UPRS sodba I U 57/2010

Tožba se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila komunalni prispevek v višini 12.366,66 EUR za gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 503/20 k.o. ..., ki ga je dolžan plačati pred izdajo gradbenega dovoljenja. Iz obrazložitve je razvidno, da je bila v območju prostorske enote ... zgrajena komunalna infrastruktura na podlagi pogodbe o komunalnem opremljanju št. ... z dne 25. 5. 2007 in ki jo je sofinancirala tudi Občina Škofja Loka. Glede na to pogodbo je v izračunu komunalnega prispevka upoštevan le primarni del komunalne opreme. Toženka ugotavlja, da bo tožnikova novogradnja priključena na javne komunalne vode vodovoda, kanalizacije, plinovoda in na javno cesto, na katero se dovoz priključuje preko nove poti v naselju. Odmera temelji na določbah Odloka o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka za Občino Škofja Loka (v nadaljevanju Odlok/08). Sestavni del obrazložitve je tudi priloženi izračun, iz katerega je razviden znesek komunalnega prispevka za posamezno vrsto komunalne opreme v obračunskih območjih CE-PR, JR-PR, VO-PR, KA-PR, PL-PR in OD-PR.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. V razlogih je poudaril, da je na podlagi pogodbe o komunalnem opremljanju z dne 25. 5. 2007 v izračunu upoštevana le tista komunalna oprema, za katero je tožnik dolžan plačati komunalni prispevek, to je samo za primarni in magistralni del komunalne opreme, kar je razvidno tudi iz priloženega izračuna. Komunalni prispevek za sekundarno omrežje, ki sta ga zgradila tožnik in njegov brat A.A., torej ni obračunan. Drugostopenjski upravni organ je zavrnil tudi tožnikovo stališče, da bi moral biti komunalni prispevek odmerjen po Odloku o komunalnem prispevku, objavljenem v Uradnem listu RS, št. 72/05 (v nadaljevanju Odlok/05), na katerega se sklicuje pogodba o komunalnem opremljanju, in ne po Odloku/08. Glede na 78. člen Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) je namen sklepanja te pogodbe v tem, da se stranki dogovorita, katero komunalno opremo bo zgradil investitor, za katero komunalno opremo je oproščen plačila komunalnega prispevka in za katero komunalno opremo je še dolžan plačati komunalni prispevek. Zakon ne dopušča, da se pogodbeni stranki dogovorita oz. fiksirata, po katerem predpisu se bo obračunal preostali del komunalnega prispevka. Res je v VII. točki pogodbe o komunalnem opremljanju dejansko zapisana tudi številka uradnega lista, v katerem je bil objavljen Odlok o komunalnem prispevku, vendar ne z namenom določitve predpisa, po katerem se bo komunalni prispevek odmeril v prihodnosti, torej ne glede na morebitne kasnejše spremembe predpisa, ampak zgolj kot številka uradnega lista, v kateri je bil objavljen v času sklepanja pogodbe veljavni odlok. Takrat veljavni Odlok/05 je prenehal veljati z dnem uveljavitve novega Odloka/08. Nadalje navaja, da je bil pri odmeri pravilno upoštevan tudi 10-metrski varovalni pas ceste, saj je bil ta v projektni dokumentaciji opredeljen kot sestavni del parcele. Pri tem je položaj podoben, kot pri odmikih objekta od parcelne meje, ko to dejstvo ni razlog, da se ta površina ne bi upoštevala pri odmeri komunalnega prispevka.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je 2. točka izreka izpodbijane odločbe (o obveznosti plačila pred izdajo gradbenega dovoljenja) neizvršljiva, saj mu je bilo gradbeno dovoljenje izdano pred izdajo sporne odločbe. Ker se drugostopenjski organ do tega pritožbenega razloga ni opredelil, je njegova odločitev nezakonita. Nadalje poudarja, da je gradnja stanovanjske hiše načrtovana na območju, kjer je bila komunalna infrastruktura zgrajena na podlagi pogodbe o komunalnem opremljanju zemljišč z dne 25. 5. 2007, ki sta jo sklenila njegov pravni prednik A.A. in Občina Škofja Loka. Po tej pogodbi je investitor z izvedbo komunalne infrastrukture poravnal stroške komunalnega opremljanja za del, ki ga je sam zgradil, medtem ko so on in njegovi pravni nasledniki dolžni plačati komunalni prispevek za obremenjevanje obstoječe komunalne infrastrukture. Ta komunalni prispevek se po določbi pogodbe odmeri na podlagi Odloka/05. Zaradi navedenega tožnik meni, da je odmerjanje prispevka po kateremkoli drugem aktu nedopustno, saj je namen pogodbe v skladu z 78. členom ZPNačrt prav fiksiranje načina obračuna. Meni tudi, da ne iz odločbe ne iz obračuna ni razvidno, da mu je bil zaračunan samo primarni in magistralni del komunalne opreme, toženka pa bi morala še ugotoviti, ali bo s priključitvijo svoje komunalne opreme obremenil že zgrajeno ne pa bodočo zgrajeno komunalno opremo. Toženka poleg tega ni upoštevala, da se vseh 14 novonastalih hiš priključuje na cesto parc. št. 503/3 k.o. ..., ki je bila v zasebni lastni A.A., ta pa potem kot ena na obstoječo cesto. Prav tako se iz enega vodovoda, plinovoda itd. vsi novograditelji priključujejo na javni vodovod, plinovod. To bi morala toženka upoštevati tako, da bi skupni komunalni prispevek, ki ga je treba plačati na celotnem območju, razdelila na 14 enakih delov. Upoštevati pa bi morala tudi 10-metrski varovalni pas (očitno mišljeno ceste – opomba sodišča) na njegovi parceli, v katerem ne sme graditi, zaradi česar ta površina ne sme biti upoštevana pri izračunu. Tožnik predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in toženki naloži povračilo stroškov tega postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo predlaga njeno zavrnitev. Glede tožbenih navedb, da pri odmeri ni upoštevala s pogodbo dogovorjene pravne podlage za odmero, to je Odloka/05, nadalje, da iz odločbe ni razvidno, da je bil tožniku obračunan komunalni prispevek le za primarni del komunalne opreme in navedb o neupoštevanju 10-metrskega varovalnega pasu, vztraja pri razlogih drugostopenjske odločbe in se sklicuje tudi na sodbo tega sodišča opr. št. U 2282/2008, v kateri je bilo odločeno o odmeri komunalnega prispevka v „coni ...“ na podlagi pogodbe o komunalnem opremljanju z dne 25. 5. 2007. Tožbene navedbe o tem, da se vse novonastale hiše priključujejo na cesto 503/3 k.o. ... in da bi moral biti skupni komunalni prispevek razdeljen na 14 delov, je nedovoljena tožbena novota. Pri tem pojasnjuje, da komunalni prispevek za cesto parc. št. 503/3 k.o. ... kot sekundarno komunalno opremo ni bil obračunan. V nadaljevanju še pojasnjuje, da odločba o odmeri komunalnega prispevka ni bila izdana v roku iz 6. odstavka 79. člena ZPNačrt, zato plačilo komunalnega prispevka ni bilo pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja. Vendar to ne pomeni, da komunalnega prispevka ni treba plačati. Zapis v 2. točki izreka, da je prispevek treba plačati pred izdajo gradbenega dovoljenja, je torej odveč, vendar ne gre za nepravilnost, zaradi katere bi bila odločba neizvršljiva ali nezakonita. V tem primeru bo obveznost plačila nastala takoj po pravnomočnosti odločbe o odmeri komunalnega prispevka. Če bo sodišče ugotovilo, da so tožbene navedbe v tem delu utemeljene, pa predlaga, da sodišče spremeni izpodbijano odločbo tako, da določi 30-dnevni rok po pravnomočnosti odločbe, v katerem je tožnik dolžan plačati odmerjeni komunalni prispevek.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče po vpogledu v tožnikovo pritožbo ugotavlja, da je v njej navedel, da je prvostopenjska odločba nezakonita, ker je izrek odločbe v 2. točki neizvršljiv, medtem ko razlogov za to ni navedel. Taka neobrazložena trditev ne omogoča preizkusa in posledično navajanja razlogov o ugotovitvah glede zatrjevane kršitve. Ker pritožbeni organ na tako pavšalno trditev ni mogel odgovoriti z argumenti, je (bilo) neutemeljeno tožnikovo pričakovanje, da se bo do tega, zgolj navrženega, pritožbenega razloga izrecno opredelil. Drugostopenjska odločba zato ni nezakonita in zadostuje ugotovitev v obrazložitvi, da je organ prvostopenjsko odločbo preizkusil tudi po uradni dolžnosti in nezakonitosti ni ugotovil.

Tožnikova trditev o neizvršljivosti odločbe ni utemeljena. Med strankama ni sporno, da je bila izpodbijana odločba sprejeta po izdaji gradbenega dovoljenja, v zvezi s katerim je bila zahtevana odmera komunalnega prispevka. Zaradi tega je v 2. točki izreka prvostopenjske odločbe določeni rok za izpolnitev „pred izdajo gradbenega dovoljenja“ brezpredmeten, s čimer je nastal položaj, kot da v odločbi rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti ni določen. V skladu s 4. odstavkom 224. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji; v nadaljevanju ZUP) v primeru, če v odločbi ni določeno, v katerem roku je treba opraviti dejanje, postane odločba izvršljiva v 15 dneh od dneva, ko bi postala izvršljiva po pravilih iz 2. in 3. odstavka, če ne bi bilo izpolnitvenega roka. Po 5. točki 2. odstavka 224. člena ZUP postane odločba prve stopnje izvršljiva, ko se stranki vroči odločba organa druge stopnje, s katero se pritožba zavrne. Ker tožba v upravnem sporu ne ovira izvršitve upravnega akta, razen če zakon ne določa drugače (1. odstavek 32. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) – zakon česa takega za odmero komunalnega prispevka ne določa –, je treba v obravnavanem primeru uporabiti omenjeno določbo 2. odstavka 224. člena ZUP.

Očitno neutemeljeno je tudi tožnikovo stališče, da iz odločbe ni razvidno, za kateri del komunalne opreme mu je bil zaračunan komunalni prispevek. Prvostopenjski organ izrecno navaja, da je v izračunu upoštevana obstoječa komunalna infrastruktura – primarni del komunalne opreme, ta termin (primarna) pa je izrecno naveden tudi v priloženem obračunu v stolpcu, v katerem so navedeni stroški na enoto mere (m2), medtem ko je stolpec, namenjen vrednostim za izračun pri komunalni sekundarni opremi, prazen. Na to kaže tudi v obračunu uporabljena oznaka PR pri obračunskih območjih, ki v skladu s 1. odstavkom 7. člena Odloka/08 (Uradni list RS, št. 34/08) – razlogi, zakaj ga je treba uporabiti v obravnavanem primeru, bodo navedeni v nadaljevanju – označuje obračunska območja, ki se nanašajo na primarni (ne pa tudi na sekundarni oz. distribucijski del) komunalne opreme. Zato ne more biti dvoma, da sekundarna komunalna oprema ni bila zaračunana. Ker je torej toženka ugotovila, da se obračun opravlja za obstoječo primarno komunalno opremo, tožnik pa v tožbi ne zatrjuje in izkazuje, da katera od te vrste opreme dejansko še ni zgrajena, ni razloga, da bi toženka v obrazložitvi še izrecno zapisala stavek, da se komunalni prispevek za bodočo zgrajeno komunalno opremo s to odločbo ne odmerja.

Med strankama nadalje ni sporno, da je tožnikov pravni prednik z Občino Škofja Loka sklenil pogodbo o komunalnem opremljanju št. ... z dne 25. 5. 2007 in da je z izvedbo komunalne infrastrukture iz III. člena pogodbe občini poravnal stroške komunalnega opremljanja za del komunalne opreme, ki jo je sam zgradil, medtem ko so njegovi pravni nasledniki dolžni za obremenjevanje obstoječe komunalne infrastrukture plačati komunalni prispevek. Prav tako ni sporno, da je v VII. točki pogodbe zapisano, da ta komunalni prispevek odmeri Občina Škofja Loka na podlagi Odloka/05 (Uradni list RS, št. 72/2005). Na podlagi navedenega tožnik meni, da bi mu moral biti sporni komunalni prispevek odmerjen na podlagi v pogodbi navedenega predpisa, ker da je po 78. členu ZPNačrt namen pogodbe prav fiksiranje načina obračuna.

O pomenu konkretizacije odloka (z navedbo številke uradnega lista njegove objave) v VII. točki pogodbe o komunalnem opremljanju z dne 25. 5. 2007 je sodišče že zavzelo stališče v svoji sodbi opr. št. U 2282/2008 z dne 14. 5. 2009, in sicer da ta ni v določitvi predpisa, po katerem se bo komunalni prispevek odmeril v prihodnosti ne glede na njegove morebitne kasnejše spremembe. Sodišče na podlagi v tožbi zatrjevanih dejstev tudi v tem upravnem sporu ne ugotavlja razlogov za spremembo takega stališča.

Tako je investitor v skladu s 4. odstavkom 78. člena ZPNačrt (Uradni list RS, št. 33/07 in naslednji) dolžan plačati preostali del komunalnega prispevka, če bo obremenil že zgrajeno komunalno opremo, na katero bo priključil komunalno opremo iz 3. točke 2. odstavka istega člena, to je opremo, ki jo bo sam zagotovil. V skladu s 5. točko 3. odstavka 78. člena ZPNačrt je komunalni prispevek iz 4. odstavka tega člena, ki ga mora investitor še plačati, sestavni del pogodbe o opremljanju.

Na podlagi navedenih zakonskih določb morata torej investitor in občina v pogodbi o opremljanju opredeliti investitorjevo dolžnost plačila komunalnega prispevka v primeru, če bo s komunalno opremo, ki jo bo sam zgradil, obremenil že zgrajeno komunalno opremo, s tem ko bo nanjo priključil „svojo“. Način izračuna in predpis, po katerem bo ta opravljen, torej nista predvidena kot sestavini pogodbe, kar je razumljivo, saj ZPNačrt sam določa, katere predpise je treba uporabiti pri izračunu (82. člen ZPNačrt, 1. odstavek 104. člena ZPNačrt) in ne dopušča, da se stranki dogovorita o uporabi drugih predpisov. Določbe ZPNačrt zato ne dajejo podlage za to, da bi se stranki dogovorili za način obračuna komunalnega prispevka na podlagi izbranega predpisa, v konkretnem primeru odloka, ki v času izračuna komunalnega prispevka celo ni več veljal. Zato se toženka niti v primeru, če bi pri strankah pogodbe dejansko obstajal namen, da se ta predpis uporabi, na tako določbo pogodbe pri izračunu ne bi smela opreti zaradi izrecnega nasprotja z omenjenimi določbami ZPNačrt.

Drugačna razlaga pa bi pomenila tudi neenako obravnavanje investitorjev – tistih, ki so sklenili pogodbo o opremljanju in ostalih, čeprav se jim komunalni prispevek odmerja v istem času in za isto komunalno opremo, saj za različno obravnavo v zakonu ni podlage. Komunalni prispevek je namreč namenski vir financiranja gradnje komunalne opreme (1. odstavek 84. člena ZPNačrt), zato morajo biti zavezanci za njegovo plačilo obremenjeni pod enakimi pogoji, razen v primerih, ki bi jih določil zakon, pri čemer pa mora zakonodajalec že v postopku sprejemanja zakona za to ugotoviti posebej utemeljene razloge.

Sodišče zato nima pomislekov v stališče toženke, da namen navedbe Odloka/05 v VII. točki pogodbe ni bil v določitvi predpisa, po katerem se bo komunalni prispevek odmeril v prihodnosti in ne glede na njegove morebitne kasnejše spremembe, ampak zgolj kot številka uradnega lista, v kateri je bil objavljen v času sklepanja pogodbe veljavni odlok, kot je to navedel že pritožbeni organ.

Pravilni so tudi razlogi drugostopenjske odločbe glede (ne)upoštevanja 10-metrskega varovalnega pasu v površini gradbene parcele kot elementa pri izračunu komunalnega prispevka. Po odločbi 45. točke 1. odstavka 14. člena Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/97 in naslednji; ZJC) je kot varovalni pas opredeljeno zemljišče ob javni cesti, v katerem je raba prostora omejena zaradi preprečitve škodljivih vplivov okolice na cesto in promet na njej in obratno. Varovalni pas torej predstavlja zahtevani odmik od trase ceste, podobno kot to zahtevajo prostorski izvedbeni akti glede odmikov objektov od parcelne meje. Tudi v slednjem primeru investitor na svojem zemljišču ne sme graditi objekta v pasu, ki zagotavlja spoštovanje odmika od meje, pa to kljub temu ni razlog, da se ta površina ne bi upoštevala pri odmeri komunalnega prispevka, če je v projektni dokumentaciji opredeljena kot sestavni del parcele, kar v obravnavanem primeru ni sporno. Da bi omenjeni varovalni pas vplival na namembnost zemljišča parc. št. 503/20 k.o. ..., tožnik ne zatrjuje, zato se v skladu s 6. točko 4. člena Odloka/08 šteje za parcelo vsaka parcela, na kateri je s prostorskim aktom dovoljena gradnja objektov.

V skladu z določbo 3. odstavka 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele to možnost v postopku pred izdajo akta. Ker sodišče po vpogledu v upravne spise ugotavlja, da tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval dejstev, na podlagi katerih meni, da bi se moral skupni komunalni prispevek razdeliti na 14 enakih delov, sodišče na te tožbene navedbe ni dolžno odgovoriti.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. V zadevi je odločilo brez glavne obravnave, saj je odločalo le o pravnih vprašanjih (pravilni uporabi materialnega prava in zatrjevanih postopkovnih kršitvah).