UPRS sodba I U 762/2010

1Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Upravne enote Maribor št. 201-528/95-I-545 z dne 23. 4. 2002 odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

2Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 350,00 EUR, povečane za 20% DDV, v roku 15 dni.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ v ponovljenem postopku ugotovil, da se A.A., rojena ... 1933, ne šteje za državljanko Republike Slovenije, in da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28. 8. 1945 ni štela za jugoslovansko državljanko. Odločitev prvostopenjskega organa je z odločbo z dne 22. 12. 2003 potrdil drugostopenjski organ.

V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je bila tožnica rojena ... 1933 v bivši Kraljevini Jugoslaviji in je bila v tej državi še mladoletna, zato je v skladu s takrat veljavnimi pravnimi predpisi kot zakonski otrok v vsem sledila svojemu očetu, ne glede na to, da je bila kasneje zakonska zveza med staršema razvezana. Očetu je sledila tudi v domovinstvu in državljanstvu na podlagi paragrafa 7 Zakona o državljanstvu Kraljevine SHS. Njen oče je bil namreč državljan Kraljevine Jugoslavije. Vendar je bila kontinuiteta državljanstva njenega očeta prekinjena in sicer iz razlogov, ki so navedeni v 2. odstavku 35. členu Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 54 z dne 5. 7. 1946). Oče tožnice je bil namreč nemške narodnosti, v kateri mu je tožnica še kot mladoletna sledila. Upravna enota Maribor je z odločbo št. 201-528/95-05/16 z dne 22. 4. 1996 ugotovila, da se oče tožnice od 28. 8. 1945 dalje po določilu 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ ni štel za državljana FLRJ, ker je bil oseba nemške narodnosti in se je že pred 4. 12. 1948 nahajal v tujini. Bil je član Kulturbunda, vpisan v seznamu Kulturbunda fond SD A. 106/5, stran 1367 in 1442, kar pomeni da je bil nemške narodnosti. V obravnavani zadevi ni bilo sporno, da tožnica ob uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu FLRJ ni bivala na območju bivše Jugoslavije, saj se je dne 4. 12. 1948 in že pred tem dnem nahajala v tujini vse od septembra 1945 dalje, ko sta se z očetom izselila k sorodnikom v Avstrijo. S tem je izpolnjen tudi drugi pogoj 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ. Sicer pa to dejstvo izhaja tudi iz izjave stranke z dne 5. 10. 1995, ki jo je dne 9. 10. 1995 podala na Upravno enoto Maribor, kjer je navedla, da je z očetom živela v Mariboru, od koder je kot otrok koncem meseca septembra 1945 odšla k svojim sorodnikom v Avstrijo. Prvostopenjski organ je bil tudi mnenja, da stranka s podanimi izjavami ni uspela izpodbiti domneve nelojalnosti, saj ni predložila ali ponudila konkretnih dokazov, s katerimi bi uspešno izpodbila to domnevo.

Zoper odločbo drugostopenjskega organa št. 1M1311/23-XVII-113.961/2 z dne 22. 12. 2003 je tožnica sprožila upravni spor, vendar je Upravno sodišče Republike Slovenije s sodbo št. U 385/2004-10 z dne 13. 3. 2006 potrdilo odločbo drugostopenjskega organa.

Zoper sodbo upravnega sodišča je tožnica vložila revizijo na Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je s sodbo opr. št. X Ips 678/2006-6 z dne 28. 2. 2007 reviziji ugodilo in sodbo upravnega sodišča spremenilo tako, da je odpravilo odločbo drugostopenjskega organa ter zadevo vrnilo drugostopenjskemu organu v ponovni postopek.

V tej sodbi je sodišče med drugim zavzelo stališče, da bi upravna organa morala dati tožnici možnost, da uveljavlja tudi dejstva in okoliščine glede svoje lojalnosti in se opredeliti do zatrjevane okoliščine, da je bila tožnica med vojno mladoletna. Iz upravnih spisov namreč izhaja, da se je že v upravnem postopku sklicevala na svojo starost, kar pomeni, da je s tem dokazovala svojo lojalnost. Vrhovno sodišče je toženi stranki naložilo, da bo morala v skladu s stališči iz te sodne odločitve ponovno odločiti o pritožbi tožnice in se v zvezi z dokazovanjem njene lojalnosti opredeliti tudi do vprašanja, ali je tožnici kot mladoletni osebi, ki je bila ob začetku vojne stara 8 let, mogoče pripisati nelojalnost.

Drugostopenjski organ je tako moral ponovno odločati o pritožbi zoper odločitev prvostopenjskega organa v skladu z navodili sodbe vrhovnega sodišča. Drugostopenjski organ je ponovno povzel ugotovitev, da je bil oče tožnice član Kulturbunda, kar pomeni da je bil oseba nemške narodnosti. Tožnica je delila usodo svojega očeta v njegovi narodnosti. Nesporno je bilo tudi ugotovljeno, da se je tožnica dne 4. 12. 1948 nahajala v tujini, saj sta se septembra 1945 z očetom izselila k sorodnikom v Avstrijo. V zvezi z dokazovanjem lojalnosti tožnice sta že v upravnem postopku pred organom prve stopnje pooblaščenca tožnice z dopisom z dne 2. 3. 2001 zaprosila upravni organ za pojasnilo, s katerimi dokazi lahko tožnica dokazuje svojo lojalnost ob upoštevanju dejstva, da je bila rojena leta 1933 in je bila vse do leta 1945 mladoletna. Prvostopenjski organ je pooblaščenca z dopisom z dne 11. 6. 2001 pozval k predložitvi dokazov za izpodbijanje domneve nelojalnosti za tožnico in ga seznanil z dosedanjimi ugotovitvami v postopku. Upravni organ je pooblaščenca izrecno seznanil, da pri izpodbijanju domneve nelojalnosti ni razlikovanja med mladoletnimi in polnoletnimi osebami, torej da tudi za mladoletne osebe velja, da lahko izpodbijajo domnevo nelojalnosti. V odgovor na ta dopis je tožnica poslala dopis, v katerem je navajala, da se je opredeljevala za italijansko narodnost, da je bila lojalna državljanka, saj je obiskovala osnovno šolo in tako izpolnjevala državljanske dolžnosti. Upravni organ naj bi napačno ugotovil, da je njena narodnost nemška, saj se je vedno smatrala za Italijanko tako kot njena mati, s katero je preživela vse njeno otroštvo in da je tudi sedaj njen pogovorni jezik poleg angleščine italijanščina. Prvostopenjski organ je torej že tedaj dal stranki možnost, da uveljavlja tudi dejstva in okoliščine glede njene lojalnosti. Stranka je izpodbijala domnevo glede njene nelojalnosti, s tem, da je zapisala, da se je sama opredeljevala za italijansko narodnost in da je bila lojalna državljanka s tem, ker je obiskovala osnovno šolo, in tako izpolnjevala državljanske dolžnosti. Drugostopenjski organ povzema stališče sodne prakse, da zgolj mladoletnost še ne zadošča za ovrženje domneve nelojalnosti. Starost pa se kljub temu lahko upošteva, čeprav na drugačen način. Pri osebah, ki so bile v času 2. svetovne vojne še mladoletne, vendar pa že v starosti, v kateri so bile dejansko sposobne oblikovati svojo voljo in jo izraziti, je potrebno upoštevati njihovo lastno ravnanje in da so lahko ravnale le svojim letom primerno. Ravnanje mladoletne osebe je toliko bolj pomembno, kolikor starejša je bila v času 2. svetovne vojne. V starosti, ko je tožnica doživljala 2. svetovno vojno, je že zmogla oblikovati svojo voljo in jo tudi izraziti tako, da je predvsem pomembno njeno ravnanje. Vendar pa tožnica ni niti zatrjevala kakršnega koli ravnanja, ki bi lahko izpodbilo domnevo nelojalnosti, razen navajanja svoje mladoletnosti in italijanske narodnosti. Tožena stranka meni, da ji domneve nelojalnosti ni uspelo izpodbiti. Ker je bila torej nemške narodnosti, ker je 4. 12. 1948 živela v tujini in ker ji ni uspelo izpodbiti domneve nelojalnosti, so po stališču drugostopenjskega organa podane vse predpostavke za uporabo 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ.

Tožnica v tožbi navaja, da se njeno državljanstvo ugotavlja na temelju dveh zahtev in osnovi dveh različnih pravnih podlag. Dne 20. 4. 1995 je zahtevo za ugotovitev državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije podala Upravna enota Maribor. V tem postopku gre za ugotavljanje njenega državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije. Dne 9. 10. 1995 je zahtevo za ugotovitev državljanstva vložila sama tožnica na temelju 29. člena Zakona o državljanstvu RS. V tem postopku gre za ugotovitev državljanstva Republike Slovenije kot osebnega statusa. Tožena stranka je oboje združila v enotno obravnavanje ne da bi o tem izdala ustrezen sklep in ne da bi zato imela pravno podlago v določbah ZUP, saj oba zahtevka nimata iste pravne podlage. Gre za relativno bistveno kršitev pravil postopka. Nadalje navaja, da tožena stranka zatrjuje, da je tožnica imela možnost izpodbitja domneve svoje nelojalnosti, vendar ni niti zatrjevala kakršnegakoli ravnanja, ki bi lahko izpodbilo domnevo nelojalnosti. Takšen zaključek naj bi bil v nasprotju z listinami v spisu in z ugotovitvami, ki jih je podalo vrhovno sodišče. Tekom postopka je tožnica zatrjevala in dokazovala svojo narodnostno pripadnost in neobstoj njene nelojalnosti. V svojo vlogi z dne 20. 9. 2001 poudarja, da se je že v izjavi z dne 4. 4. 1996 opredelila za italijansko narodnost, dokazovala pa je tudi neobstoj nelojalnosti s tem, da je bila mladoletna in da je izpolnjevala svojo državljansko dolžnost, to je dolžnost šolanja. Ob pričetku 2. svetovne vojne je bila stara 8 let, ob njenem koncu pa 12. Tožnica se niti pred 2. svetovno vojno niti med njo ni mogla pregrešiti zoper svoje državljanske dolžnosti, saj za kaj takega kot mladoletna niti ni imela potrebne volje. To je splošno znano dejstvo. Dodatno pa je k temu izpovedala, da je kot mladoletna oseba izpolnjevala svojo takrat edino državljansko dolžnost, to je dolžnost šolanja. Zaključek, da ji ni uspelo izpodbiti domneve nelojalnosti, je napačen, v posledici pa tudi napačno uporabljeno materialno pravo. Razen tega ne drži, da je tožnica oseba nemške narodnosti. Narodnostna pripadnost posameznika je dejansko vprašanje, ki ga je potrebno ugotoviti tekom postopka. Tožnica se je sama opredelila k italijanski narodnosti. Tožena stranka je z diskriminacijo tožnice po narodnostni pripadnosti kršila določbe Ustave RS kot tudi določbe Zakona o uresničevanju načela enakega obravnavanja in s tem tožničine osebnostne pravice. Predlaga, naj se odločba prvostopenjskega in odločba drugostopenjskega organa odpravita, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani zavrnilni odločbi in ocenjuje, da je le ta pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K tč. 1 izreka:

Tožba je utemeljena.

Sodišče je o tej zadevi odločalo ponovno, na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-1235/09-11 z dne 8. 6. 2010, s katero je ustavno sodišče sodbo Upravnega sodišča RS št. U 2166/2007 z dne 28. 11. 2007 razveljavilo in zadevo vrnilo upravnemu sodišču v novo odločanje. Ustavno sodišče je ugotovilo, da sodba upravnega sodišča temelji na stališču, da je tožnica v starosti, ko je doživljala Drugo svetovno vojno, že zmogla oblikovati svojo voljo in jo izraziti tako, da je predvsem pomembno njeno ravnanje, glede tega pa naj ne bi zatrjevala niti izkazala nič takega, s čimer bi lahko uspela izpodbiti domnevo o nelojalnosti. Ustavno sodišče se v svoji odločbi sklicuje na enak ustavno-pravni primer, in sicer na svojo odločbo št. Up-3303/07 z dne 13. 3. 2008 (Uradni list RS št. 31/08). Tedaj je ustavno sodišče zavzelo stališče, da se je treba opredeliti, zakaj starost osebe, za katero se ugotavlja jugoslovansko državljanstvo, že sama po sebi ne izključuje domneve nelojalnosti. Ustavno sodišče je tedaj zavzelo stališče, da je okoliščina, ki lahko sama po sebi izpodbije domnevo nelojalnosti, tudi starost otroka.

Državljanstvo v smislu 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji se ugotavlja po določbah Zakona o državljanstvu FLRJ. Na podlagi 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije velja za državljana Republike Slovenije po citiranem zakonu, kdor je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in državljanstvo SFRJ. S tem je zagotovljena kontinuiteta s prejšnjimi pravnimi redi. To pomeni da je treba pri ugotavljanju državljanstva za konkretno osebo upoštevati tiste predpise o državljanstvu, ki so veljali v času njenega rojstva pa do smrti oziroma do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo. Veljavni predpis v smislu 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije je Zakon o državljanstvu DFJ, ki je začel veljati 28. 8. 1945. Ta zakon je v 1. odstavku 35. člena določal, da za državljane FLRJ veljajo vse osebe, ki so bile na dan 28. 8. 1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 105/48) je v 2. odstavku 35. člena določil, da se za državljane FLRJ iz prejšnjega odstavka ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodom FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Ta določba se v času njene uveljavitve uporabljala retroaktivno, vendar je bila njena uporaba glede na tedanje mednarodne razmere in razmere v povojni Jugoslaviji v skladu s splošnimi načeli, ki so jih tedaj priznavali civilizirani narodi. Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je presojalo ustavno dopustnost uporabe te določbe še iz časa FLRJ po zdaj veljavnem pravnem redu Republike Slovenije, je v odločbi št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 ugotovilo, da uporaba določila 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ v postopkih ugotavljanja državljanstva ni v neskladju z Ustavo Republike Slovenije. Ustavno sodišče RS v citirani odločbi v točki 45 navaja, da kljub uveljavitvi dejanske retroaktivnosti zakonodajalcu ni mogoče očitati, da je ravnal nedopustno glede na tedanje povojne razmere ter izid vojne. Iz obrazložitve navedene odločbe ustavnega sodišča iz 46. točke odločbe tudi izhaja, da se okoliščini, ali je oseba nemške narodnosti ter ali je v času uveljavitve 2. odstavka 35. člena tedanjega zakona o državljanstvu FLRJ živela v tujini, dokazujeta po splošnih pravilih, medtem ko je nelojalnost kot tretja okoliščina pravna domneva, ki izhaja iz prej omenjenih okoliščin.

Sodišče je že v prejšnjem postopku ugotovilo, da je glede narodnosti tožnica zaradi svoje mladoletnosti sledila očetu. Oče je bil nemške narodnosti, ker je bil včlanjen v organizacijo Kulturbund, kar je dokazano s seznamom članov Kulturbunda, fond SD A. 106/5, stran 1367 in 1442. Kulturbund je bil organizacija, v katero so se lahko včlanjevali le Nemci in katere cilji so bili naravnani k pripravi podlag za nemško raznarodovalno politiko. Članstvo v Kulturbundu nedvomno dokazuje pripadnost nemški narodnosti.

Sodišče je v prejšnjem postopku tudi ugotovilo, da je bilo v upravnem postopku tudi pravilno ugotovljeno, da je tožnica na dan 4. 12. 1948 živela v tujini kar izhaja že iz zahteve za ugotovitev državljanstva z dne 5. 10. 1995, vložene na Upravno enoto Maribor dne 9. 10. 1995.

Glede izpolnjevanja tretjega kriterija, to je kriterija lojalnosti, velja najprej poudariti, da skladno z 49. točko že citirane odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-23/93 z dne 20. 2. 1997 pristojni organ v postopku ugotavljanja državljanstva ne vodi dokaznega postopka in ne dokazuje nelojalnosti osebe, ni pa zakonodajalec prepovedal posamezniku, da ob takšni ureditvi dokazuje svojo lojalnost. Dokazno breme je torej na strani tistega, ki dokazuje obstoj lojalnosti. Kot je ugotovilo vrhovno sodišče v tej zadevi, se domneva nelojalnosti staršev ne more raztezati na otroke, ki so bili v času vojne še mladoletni, kar je tudi stališče ustavnega sodišča v večih njegovih odločitvah. To pomeni, da morajo imeti mladoletni otroci možnost, da izpodbijajo domnevo glede svoje nelojalnosti. Tožnici je bila v upravnem psotopku dana možnost, da izpodbija svojo lojalnost. Tožena stranka je zavzela stališče, da mladoletnost sama po sebi še ni dovolj za izpodbijanje domneve nelojalnosti. Vendar pa je ugotovila, da se starost kljub temu lahko upošteva, čeprav na drugačen način. V obrazložitvi je drugostopenjski organ navedel, da pri osebah, ki so bile v času 2. svetovne vojne še mladoletne, vendar pa že v starosti, v kateri so bile dejansko sposobne oblikovati svojo voljo in jo izraziti, je potrebno upoštevati njihovo lastno ravnanje in da so lahko ravnale le svojim letom primerno. Domneve nelojalnosti po mnenju tožene stranke tožnici ni uspelo izpodbiti, saj ni niti zatrjevala kakršnegakoli ravnanja, ki bi lahko izpodbilo domnevo nelojalnosti, razen navajanja svoje mladoletnosti in italijanske narodnosti. Sodišče je v tedanji, sedaj razveljavljeni sodbi, zavzelo stališče, da se je drugostopenjski organ opredelil do starosti tožnice v zvezi z njenim izpodbijanjem njene lastne nelojalnosti in je tako ravnal v skladu z navodili vrhovnega sodišča. Sodišče je v tej sodbi zavzelo tudi stališče, da bi bilo možno izpodbijati domnevo nelojalnosti le z dokazovanjem, da je bila tožnica zaradi verskih ali drugih razlogov internirala ali se je borila na strani protifašistične koalicije ter da je potrebno dokazovati aktivno kontinuirano lojalno ravnanje. Glede navedb, da naj bi bila tožnica italijanske narodnosti, pa je sodišče sledilo toženi stranki, ki je ugotovila, da je delila tedaj mladoletna tožnica usodo svojega očeta tudi v njegovi narodnosti. Po takrat veljavnih predpisih o državljanstvu in domovinstvu so mladoletni otroci v vsem, tako v državljanstvu, domovinstvu in narodnosti, sledili svojim staršem in delili njihovo usodo.

V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ skladno z zgoraj navedenimi stališči ustavnega sodišča upoštevati, da je tudi starost otroka okoliščina, ki lahko sama po sebi izpobija domnevo nelojalnosti. Tožnica je bila ob začetku vojne stara 8 let, ob koncu vojne pa 12 let. Glede na dosedanjo upravno in sodno prakso se šteje, da je mogoče domnevo nelojalnost izpobijati, če je bila določena oseba zaradi verskih ali drugih razlogov internirana ali se je borila na strani protifašistične koalicije, pri čemer je potrebno dokazovati aktivno kontinuirano lojalno ravnanje. V ponovljenem postopku bo torej potrebno ugotoviti, ali otrok v starosti med 8 in 12 let lahko zadosti tem zahtevam.

Glede na navedena stališča ustavnega sodišča je bilo torej dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je sodišče na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1) tožbi ugodilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek organu prve stopnje.

K točki 2 izreka:

Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, pripada tožeči stranki skladno s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora v skladu z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR.