VSL sodba II Cp 182/2010

1Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijani I. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se II. točka izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. 5 Ig 2004/02046, z dne 16. 8. 2004 v veljavi še glede 2.879,41 EUR in zakonskih zamudnih obresti od 26. 5. 2004 do plačila ter še glede stroškov izvršilnega postopka v višini 25,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2004 do plačila.

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje.

3Točka III izreka izpodbijane sodbe se spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh povrniti 62,88 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

4Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 625,62 EUR, v primeru zamude s plačilom pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

O b r a z l o ž i t e v :

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. 5 Ig 2004/02046 z dne 16. 8. 2004, v delu, s katerim je toženi stranki naloženo, da poravna terjatev v višini 6.123,35 EUR in zakonske zamudne obresti, kakor izhajajo iz točke I izreka sodbe, ter stroške izvršilnega postopka v znesku 65,43 EUR z zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2004 do plačila (točka I izreka sodbe). Glede preostalega dela tožbenega zahtevka je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. 5 Ig 2004/02046 z dne 16. 8. 2004, v delu, s katerim je toženi stranki naloženo, da poravna terjatev v višini 14.623,28 EUR s preostalimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroške izvršilnega postopka v znesku 146,21 EUR z zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2004 do plačila, razveljavi in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne (točka II izreka sodbe). Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 418,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku tega roka do plačila (točka III izreka sodbe).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in uveljavlja bistveno kršitev

določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v smislu pritožbenih izvajanj ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi in toženi stranki naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov tožeče stranke. Tožeča stranka priglaša stroške, ki jih je imela z vložitvijo pritožbe.

Tožena stranka se smiselno pritožuje zoper ugodilni del sodbe, sodišču prve stopnje pa očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter samo odloči o zadevi tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno temu pa, da po razveljavitvi zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tudi tožena stranka priglaša stroške, ki jih je imela z vložitvijo pritožbe.

V skladu z določbo 1. odstavka 344. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bila pritožba tožeče stranke vročena toženi stranki, pritožba tožene stranke pa tožeči stranki. Nobena od njiju ni podala odgovora na pritožbo nasprotne stranke.

Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je bila s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 72/2010-10, z dne 9. 2. 2010 pristojnost z Višjega sodišča v Mariboru prenesena na Višje sodišče v Ljubljani, ki je kot pristojno tudi odločilo v zadevi.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče bo pritožbi obeh pravdnih strank obravnavalo po posameznih računih, plačilo katerih tožeča stranka vtožuje v obravnavanem sporu.

Račun št. 157

Z računom št. 157 je tožeča stranka toženi zaračunala storitve, opravljene po pogodbi, št. KO 2 70/02 (33/02 GOK) (v nadaljevanju: Pogodba). V predmetni pravdi je sporen le neporavnani del računa v znesku 437.800,64 SIT. Zahtevku tožeče stranke na plačilo spornega dela računa št. 157 se je tožena stranka upirala s trditvijo, da je svojo obveznost po tem računu v celoti poravnala, in sicer s plačili 181.235,00 SIT, 32.481,50 SIT in 328.462,36 SIT. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da je z zneskoma 181.235,00 SIT in 32.481,50 SIT plačala prav račun št. 157, uspelo pa ji je dokazati, da je del računa št. 157 v višini 328.462,36 SIT poravnala s pobotom.

V zvezi z zneskom 181.235,00 SIT je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni izkazala, da je z zneskom 181.235,00 SIT plačala prav račun št. 157. Iz specifikacije listine z naslovom razčlenitev prometa tolarskih sredstev sicer izhaja, da naj bi bilo plačanih tudi 181.235,00 SIT po računu št. 157, vendar tožena stranka ni trdila in ne dokazala, da je ta dokument poslala tožeči stranki. Tožeča

stranka je bila zato upravičena šteti, da so se s tem zneskom poravnale starejše obveznosti – računi št. 15, 33, 54 in 91. Ta zaključek sodišča prve stopnje v pritožbi izpodbija tožena stranka, ki navaja, da tožeča stranka ni izkazala, da bi bili odprti morebitni starejši računi, ki so se pokrivali s plačili tožene stranke z dne 29. 1. 2004. Ta pritožbeni očitek pa ni utemeljen. Tožeča stranka je namreč v pripravljalni vlogi z dne 19. 4. 2006 zatrjevala, katere račune je zapirala s plačili tožene stranke ter katera plačila je uporabila za pokritje računov št. 15, 33, 54 in 91, tožena stranka pa te trditve ni prerekala, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožeča stranka s tem plačilom pokrila starejše obveznosti.

V zvezi z zneskom 32.481,50 SIT je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka plačilo 700.000,00 SIT priznala v celoti razen glede zneska 32.481,50 SIT, s katerim je štela, da je bil poravnan starejši račun št. 173. Tudi glede tega plačila tožena stranka ni trdila in ne dokazala, da je ob izpolnitvi tožeči stranki sporočila, da z nakazanimi 700.000,00 SIT plačuje del računa 157. Zato je bila tožeča stranka upravičena šteti, da so se z 32.481,50 SIT poravnavale starejše obveznosti oziroma računi, ki jih je izdala toženi stranki, z ostalimi 667.518,56 SIT pa račun št. 157. Tožena stranka v pritožbi navaja, da tožeča stranka v tem delu ni konkretizirala, kateri račun naj bi s predmetnim plačilom v tem delu pokrivala, in da tudi v razlogih izpodbijane sodbe ni navedeno, katere starejše račune naj bi tožeča stranka s plačilom tožene stranke pokrivala. To pa ne drži. Tako iz neprerekanih trditev tožeče stranke v pripravljalni vlogi z dne 19. 4. 2006, kakor tudi iz razlogov izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je tožeča stranka s plačilom zneska 32.481,50 SIT pokrivala račun št. 173, zato so pritožbene navedbe tožene stranke neutemeljene.

Tožbeni zahtevek na plačilo 328.462,36 SIT je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da je tožena stranka ta znesek poravnala s kompenzacijo, ki jo dokazuje listina z naslovom predlog za medsebojno kompenzacijo z dne 25. 3. 2004, na kateri je z roko zapisan tudi datum 21. 4. 2004. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da iz listine izhaja, da se v primeru molka tožeče stranke šteje, da s kompenzacijo soglaša. Tožeča stranka bi morala trditi, da je nasprotovala kompenzaciji, vendar tega ni storila. Njena trditev, da iz listine ne izhaja, da je bilo med strankama usklajeno, kateri računi se pobotajo, pa ne zadošča, sploh ker je pobot mogoče izvesti z enostransko pobotno izjavo dolžnika upniku in v tem primeru terjatve prenehajo. Ta zaključek sodišča prve stopnje s pritožbo napada tožeča stranka z navedbo, da iz predloga za kompenzacijo z dne 21. 4. 2004, s katero naj bi bil delno poravnan sporni račun, ni razvidno, da bi bil ta sploh poslan tožeči stranki, niti iz njega ne izhaja, da je bilo med strankama usklajeno, katere obveznosti se pokrivajo. Kot argument, da s tem plačilom ni bil pokrit sporni račun, navaja tudi dejstvo, da je bila tudi še po tem datumu sklenjena kompenzacija v višini 104.378,72 SIT, s katero se je pokril ta račun, in 21. 5. 2004 še končno plačilo v višini 335.620,53 SIT, ki ga priznava tudi tožena stranka. Pritožbeno sodišče te pritožbene očitke zavrača. Že sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je dejstvo, ali je bilo med strankama usklajeno, katere obveznosti se s kompenzacijo pokrivajo, nerelevantno. Dejstvo, da predlog za kompenzacijo ne bi bil poslan tožeči stranki, pa tožeča stranka prvič zatrjuje v pritožbi, pri tem pa ne pojasni, zakaj tega dejstva brez svoje krivde ni mogla navesti do konca postopka pred

sodiščem prve stopnje. Ker gre za nedovoljeno pritožbeno novoto v smislu 1. odstavka 337. člena ZPP, te trditve pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Tožeča stranka v pritožbi ne pojasni, kako dejstvi, da je bila tudi še po tem datumu sklenjena kompenzacija v višini 104.378,72 SIT, s katero se je pokril ta račun, in 21. 5. 2004 še končno plačilo v višini 335.620,53 SIT, ki ga priznava tudi tožena stranka, vplivata na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Ker je ta pritožbeni očitek po presoji pritožbenega sodišča pavšalen, ga pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

V zvezi z računom št. 157 je pritožbeno sodišče zavrnilo tako pritožbene očitke tožeče stranke, kot tudi pritožbene navedbe tožene stranke.

Račun št. 256

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo neplačanega dela računa št. 256, ki se nanaša na storitve, opravljene po Pogodbi, v višini 2.334.788,06 SIT. Med strankama je bila sporna obveznost tožene stranke po tem računu, saj je tožeča stranka zatrjevala, da je opravila dela v vrednosti 7.039.348,06 SIT, tožena pa je zatrjevala, da je opravila le dela v vrednosti 4.679.289,06 SIT. Sodišče prve stopnje je na podlagi primopredajnega zapisnika z dne 16. 10. 2003 ugotovilo, da je tožeča stranka opravila dela v višini 7.039.348,06 SIT in dodalo, da tožena stranka ni predložila nobenega dokaza, ki bi lahko povzročil dvom v resničnost v tem zapisniku ugotovljenih dejstev in številk. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje pretežni del zahtevka tožeče stranke zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je tožeča stranka svojo pogodbeno obveznost prevzela po pogodbeni klavzuli »funkcionalni ključ v roke,« pri čemer je bila dogovorjena cena 110.471.014,20 SIT. Čeprav je bila potrjena izvedba del za 112.682.574,90 SIT, je sodišče ugotovilo, da razlike v višini 2.211.560,70 SIT tožeča stranka kot izvajalec pri zadnjem računu ne bi smela zahtevati. Zato je tožbeni zahtevek zavrnilo za 2.211.560,70 SIT, tožeči stranki pa prisodilo razliko med zahtevanimi 2.334.788,06 SIT in neutemeljenimi 2.211.560,70 SIT, to je znesek 123.227,36 SIT oziroma 514,22 EUR z zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2003 do plačila.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je glede tega računa zatrjevala plačilo v znesku 4.679.289,06 SIT in za to tudi predložila dokazila. Sodišču prve stopnje očita, da v obrazložitvi sodbe ni najti razlogov glede zatrjevanega plačila v višini 4.679.289,06 SIT, prav tako pa se sprašuje, zakaj sodišče prve stopnje tega plačila ni upoštevalo kot plačila morebitne utemeljene terjatve tožeče stranke v znesku 123.227,36 SIT. Iz podatkov spisa izhaja, da med strankama očitno ni spora glede dejstva, da je tožena stranka poravnala terjatev tožeča stranke po računu št. 256 v višini 4.679.289,06 SIT, saj vtožuje tožeča stranka le znesek 2.334.788,06 SIT, kar je manj, kot znaša razlika med zatrjevano vrednostjo pogodbenih del po tem računu, to je 2.360.059,00 SIT (= 7.039.348,06 SIT - 4.679.289,06 SIT). Zato je neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenega plačila v znesku 4.679.289,06 SIT.

Tožeča stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v delu zavrnitve tožbenega

zahtevka zaradi klavzule »ključ v roke«. S tem v zvezi navaja, da tako določena cena ne more biti absolutno nespremenljiva, saj iz primopredajnega zapisnika izhaja obračun izvršenih del po posameznih situacijah, kjer je navedena tudi končna situacija za avgust v višini 7.039.348,06 SIT, ki jo je tožena stranka priznala in potrdila. Po pritožbenem stališču bi prvostopno sodišče moralo zaključiti, da tožena stranka priznava dodatna dela v znesku 2.334.788,06 SIT in da tako velike razlike v cenah klavzula ključ v roke ne pokrije. Zaradi tega meni, da je upravičena do celotnega zneska po tem računu. Tem pritožbenim izvajanjem pa višje sodišče ne more slediti. Iz trditev tožeče stranke v pripravljalni vlogi z dne 10. 4. 2006 na več mestih izhaja, da je opravila pogodbena dela, torej dela v obsegu, kot je bil dogovorjen v Pogodbi. V luči teh trditev pomenijo pritožbene navedbe, da je tožeča stranka opravila tudi dodatna dela, pritožbeno novoto v smislu 1. odstavka 337. člena ZPP, ki bi bila dopustna le pod pogojem, da bi tožeča stranka izkazala, da teh trditev brez svoje krivde ni mogla navesti do konca postopka pred sodiščem druge stopnje. Ker tožeča stranka tega v pritožbi ni izkazala, pritožbeno sodišče te pritožbene navedbe ni moglo presojati.

Tožena stranka sodišču prve stopnje očita tudi, da obrazložitev sodbe ne vsebuje razlogov, zakaj je prvostopno sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku zgolj glede zneska 123.227,36 SIT, v preostalem, pretežnem delu pa je zahtevek zavrnilo. Ta pritožbena navedba pa ne drži, saj je iz obrazložitve sodbe mogoče razbrati, da pomeni prisojeni znesek 123.227,36 SIT razliko med zahtevanimi 2.334.788,06 SIT in preveč zaračunanimi 2.211.560,70 SIT.

Tudi v tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi obeh pravdnih strank kot neutemeljeni zavrnilo.

Račun št. 277

Tožena stranka je s trditvami o plačilu celotnega računa št. 277 nastanek terjatve tožeče stranke priznala in hkrati podala ugovor prenehanja terjatve, ki pa ga je sodišče prve stopnje zavrnilo. Ugotovilo je namreč, da tožena stranka ni dokazala, da je pri plačilu zneska 4.700.000,00 SIT dne 3. 12. 2003 tožeči stranki poslala specifikacijo plačila o tem, kateri računi so s tem zneskom poravnani. Ker tožena stranka tožeče ni obvestila o tem, katere račune s tem plačilom poravnava, je bila slednja upravičena šteti, da je z zneskom 177.333,32 SIT poravnan starejši račun št. 256 in ne račun št. 277.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da tožeča stranka ni pojasnila, katere račune naj bi zapirala z zatrjevanim plačilom. Prav tako navaja, da bi sodišče moralo glede na razloge glede plačevanja računa št. 277 plačilo tožene stranke upoštevati pri plačilu računa št. 256. Za odločitev v konkretni zadevi je odločilno le, katera terjatev tožene stranke se je poravnavala s plačilom spornih 177.333,52 SIT. Ker je tožeča stranka navedla, da je s plačilom spornih 177.333,52 SIT pokrila del obveznosti tožene stranke po računu št. 256, tožena stranka pa te trditve ni prerekala, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka dela svoje obveznosti po računu št. 277 še ni poravnala. Pritožbeni očitek je zato pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrnilo.

Račun št. 304

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pomeni račun št. 304 v višini 115.781,15 SIT bremepis, s katerim je tožeča stranka toženo stranko bremenila za preveč obračunane stroške električne energije po računu tožene stranke št. 903-00301 z dne 24. 8. 2003. Nadalje ugotavlja, da je tožeča stranka priznala, da zneska 115.781,15 SIT toženi stranki ni plačala. Sodišče je zaključilo, da na podlagi računa št. 304 ni nastala obveznost tožene stranke, saj izdaja računa s previsokim zneskom, ki pa ni bil plačan, ne ustvari obveznosti na eni strani in tudi ne terjatve na drugi strani.

Tožeča stranka v pritožbi ponavlja, da je bil račun izdan zaradi preveč zaračunanih stroškov električne energije. Tožena stranka je sicer zatrjevala, da je bil izdan bremepis, vendar iz njega izhaja drugačna vsebina. Računa tožena stranka ni zavrnila, zato bi po stališču tožeče stranke sodišče moralo zahtevku po tem računu ugoditi. Pritožbeni očitek je povsem neutemeljen. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija, izhaja, da tožeča stranka preveč zaračunanih stroškov električne energije ni plačala, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ji tožena stranka tega zneska ni dolžna vrniti. Pritožbeni navedbi o izdaji bremepisa in o opustitvi zavrnitve računa pa nista nerelevantni, zato pritožbeno sodišče nanju ne odgovarja.

Račun št. 305

Vtoževani račun se nanaša na plačilo stroškov žerjava na objektu B. grad, ki jih je predhodno poravnala tožeča stranka. Slednja s spornim računom vtožuje 360.000,00 SIT, medtem ko tožena stranka zatrjuje, da sta se predstavnika pravdnih strank glede na količine dogovorila, da znašajo ti stroški le 192.000,00 SIT, te stroške pa je tožena stranka že poravnala 3. 12. 2003. Slednje je tožeča stranka zanikala s trditvijo, da je s prejetjem tega zneska zaprla drugi račun, saj tožena stranka ni navedla, kaj plačuje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta se predstavnika pravdnih strank dogovorila, da bo delež tožene stranke pri stroških žerjava 192.000,00 SIT, tožena stranka pa ni uspela dokazati, da bi z nakazilom 3. 12. 2003 plačala račun št. 305.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je bil račun izstavljen v skladu z dogovorom med vodjema gradbišč, očitno sta se pred izdajo računa oba dogovorila tako, kot je bil račun izstavljen, v nasprotju z dogovorom pa je potem tožena stranka enostransko popravila račun. Že sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi se predstavnika pravdnih strank dogovorila, da znašajo stroški tožene stranke v zvezi z žerjavom 360.000,00 SIT. Tožeča stranka zato z zgoraj navedenimi pritožbenimi trditvami ne more izpodbiti prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje.

Tožena stranka v pritožbi izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da ni izkazala, da je s plačilom zneska 4.700.000,00 SIT dne 3. 12. 2003 poravnala sporni račun, tožeča stranka pa je upravičeno štela, da je bil z nakazilom delno poravnan račun

št. 256. Enako kot pri računu št. 277, tožena stranka navaja, da bi sodišče to plačilo lahko upoštevalo pri plačilu računa št. 256. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka s plačilom 192.000,00 SIT poravnala del računa št. 256, pritožbena navedba, da bi sodišče ta znesek lahko upoštevalo pri plačilu računa št. 256, če ga ni upoštevalo pri plačilu računa 305, pritožbenemu sodišču ni razumljiva, zato nanjo ne odgovarja.

Plačilo zakonskih zamudnih obresti

V zvezi s zahtevo za plačilo zakonskih zamudnih obresti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so trditve pravdnih strank skope, zato je odločilo na podlagi pravil o dokaznem bremenu, na podlagi presoje vsebine z njimi povezanih dokaznih listin in podatkov v njih ter z uporabo osnovnih matematičnih operacij. Posledično je tožbenemu zahtevku tožeče stranke iz naslova zakonskih zamudnih obresti delno ugodilo, v preostalem delu pa ga je zavrnilo.

Zoper odločitev sodišča prve stopnje o zamudnih obrestih se pritožujeta tako tožeča kot tudi tožena stranka.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je predložila vse račune in ostale listine, na podlagi katerih je zahtevala zamudne obresti, in da je iz listin razvidno, da so bili računi poravnani z zamudo, tožena stranka pa ni dokazala, da je bila višina zamudnih obresti napačno izračunana.

Tožena stranka pa sodišču prve stopnje očita, da ni razvidno, kako je sodišče prišlo do zneskov obresti, glede katerih je zahtevku tožeče stranke ugodilo. Opozarja, da je trditveno in dokazno breme izključno na tožeči stranki, ki pa tega ni zmogla, in bi zato moralo sodišče del zahtevka, ki se nanaša na zamudne obresti, zavrniti.

Pritožbeno sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotavlja, da je pri presoji utemeljenosti zahtevka na plačilo zakonskih zamudnih obresti sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka je s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti od z zamudo plačanih računov. Predlogu za izvršbo je priložila obračun zakonskih zamudnih obresti, iz katerega izhajajo podatki o zapadlosti vsakega posameznega zneska in datumi delnih plačil in dokončnega plačila. Po presoji pritožbenega sodišča je tožeča stranka s tem izpolnila svoje trditveno in dokazno breme. Tožena stranka se je zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti upirala z navedbo, da je obračun tožeče stranke nepravilen, saj ne upošteva določbe 3. člena Pogodbe, po kateri je zapadlost 30 dni od dneva potrditve nespornega zneska situacije do višine 90 % situacije in 10 % po predaji del po zapisniku. Ta ugovor je po presoji pritožbenega sodišča povsem pavšalen, saj tožena stranka konkretizirano ne navaja, kdaj glede na navedeno pogodbeno določilo zapadejo posamezni zneski, prav tako pa tudi ne navaja, kdaj je prišlo do predaje del po zapisniku. Ker je torej ugovor tožene stranke nekonkretiziran, kot tak ni sposoben za obravnavanje, zato ga sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. V odsotnosti konkretiziranega

ugovora tožene stranke je pritožbeno sodišče štelo trditve tožeče stranke za priznane (2. odstavek 214. člena ZPP), zato je pritožbi tožeče stranke ugodilo in zahtevku tožeče stranke iz naslova zakonskih zamudnih obresti ugodilo tudi v zavrnjenem delu, to je glede 2.879,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 5. 2004 do plačila. Glede na povedano se izkaže pritožba tožene stranke za brezpredmetno, zato je pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Glede na povedano je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP), pritožbi tožeče stranke pa delno ugodilo in točko II izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. 5 Ig 2004/02046, z dne 16. 8. 2004 v veljavi še glede 2.879,41 EUR in zakonskih zamudnih obresti od 26. 5. 2004 do plačila in še glede stroškov izvršilnega postopka v višini 25,58 EUR (= 91,01 EUR, kolikor znašajo stroški izvršilnega postopka glede na končni uspeh – 65,43 EUR, kolikor jih je glede na uspeh prisodilo prvostopno sodišče) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2004 do plačila (5. alinea 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških

Ker je pritožbeno sodišče delno spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, je moralo v skladu z določbo 2. odstavka 165. člena ZPP odločiti tudi o stroških vsega postopka. Kot podlago stroškovne odločitve je pritožbeno sodišče vzelo znesek pravdnih stroškov, kakor jih je odmerilo sodišče prve stopnje, saj nobena od pravdnih strank odmere stroškov pravdnega postopka ni grajala s pritožbo. Pri odločitvi o povrniti pravdnih stroškov pa je pritožbeno sodišče upoštevalo, da je tožeča stranka končno uspela s 43 % svojega zahtevka, kar pomeni, da je uspeh tožene stranke 57 %.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znašajo pravdni stroški tožeče stranke 2.097,75 EUR. Upoštevajoč 43 % uspeh v pravdi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka upravičena do povračila stroškov pravdnega postopka v višini 902,03 EUR. Glede tožene stranke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da znašajo njeni pravdni stroški 1.472,19 EUR. Pritožbeno sodišče, upoštevajoč 57 % uspeh v pravdi, tako ugotavlja, da je tožena stranka upravičena do povračila stroškov pravdnega postopka v višini 839,15 EUR. Po opravljenem pobotu tožena stranka tožeči stranki dolguje 62,88 EUR, zato je pritožbeno sodišče 3. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh povrniti 62,88 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

V zvezi s stroški pritožbenega postopka je višje sodišče odločilo glede na uspeh strank v pritožbenem postopku. Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti del stroškov pritožbenega postopka. Te je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika tožeče stranke,

Odvetniške tarife, Zakona o sodnih taksah in Zakona o davku na dodano vrednost, pri tem pa je kot vrednost spornega predmeta upoštevalo znesek 2.879,41 EUR, s katerim je tožeča stranka v pritožbi uspela. Stroški, ki jih je pritožbeno sodišče priznalo tožeči stranki v zvezi s pritožbo, tako zajemajo 375 odvetniških točk iz naslova nagrade za sestavo pritožbe, kar skupaj z 20 % DDV predstavlja znesek 206,55 EUR, materialne stroške v višini 2 % od skupne vrednosti storitve, kar skupaj z 20 % DDV predstavlja znesek 4,13 EUR in strošek plačila sodne takse za pritožbo v znesku 414,94 EUR, skupno torej stroške v znesku 625,62 EUR. Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo nagrade odvetniku za poročilo stranki, saj je ta nagrada že zajeta v nagradi za sestavo pritožbe. Tožena stranka je tako dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 625,62 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče zavrnilo njeno zahtevo za povračilo stroškov pritožbenega postopka.