UPRS sodba I U 1415/2009

Tožba se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano odločbo je inšpektor za okolje kot prvostopenjski organ tožeči stranki na podlagi 1. točke 1. odstavka 157. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06 – uradno prečiščeno besedilo in 70/08, v nadaljevanju ZVO-1) prepovedal osvetljevanje zunanjega reklamnega panoja – prikazovalnika reklam, sestavljenega iz led diod, nameščenega na sprednji strani objekta na lokaciji Ljubljanska 65, Grosuplje, vse do zagotovitve predpisanega načina osvetljevanja oglasne površine. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožeča stranka na poslovni objekt hotela ... namestila prikazovalnik reklam, ki je sestavljen iz led diod. Vsaka dioda ima na zgornjem delu nameščen raven zaščiten plastični pokrov, ki naj bi preprečeval sevanje svetlobnega toka navzgor, vendar pa njena vodoravna namestitev povzroča svetlobno osvetljevanje v vodoravni smeri. Oglasna površina prikazovalnika reklam je 15,34 m2 in obratuje neprekinjeno 24 ur na dan. Maksimalna poraba je 900 W/m2, povprečna poraba je 500 W/m2. Prikazovalnik reklam je nameščen na sprednji strani poslovnega objekta, ki je od zunanjega roba izvoza za ... na avtocesti Ljubljana – Novo mesto oddaljen približno 30 m. V tem primeru gre za svetlobni reklamni pano, ki je namenjen oglaševanju s svetlobnimi napisi in slikami. Uredba o mejnih vrednostih svetlobnega onesnaževanja okolja (Uradni list RS, št. 81/07 in 109/07, v nadaljevanju Uredba) v 6. odstavku 13. člena določa pogoje, pod katerimi se za objekt za oglaševanje, ki se nahaja znotraj 60-metrskega pasu od telesa avtoceste, lahko uporablja razsvetljava za osvetljevanje oglasne površine. Prvostopenjski organ ugotavlja, da predmetni prikazovalnik reklam ni v skladu z določbami navedenega določila Uredbe, ker je nameščen z zunanjo osvetlitvijo v 60-metrskem pasu roba priključka avtoceste, je oglasne površine manj kot 20 m2 in električne moči večje kot 27 W/m2 ter neprekinjeno obratuje.

Drugostopenjski organ je izpodbijano odločbo odpravil v delu, v katerem je navedeno „vse do zagotovitve predpisanega načina osvetljevanja oglasne površine“, v ostalem pa je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Pritožbeni organ je citirani del izreka odpravil kot nepotreben, saj po njegovem mnenju ustvarja nejasnost glede naložene obveznosti, samo po sebi pa se razume, da sme vsak objekte za oglaševanje osvetljevati tako, kot to dovoljujejo predpisi. V zavrnilnem delu izpodbijane odločbe podrobno in obširno odgovarja na posamezne pritožbene ugovore. Uredba v 13. členu določa, da objekta za oglaševanje ni možno osvetljevati le od zunaj, temveč tudi tako, da se svetloba v okolje širi od znotraj preko prosojnega zaslona, na katerem je določena reklamna podoba. Razlika je torej v načinu emitiranja svetlobe. Bistveno je, da se svetloba ne širi preko odboja, pač pa da reklamni pano sam po sebi predstavlja vir svetlobe. V zvezi z ugovori glede zastarelosti predpisov ugotavlja, da 4. odstavek 13. člena Uredbe določa največje električne moči notranjih svetilk glede na skupno oglasno površino, kar bi glede na splošno znano večjo energetsko učinkovitost led diod lahko opravičevalo pomislek, da Uredba ni upoštevala novejših tehnologij proizvajanja svetlobe. Vendar pa je tak pomislek odpravljen z 12. točko 3. člena Uredbe, kjer je kot svetilka med drugim definirana tudi svetlobna naprava, ki ima vgrajene diode, ki emitirajo svetlobo. Vsaka dioda, nameščena v objektu, je torej svetilka, kot jo opredeljuje Uredba. V nadaljevanju se pritožbeni organ strinja, da gre za objekt za oglaševanje, ki od zunanjega roba telesa avtoceste ali hitre ceste ni oddaljen več kot 60 m. Za tak objekt veljajo pravila iz 6. odstavka 13. člena Uredbe. Gre za pogoje, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da se šteje, da objekt ne obremenjuje okolja s svetlobnim onesnaževanjem v nasprotju z Uredbo. Objekti za oglaševanje ob avtocesti se smejo osvetljevati le z zunanjimi svetilkami, tega pogoja pa obravnavani objekt ne izpolnjuje, saj ga je treba glede na njegove lastnosti uvrstiti v kategorijo od znotraj osvetljenih objektov za oglaševanje. Poleg tega objekt ne dosega najmanjše dovoljene površine, obratuje pa neprekinjeno. Pritožbeni organ zavrača tudi očitke glede kršitve načela sorazmernosti iz 7. člena Zakona o inšpekcijskem nadzorstvu (Uradni list RS, št. 43/07, v nadaljevanju ZIN), saj je že sam način osvetljevanja v nasprotju z Uredbo, poleg tega pa tudi ne dosega najmanjše velikosti oglasne površine. Tudi če bi bilo tožeči stranki naloženo, da zmanjša svetilnost in spremeni barve, bi še vedno osvetljevala v nasprotju z določbami Uredbe, zgolj prepoved osvetljevanja v določenem času dneva pa tudi ne bi sanirala teh neskladnosti. Ker reklamni pano ne izpolnjuje nobenega od pogojev iz 6. odstavka Uredbe, je inšpektor za okolje pravilno izrekel inšpekcijski ukrep na podlagi 157. člena ZVO-1.

Tožeča stranka se z odločitvijo inšpektorja za okolje ne strinja in v tožbi navaja, da glede na to, da inšpekcijski organ tožeči stranki očita, da ne spoštuje določil v zvezi z maksimalno dovoljeno električno močjo, bi moral utemeljiti, kakšna je bila električna moč reklamnega panoja v času inšpekcijskega pregleda. Tega pa inšpektor ni storil, temveč je le pridobil podatke o maksimalni moči led diod in maksimalni svetlilnosti prikazovalnika reklam, ki ga je mogoče regulirati. Tožeča stranka meni, da so predpisi, na katere se opirata oba upravna akta, zastareli, saj ne upoštevajo novih tehnologij prikazovanja. V konkretnem primeru gre za drugačno tehnologijo prikazovanja oziroma razsvetljenosti in s tem moči, tako da je potrebno drugače obravnavati porabo in moč na določeno enoto kot pri klasični tehnologiji. Določila Uredbe so nejasna in ne dajejo jasnih smernic za zagotovitev pravilne osvetlitve. Nadalje meni, da je bila z drugostopenjsko odločbo, s katero je bil del izreka odpravljen, prepoved osvetljevanja iz začasne spremenjena v trajno prepoved. Po njenem mnenju je ta sprememba v nasprotju s pravno podlago za izdajo odločbe, saj 1. odstavek 156. (pravilno: 157.) člena ZVO-1 jasno določa, da sme inšpektor odrediti, da se nepravilnosti odpravijo v roku, ki ga določi. Zakon trajno prepoved izrecno ureja v 2. odstavku 156. (pravilno: 157.) člena ZVO-1. Iz zakonske ureditve tako izhaja, da bi bila lahko trajna prepoved osvetljevanja reklamnega panoja izrečena potem, ko bi potekel v inšpekcijskem postopku določen rok za odpravo nepravilnosti. Iz obeh odločb izhaja, da za osvetlitev objektov za oglaševanje, ki od zunanjega roba avtoceste niso oddaljeni več kot 60 m, ni dopustno uporabljati notranjih svetilk. Takšna interpretacija 6. odstavka 13. člena Uredbe je nepravilna in ni v skladu z namenom Uredbe, saj je nedopustna z vidika omejevanja svobode oglaševanja. Namen Uredbe je omejevanje svetlobnega onesnaževanja, ki je v naseljenih območjih prisotno ne glede na to, ali v bližini poteka avtocesta. Glede na prepoved iz 1. odstavka 16. člena Uredbe tožeča stranka zagovarja stališče, da v primeru obratovanja zunanjega „led prikazovalnika“ ni mogoče govoriti o razsvetljavi, saj tovrstnih prikazovalnikov ni mogoče uporabljati v dnevnem času, kar pomeni, da je z Uredbo dejansko prepovedano vsakršno oglaševanje, razen oglaševanja na podlagi tehnologij, ki ne emitirajo nobene svetlobe. Tako so osebe, ki uporabljajo različne tehnike oglaševanja, v neenakem položaju. Uporaba „led prikazovalnikov“ je neprimerno dražja in kompleksnejša oblika oglaševanja, omejitev te tehnologije bi ostalim podjetjem z vidika delovanja prostih trgov zagotovila neutemeljeno prednost. Sklepno tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v zvezi z navedbami, da je pri reklamnem panoju možno moč svetilk regulirati, pojasnjuje, da ni mogoče pričakovati, da bo zavezanec deloval na 5,4 % moči oziroma manj glede na to, da je povprečna vrednost električne moči svetilk reklamnega panoja 500 W/m2, mejna vrednost pa je 27 W/m2. To pa ni edini pogoj, da reklamni pano ne sme obratovati. Smiselno predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da je bila odločitev o izreku inšpekcijskega ukrepa, s katerim je inšpektor za okolje tožeči stranki prepovedal osvetljevanje zunanjega reklamnega panoja – prikazovalnika reklam, pravilna in zakonita. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki izhaja iz izpodbijane odločbe in temelji na podatkih iz upravnih spisov, je upravni organ pravilno uporabil materialne predpise, ki jih v izpodbijani odločbi tudi citira in navedel pravilne razloge za odločitev. Sodišče zato sprejema obrazložitev izpodbijane odločbe, pri čemer se strinja tudi s pravilnimi, natančnimi in celovitimi razlogi, s katerimi je drugostopni organ zavrnil pritožbo in se nanje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 in 107/09 – odločbi Ustavnega sodišča, v nadaljevanju: ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa sodišče dodaja:

Prva točka 1. odstavka 157. člena ZVO-1 med drugim določa, da ima inšpektor, če ugotovi, da je kršen zakon ali drug predpis, pravico in dolžnost odrediti, da se nepravilnosti, ki jih ugotovi, odpravijo v roku, ki ga določi. Če povzročitelj obremenitve ne ravna v skladu z odrejenimi ukrepi, inšpektor trajno ali začasno prepove obratovanje naprave oziroma opravljanje dejavnosti (1. in 2. točka 2. odstavka 157. člena ZVO-1). Inšpektor je ugotovil, tej ugotovitvi pa je sledil tudi drugostopenjski organ, da tožeča stranka objekt za oglaševanje uporablja v nasprotju s določilom 6. odstavka 13. člena Uredbe in okolje obremenjuje s prekomernim svetlobnim onesnaževanjem, s čimer se tožeča stranka ne strinja in v tožbi meni, da je to določilo nejasno in diskriminatorno do uporabnikov „led prikazovalnikov“.

Po presoji sodišča je določilo 6. odstavka 13. člen Uredbe jasno in nedvomno namenjeno varnosti cestnega prometa ob avtocestah in hitrih cestah. To določilo velja enako za vse subjekte, ki želijo znotraj 60-metrskega pasu od zunanjega roba telesa avtoceste oziroma hitre ceste postaviti objekte za oglaševanje. Zato z uporabo Uredbe ne more priti do omejevanja svobode oglaševanja in do neenakovrednega obravnavanja subjektov, tudi tistih ne, ki oglašujejo s pomočjo modernejših tehnik, saj za vse enako velja tudi pogoj, da mora biti oglasna površina objekta osvetljena z zunanjimi svetilkami. Tega pogoja pa predmetni prikazovalnik reklam ne izpolnjuje zaradi načina emitiranja svetlobe, ki je podrobno opisan v drugostopenjski odločbi (stran 3, 2. odstavek) in ki glede na vsebino tožbenih ugovorov niti ni sporen.

Šesti odstavek 13. člena Uredbe tako določa posebne pogoje, pod katerimi lahko subjekt razsvetljuje objekte za oglaševanje znotraj zgoraj navedenega pasu ob avtocestah in hitrih cestah (če se oglasna površina objekta za oglaševanje osvetljuje z zunanjimi svetilkami, ki svetijo od zgoraj navzdol in katerih električna moč izpolnjuje pogoje iz 4. odstavka tega člena; če je oglasna površina objekta za oglaševanje večja od 20 m2 in če so svetilke njegove razsvetljave izklopljene med 24.00 in 5.00 uro). Vsi ti pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno, da je objekt za oglaševanje lahko postavljen v bližini avtoceste oziroma hitre ceste, zato že neizpolnjevanje enega izmed pogojev pomeni, da je objekt za oglaševanje postavljen v nasprotju s predpisi. Od obsega ugotovljenih nepravilnosti pa je odvisno, ali bo inšpektor v smislu 1. točke 1. odstavka 157. člena lahko odredil rok za odpravo določenih nepravilnosti pri objektu ali ne. Če ugotovljenih nepravilnosti ni mogoče odpraviti in ni mogoče objekta uskladiti s pogoji, določenimi v predpisu, potem tudi ne more biti smiselna določitev roka za odpravo ugotovljenih nepravilnosti. Zato tožeča stranka zmotno meni, da mora inšpektor v vsakem primeru najprej določiti rok za odpravo nepravilnosti in šele nato prepovedati obratovanje naprave.

V tej zadevi ni sporno, da predmetni prikazovalnik reklam s površino 15,34 m2 in z notranjim osvetljevanjem predstavlja objekt za oglaševanje, ki je od zunanjega roba telesa avtoceste oddaljen približno 30 metrov. Ker je že sam način razsvetljevanja v nasprotju z Uredbo in tudi površina prikazovalnika reklam ne dosega minimalne velikosti oglasne površine 20 m2, tudi po presoji sodišča ugotovljenih nepravilnosti že po naravi stvari ni mogoče sanirati drugače kot s prepovedjo obratovanja naprave (1. točka 2. odstavka 157. člena ZVO1-1). Zato so neutemeljeni ugovori, da je bila tožeči stranki nepravilno odrejen trajen ukrep prepovedi delovanja, drugostopenjski organ pa je pravilno in z utemeljenimi razlogi kot nepotrebnega odpravil del nejasnega izreka. Tudi v primeru, če bi bili izpolnjeni pogoji, ki jih Uredba določa glede električne moči svetilk, to ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev v zadevi, saj prikazovalnik reklam ne izpolnjuje ostalih pogojev iz 6. odstavka Uredbe, zato sodišče ni odgovarjalo na tožbene navedbe, ki se nanašajo na maksimalno dovoljeno električno moč naprave.

Glede na vse navedeno je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo zavrnilo v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1. Odločitev o zavrnitvi tožbe vsebuje tudi zavrnitev zahtevka tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka.