UPRS sodba I U 504/2009

Tožbi se ugodi tako, da se odločba Ministrstva za kulturo št. ... z dne 26. 2. 2009 odpravi v točkah izreka II. 16 in II. 17 ter se zadeva v tem obsegu vrne toženi stranki v ponoven postopek.

V ostalem se tožba zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi projektnega razpisa JPR8-UPRS-2009, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 103/2008 z dne 3. 10. 2008, odločila o financiranju oziroma sofinanciranju 79 kulturnih projektov s področja predstavljanja, uveljavljanja in razvoja slovenskega jezika. V točkah II. 16 in II. 17 te odločbe je zavrnila sofinanciranje projektov, ki jih je na razpis prijavila tožeča stranka. V obrazložitvi svoje odločbe je tožena stranka povzela pogoje razpisa in način ocenjevanja prijavljenih projektov, nato pa v obliki tabele za vsak projekt posebej predstavila končno oceno v obliki števila zbranih točk in kratko formalno oceno izpolnjevanja splošnih in prednostnih meril razpisa, za projekte, ki jim je bilo odobreno financiranje, pa tudi odobreni znesek v evrih. Projekta tožeče stranke sta bila uvrščena med projekte, za katere tožena stranka ugotavlja, da ustrezajo formalnim zahtevam razpisa, vendar strokovna komisija ni predlagala njihovega sofinanciranja, ker so pri vrednotenju prejeli premalo točk. Strokovna služba tožene stranke je v skladu s 13. členom Pravilnika o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa (Uradni list RS, št. 93/05, dalje Pravilnik) pozvala vseh 13 predlagateljev projektov, ki jih je komisija uvrstila v ožji izbor, da se izrečejo o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe o sofinanciranju njihovega projekta, še posebej o predlagani višini zneska, s katerim naj bi ministrstvo podprlo njegovo izvedbo. Strokovna komisija je zaradi omejenih sredstev in velikega števila prijav za sofinanciranje predlagala le projekte, ki so ob ocenjevanju prejeli več kot 75 točk.

Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da ji tožena stranka ni omogočila, da bi se v skladu s Pravilnikom izrekla o predlogu razdelitve sredstev še pred izdajo dokončne odločbe. Če bi to možnost dobila, bi opozorila na kršenje razpisnih pogojev, ki je v tem, da so bila sredstva davkoplačevalcev Republike Slovenije namenjena sofinanciranju kar šestih pravnih subjektov iz Avstrije in Italije. Meni, da „tudi kadar gre za delovanje znotraj širšega narodovega telesa (Slovenci v zamejstvu in izseljenstvu), če ni s proračunsko postavko izrecno namenjeno za financiranje v tujini“. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo v celoti odpravi (smiselno tudi, naj jo vrne toženi stranki v ponoven postopek).

Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki, ki je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo v zvezi z tožečo stranko, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba je deloma utemeljena.

Bistvena tožbena navedba v zvezi s kršitvami upravnega postopka je trditev, da tožeči stranki ni bilo v skladu z določbami Pravilnika omogočeno, da se izjasni „o predlogu razdelitve sredstev“. Tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe o tej okoliščini ni mogoče povzeti nič drugega kot to, da je strokovna služba tožene stranke pozvala k temu, da se izrečejo o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe o sofinanciranju njihovega projekta, le predlagatelje tistih projektov, ki jih je strokovna komisija izbrala v ožji izbor, ne pa tudi ostalih udeležencev na razpisu, torej tudi tožeče stranke. Iz predloženih upravnih spisov in odgovora na tožbo o tej okoliščini ne izhaja nič drugega, tako da sodišče nima nobenega razloga za dvom v navedbo tožeče stranke, da ji pred izdajo izpodbijane odločbe ni bilo omogočeno, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za njeno izdajo.

Pravna podlaga za objavo razpisa, na podlagi katerega je bila izdana izpodbijana odločba, je Zakon o javnem interesu za kulturo (Uradni list RS, št. 77/07 – uradno prečiščeno besedilo in 65/08, dalje ZUJIK). Ta zakon v 1. odstavku 100. člena določa, da kolikor niso vprašanja postopkov javnega razpisa in javnega poziva v tem zakonu urejena drugačne, se zanju smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Ta zakon je Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07 in 65/08, dalje ZUP), ki v 9. členu, med temeljnimi načeli določa, da je treba pred izdajo odločbe stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). Izjemo od tega načela ZUP dovoljuje v okviru skrajšanega ugotovitvenega postopka (3. odstavek 144. člena ZUP), med drugim tudi v primeru, ki bi ga bilo načeloma mogoče uporabiti tudi v obravnavani zadevi, namreč če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je v svoji zahtevi navedla oziroma predložila stranka.

Vendar pa določba 1. odstavka 13. člena Pravilnika, ki ga je v obravnavanem postopku treba uporabiti na podlagi izrecne in nepogojne določbe 106. člena ZUJIK, ministrstvu nalaga, da predlagatelja obvesti o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe ter mu določi rok, do katerega ima možnost, da se o tem obvestilu izjavi. Pravilnik kot specialni predpis, ki ureja postopek izvedbe javnega razpisa, s to določbo izključuje možnost uporabe prej navedenih določb ZUP o skrajšanem ugotovitvenem postopku, oziroma predpisuje izvedbo rednega ugotovitvenega postopka. V tem postopku je treba, kot je bilo že obrazloženo, strankam vedno omogočiti, da se izjasnijo o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Ne Pravilnik ne ZUJIK te pravice ne omejujeta zgolj na določen krog predlagateljev, kot je navedeno določbo Pravilnika očitno interpretirala tožena stranka.

Kot je bilo že povedano, je načelo zaslišanja stranke konkretizirano z možnostjo, da se stranka izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, eno od temeljnih načel upravnega postopka. Kršitev tega načela pomeni absolutno bistveno kršitev upravnega postopka (3. točka 2. odstavka 237. člena ZUP), kar pomeni, da ta kršitev velja za bistveno v vsakem primeru, ne glede na njen dejanski vpliv na pravilnost postopka oziroma odločitve. Sodišče je zato moralo tožbi deloma ugoditi in v skladu z določbo 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1) izpodbijano odločbo v obsegu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, odpraviti in zadevo na podlagi 3. odstavka 64. člena ZUS v tem obsegu vrniti toženi stranki v ponoven postopek.

Tožeča stranka sicer zahteva odpravo izpodbijane odločbe v celoti, vendar pa za dele te odločbe, ki se ne nanašajo neposredno nanjo, ne navaja nobenih okoliščin, ki bi kazale na njeno nepravilnost oziroma nezakonitost, prav tako pa ti deli izpodbijane odločbe po presoji sodišča ne posegajo neposredno v njen pravni interes. Sodišče je zato tožbo v obsegu, v katerem tožeča stranka izpodbija dele odločbe, ki se ne nanašajo neposredno nanjo, kot neutemeljeno zavrnilo.

V tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, zato je sodišče v skladu z določbo 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.