VSK Sklep I Cp 552/2017

I. Pritožba druge tožene stranke zoper sklep z dne 11. 4. 2017 se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Druga tožena stranka je dolžna sodno takso v znesku 126,00 EUR po plačilnem nalogu z dne 2. 3. 2017 plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa.

III. Pritožba prve tožene stranke zoper sklep z dne 11. 7. 2017, se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

IV. Prva tožena stranka je dolžna sodno takso v znesku 33,00 EUR po plačilnem nalogu z dne 25. 5. 2017 plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa.

Glede sklepa z dne 11. 4. 2017

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor druge tožene stranke z dne 29. 3. 2017 zoper plačilni nalog z dne 2. 3. 2017 zavrnilo.

2Zoper sklep se pritožuje druga tožena stranka in navaja, da sta toženi stranki dva sospornika, ki sta vložila enako pritožbo, in sicer le na del zahtevka. Posledično pomeni, da sta dva taksna zavezanca, zato se mora taksna zaveza glasiti na oba in ne samo na enega in le v obsegu dela zahtevka. Poleg tega je v postopku tudi že prišlo do preplačila taksa, česar sodišče ni upoštevalo in ustrezno zmanjšalo sodne takse. Glede na navedeno bi sodišče moralo odmeriti nižjo sodno takso.

3Pritožba ni utemeljena.

4Predmet pritožbenega postopka je sklep o zavrnitvi ugovora druge tožene stranke zoper plačilni nalog. Pritožba s svojimi razlogi ne uspe omajati napadene odločitve sodišča prve stopnje. Kot izhaja iz spisovnih podatkov in obrazložitve izpodbijanega sklepa, je sodišče s plačilnim nalogom z dne 2. 3. 2017 drugi toženi stranki naložilo plačilo sodne takse za pritožbo z dne 25. 1. 2017 zoper sodbo opr. št. P 80/2016 z dne 14. 11. 2016 v višini 126,00 EUR.

5V skladu z določbo 1. odstavka 34a. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1) je zoper plačilni nalog dopustno vložiti ugovor iz razlogov, da taksna obveznost ni nastala, da je taksa že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo. Pritožba z dne 25. 1. 2017 zoper sodbo opr. št. P 80/2016 je bila vložena s strani obeh toženih strank, in sicer toženca izpodbijata odločitev sodišča prve stopnje, s katero jima je bilo naloženo plačilo 995,82 EUR. Upoštevaje vrednost izpodbijanega dela sodbe je sodna taksa pravilno odmerjena in ne držijo pritožbene navedbe o tem, da bi sodišče moralo odmeriti nižjo takso.

6Pritožba pa ne more izpodbiti pravilnosti odločitve prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog niti z navedbami o tem, da bi se taksna obveznost morala glasiti na oba taksna zavezanca. V skladu z določbo prvega odstavka 3. člena ZST-1 mora sodno takso plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka. V primeru, če morata dve ali več oseb skupaj plačati takso, je njihova obveznost nerazdelna (deseti odstavek 3. člena ZST-1). Toženca, ki sta skupaj vložila pritožbo zoper sodbo, sta torej glede plačila sodne takse za navedeno pritožbo solidarna dolžnika. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju: OZ) v prvem odstavku 395 člena določa, da vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena; vendar pa obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni, in so vsi dolžniki prosti. Solidarna obveznost tako pomeni, da lahko sodišče terja na plačilo celotne sodne takse vsakega izmed tožencev. Zato je sodišče prve stopnje pravilno drugemu tožencu odmerilo celotno sodno takso za pritožbo.

7Pritožba pa ne more uspeti niti z navedbami o preplačilu, saj gre za nedovoljene pritožbene novote (337. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP). Druga tožena stranka je namreč navedbe o preplačilu podala šele v pritožbi, pri čemer ni pojasnila, zakaj teh navedb ni podala že v postopku na prvi stopnji, zato jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

8Upoštevaje zgoraj obrazloženo je pritožba druge tožene stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče, po tem, ko tudi uradno upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni zasledilo, zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9Ker pritožbeno sodišče pritožbi zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog ni ugodilo, začne teči rok za plačilo sodne takse naslednji dan po vročitvi sklepa pritožbenega sodišča (II. točka izreka predmetnega sklepa).

Glede sklepa z dne 11. 7. 2017

10Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor prve tožene stranke z dne 16. 6. 2017 zoper plačilni nalog z dne 5. 5. 2017 zavrnilo.

11Zoper sklep se pritožuje prva tožena stranka in navaja, da sta toženi strani enotna sospornika, saj gre le za en zahtevek, ki nima različne dejanske in pravne podlage. Glede na navedeno gre za spor, ki se lahko reši le na enak način za vse sospornike in se štejejo za enotno pravdno stranko. Poleg tega bi sodišče moralo upoštevati preplačilo sodnih taks, o čemer se ni izjasnilo. Drugi toženec naj bi za enako pritožbo, za katero se terja taksa, že plačal zahtevano sodno takso v celoti.

12Pritožba ni utemeljena.

13Predmet pritožbenega postopka je sklep o zavrnitvi ugovora prve tožene stranke zoper plačilni nalog. V skladu z določbo 1. odstavka 34a. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1) je zoper plačilni nalog dopustno vložiti ugovor iz razlogov, da taksna obveznost ni nastala, da je taksa že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo. Kot izhaja iz spisovnih podatkov in obrazložitve izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje prvo toženo stranko pozvalo na plačilo sodne takse v višini 33,00 EUR za pritožbo z dne 4. 4. 2017 zoper sklep opr. št. P 80/2016 z dne 2. 3. 2017, s katerim je prvostopenjsko sodišče zavrglo pritožbo prvega toženca zoper sodbo.

14Pritožba ne more izpodbiti pravilnosti odločitve prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog z navedbami o tem, da sta toženi strani enotna sospornika. Glede na vsebino pravnega razmerja¹ gre za navadna sospornika. Poleg tega je pritožbo z dne 4. 4. 2017 zoper sklep o zavrženju pritožbe prvega toženca zoper sodbo vložil le prvi toženec, zato jo je dolžan plačati le slednji, kot je pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. V skladu z določbo prvega odstavka 3. člena ZST-1 mora namreč sodno takso plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka.

15Pritožba pa ne more uspeti niti z navedbami o preplačilu sodne takse, saj preplačila ni mogoče upoštevati na način, kot želi pritožnik, in sicer, da bi se preplačilo, ki izvira iz drugih taksnih obveznosti, štelo kot plačilo sodne takse za navedeno pritožbo, saj za takšen način "vrnitve" preveč plačane sodne takse ni podlage v ZST-1, v katerem je določen postopek in pogoji za vrnitev preveč plačane sodne takse. Pritožbene navedbe, da naj bi drugi toženec za enako pritožbo, za katero se terja taksa, že plačal zahtevano sodno takso v celoti, pa predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (337. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP). Prva tožena stranka jih je namreč podala šele v pritožbi, pri čemer ni pojasnila, zakaj teh navedb ni podala že v postopku na prvi stopnji, zato jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

16Upoštevaje zgoraj obrazloženo je pritožba prve tožene stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče, po tem, ko tudi uradno upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni zasledilo, zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

17Ker pritožbeno sodišče pritožbi zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog ni ugodilo, začne teči rok za plačilo sodne takse naslednji dan po vročitvi sklepa pritožbenega sodišča (II. točka izreka predmetnega sklepa).

¹ Tožeča stranka je namreč vložila regresni zahtevek, s katerim je od prvega in drugega toženca kot povzročitelja prometne nesreče in lastnika osebnega vozila zahtevala plačilo 1.570,04 EUR.