je sodišče izvršbo delno ustavilo, kar je dolžnici v korist in zato zanjo ne predstavlja neugodne odločitve. Glede na navedeno dolžnica kot pritožnica, ne glede na razlog iz katerega je upnik izvršbo delno utesnil, nima pravnega interesa za pritožbo zoper delno ustavitev, zato njena pritožba ni dovoljena. Prav tako ni mogoča pritožba zoper obrazložitev sklepa glede nadaljevanja izvršbe, saj dobi moč pravnomočnosti le izrek in le ta je lahko predmet presoje pritožbenega sodišča.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega in četrtega odstavka 343. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami), pritožbo dolžnice v tem delu na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ kot nedovoljeno zavrglo.

Glede pritožb zoper odločitve o stroških postopka:

Pritožbeno sodišče je sklepe preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po 350. členu v zvezi s 366. členom ZPP , v zvezi z določbo 15. člena ZIZ.

Peti odstavek 38. člena ZIZ določa, da mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo. O tem, kateri so bili potrebni stroški in koliko ti znašajo, pa odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Z utesnitvama upnika, na podlagi katerih je sodišče izdalo izpodbijana sklepa z dne 4. 2. 2009 in 13. 2. 2009, je upnik utesnil svoj predlog za izvršbo za zneske, ki jih je delodajalec dolžnice tej odtegnil od plače. Pravilna je pritožbena trditev dolžnice, da ti stroški za izvršbo niso bili potrebni. V predmetni zadevi je bila izvršba dovoljena zaradi izterjave 1.314,42 EUR s pripadki z rubežem osebnih prejemkov dolžnice. Podrejeno, torej če izvršba s tem izvršilnim sredstvom ne bi bila uspešna, pa še z rubežem premičnih stvari. S sklepom o izvršbi je sodišče dolžničinemu delodajalcu naložilo, da je po pravnomočnosti sklepa o izvršbi dolžan upniku plačati denarni znesek, za katerega je dovolilo izvršbo. Delodajalec prenos sredstev opravi na podlagi sklepa o izvršbi, s katerim mu je odtegnitev naložena, brez nadaljnjega posredovanja sodišča, in to vse do višine upnikove terjatve, kakršna izhaja iz tega sklepa. Ker mora delodajalec sam paziti na to, da plačila pravilno izvrši, izvršba pa teče le s tem izvršilnim sredstvom, sprotne utesnitve upnika ob vsakem odtegljaju od plače do popolnega poplačila niso potrebne. Glede na podani utesnitvi je sodišče izvršbo v skladu s 43. členom ZIZ sicer pravilno za utesnjena dela ustavilo, saj mu zakon to nalaga. Ni pa pri tem pravilno uporabilo petega odstavka 38. člena ZIZ, saj utesnitve za plačila, ki so posledica neposrednih dejanj izvršbe, za sam potek izvršilnega postopka niso bile potrebne, zato tudi stroški povezani z njimi niso potrebni stroški. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 358. členom ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ, pritožbama dolžnice zoper sklepa z dne 4. 2. 2009 in 13. 2. 2009 ugodilo in sklepa v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je zahtevka upnika za povračilo stroškov utesnitev zavrnilo. Z vlogo z dne 10. 12. 2008 pa je upnik izvršbo delno utesnil tudi za znesek, ki ga od dolžnice ni prejel v okviru poteka izvršilnega postopka z dovoljenim sredstvom izvršbe. Poleg zneska 14,04 EUR, ki ga je prejel z nakazilom s strani delodajalca dolžnice, je namreč svoj izvršilni predlog utesnil še za 237,69 EUR, ki naj bi jih dolžnici dolgoval na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Sevnici, opr. št. P 39/2008 z dne 2. 12. 2008 in tako je skupaj podal utesnitev za 251,73 EUR. Ker ta utesnitev ni bila v celoti posledica poteka izvršilnega postopka, je sodišče pravilno presodilo, da so stroški, ki so s podajo predloga za utesnitev nastali upniku, potrebni stroški. Pri odmeri višine teh stroškov pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT, Ur. l. RS, št. 67/2003) in v celoti priznalo priglašene stroške upnika v višini 200 odvetniških točk, medtem ko bi mu jih ob pravilni uporabi OT, pri čemer gre za pravilno uporabo materialnega prava, upniku smelo priznati le 20 odvetniških točk (peti odstavek 38. člena ZIZ in 4. tč. Tar. št. 39 OT). Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 358. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, pritožbi dolžnice v tem delu delno ugodilo in sklep delno spremenilo, kot to izhaja iz izreka.

Kadar pritožbeno sodišče pritožbo zavrže ali odločbo na podlagi pritožbe spremeni, odloči tudi o stroških postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V skladu s šestim odstavkom 38. člena mora upnik dolžniku na njegovo zahtevo povrniti izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. Zato je sodišče upniku naložilo, da mora dolžnici povrniti njene pritožbene stroške. Pritožnica je namreč skoraj v celoti uspela s pritožbami, pritožbo zoper sklep z dne 17. 12. 2008 je sodišče v delu zoper 1. točko sicer zavrglo, vendar zaradi tega niso nastali posebni stroški, s pritožbo zoper 2. točko pa je dolžnica uspela v 90 % (20 odvetniških točk v primerjavi z 200). S pritožbama zoper sklepa z dne 4. 2. 2009 in 13. 2. 2009 pa je dolžnica v celoti uspela. Sodišče ji je stroške odmerilo po priglašenem stroškovniku in ob uporabi OT. Tako ji je za vsako pritožbo glede na sporno vrednost, ki so vse do 750 odvetniških točk, priznalo 100 odvetniških točk (6. točka Tar. št. 27 OT) in 2% materialnih stroškov. (13. člen OT), skupaj 306 odvetniških točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,459 EUR znaša 140,45 EUR. Na to je sodišče obračunalo še 20 % DDV v višini 28,09 EUR, tako da potrebni pritožbeni stroški dolžnice znašajo 168,54 EUR. V presežku priglašeni stroški pa nimajo podlage v OT. Upnik sam krije stroške odgovorov na na pritožbe, saj odgovor ni obligatoren, prav tako pa niso prispevali k hitrejši rešitvi zadeve (165. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in petim odstavkom 38. člena ZIZ ).