VSL sklep I Cpg 367/2010

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče postopek, ki je bil zaradi začetka osebnega stečaja prekinjen dne 9. 6. 2009, nadaljevalo z dnem 3. 11. 2009, ko ga je tožena stranka prevzela in še odločilo, da tožena stranka lahko sama opravlja vsa pravdna dejanja v tem postopku.

Zoper sklep se pritožuje toženec, ker ocenjuje, da je nepravilen in nezakonit. Zato predlaga, da višje sodišče njegovi pritožbi ugodi in postopek v navedeni zadevi, ker je v osebnem stečaju, prekine.

Pritožba ni utemeljena.

Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo posamezne določbe materialnega prava, ni pa podana tudi na splošno zatrjevana kršitev postopka.

Ne držijo pritožbene navedbe, da prvostopno sodišče njegove vloge z dne 30. 10. 2009 ni upoštevalo. Kot je razvidno že iz same obrazložitve izpodbijanega sklepa, ga je prvostopno sodišče izdalo ravno na podlagi te vloge, s katero je toženec predlagal prekinitev postopka in na podlagi njegovih navedb na naroku dne 3. 11. 2009. Tudi sicer je sodišče po uradni dolžnosti zavezano, da ves čas pazi, ali je tisti, ki nastopa kot stranka lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben (80. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP).

Ker je nad toženo stranko uveden osebni stečaj, je v skladu s 4. točko 205. člena ZPP to dejstvo pomenilo obvezno prekinitev postopka, ki jo je prvostopno sodišče v izreku pravilno ugotovilo. Vendar se ta postopek v skladu s 1. odst. 208. člena ZPP nadaljuje, ko ga upravičene osebe prevzamejo ali, ko jih sodnik povabi naj to storijo. Prvostopno sodišče je tako postopalo v skladu s pravili Zakona o pravdnem postopku o prekinitvi postopka, obenem pa tudi pravilno odločilo, da tožena stranka lahko sama opravlja vsa pravdna dejanja v tem postopku.

Tožena stranka je fizična oseba in z uvedbo osebnega stečaja ni prenehala obstojati. Še vedno je procesno sposobna, njena poslovna sposobnost, ker je v osebnem stečaju, pa je omejena zgolj v smislu določbe 386. člen Zakona o finančnem poslovanju v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Iz omenjenega določila izhaja, da je toženec poslovno omejen v tem smislu, da ne more sklepati pogodb in opravljati drugih pravnih poslov ali dejanj, katerih predmet je razpolaganje z njegovim premoženjem, ki spada v stečajno maso in da brez soglasja sodišča ne more najeti kredita ali posojila, ali dati poroštvo, odpreti nov transakcijski ali drug denarni račun in se odpovedati dediščini, ali drugim premoženjskim pravicam.

V konkretnem primeru tožbeni zahtevek tožeče stranke ne predstavlja prav nobenega gornjega primera. Nanaša se namreč samo na ugotovitveni nedenarni zahtevek (ugotovitev ničnosti pogodbe o odsvojitvi deleža in izstopu iz družbe Z. d.o.o.) Tako omenjena tožba ne sodi v dejanja, za katera je poslovna sposobnost toženca omejena. V izpodbijanem sklepu so ti razlogi utemeljeni povsem pravilno. Tako ne drži trditev toženca v pritožbi, da se vtoževani znesek nanaša na plačilo 10.453,36 EUR, saj gre za ugotovitev ničnosti pogodbe, ki ne vsebuje denarnega zahtevka. Dejstvo, da je določena vrednost spornega predmeta v zgoraj navedeni višini namreč ne pomeni, da se vtožuje terjatev, ki jo bo moral toženec plačati. Ta vrednost je določena za ugotovitev stvarne pristojnosti in pravice do revizije v skladu z 39. členom ZPP.

Stališče toženca v pritožbi, da ne more biti stranka v tem postopku, ampak je to lahko le stečajni upravitelj, je tako nepravilno. Toženec je, kot je pravilno obrazložilo že prvostopno sodišče, kljub začetku osebnega stečaja ohranil svojo procesno in poslovno sposobnost v tej pravdi in se zato prekinjeni pravdni postopek lahko nadaljuje z njim. Ker poslovne sposobnosti ni izgubil, lahko za zastopanje v tej pravdi pooblasti tudi odvetnika. Ni pa prav nobenih razlogov, da bi moral to pravdo prevzeti stečajni upravitelj, kot je predlagal toženec v pritožbi.

Pritožbeni razlogi tako niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.