VSL sodba in sklep II Cpg 206/2010

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka se zavrže.

1Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je Višje sodišče v Ljubljani odločilo o pritožbi proti sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, št. Su 72/2009 z dne 9.10.2009, sprejetega na podlagi določbe 105.a člena in 1. odstavka 60. člena Zakona o sodiščih, o prenosu predmetne zadeve v odločanje Višjemu sodišču v Ljubljani. To sodišče pa je po sodnici posameznici odločilo o pritožbi na podlagi pooblastila iz 5. odstavka 458. člena ZPP.

2V tej zadevi je sodišče prve stopnje sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 43429/2008 z dne 7.7.2008 v celoti razveljavilo (pravilno bi ravnalo, če bi ga razveljavilo le v 1. in 4. odstavku izreka) in tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo v plačilo nadaljnje pravdne stroške tožene stranke v znesku 719,97 EUR s pripadki (2. točka izreka). Ugotovilo je, da se je tožeča stranka v zvezi z deli, ki jih je opravila, dogovarjala izključno z M.I., za katerega pa je zakoniti zastopnik tožene stranke izpovedal, da ni bil nikoli zaposlen pri toženi stranki in tudi ni imel njenega pooblastila. Njenega pooblastila ni imel niti šef strežbe pri toženi stranki, ki je podpisal primopredajni zapisnik in s tem opravljena dela potrdil. Na podlagi teh dejstev je presodilo, da je dela, ki jih tožeča stranka vtožuje s spornim računom, naročil M.I., ne pa tožena stranka.

3Proti tej sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe sebi v prid, podrejeno pa razveljavitev le-te in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po preteku pritožbenega roka je v vlogi z dne 12.10.2009 priglasila tudi stroške pritožbenega postopka.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Ker predmet tega postopka ni terjatev, ki izvira iz računa tožeče stranke štev. 227-0124 z dne 6.6.2007 (A 4), pač pa terjatev, ki izvira iz računa 227-0165 z dne 6.7.2007 (pri A 10), pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe, ki se tičejo prvega računa, ne odgovarja. Pripominja le, da na podlagi enega samega opravljenega posla (v zvezi s prvim izdanim računom tožeče stranke), v katerem je za toženo stranko kot pooblaščenec nastopal M.I., sodišče nima podlage za uporabo 12. člena OZ, po katerem se v obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upošteva praksa, vzpostavljena med strankama. O obstoju take prakse je namreč mogoče govoriti le, če sta stranki v določenem časovnem obdobju ves čas poslovno sodelovali (primerjaj komentar k 12. členu OZ s komentarjem, prva knjiga, GV, 2003, dr. Vesna Kranjc, stran 136), ne pa le enkrat pred spornim razmerjem.

7Na podlagi katerih dejstev bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati teorijo realizacije, pritožnik ne pove, pritožbeno sodišče pa za uporabo te teorije ne najde opore v trditvah tožeče stranke.

8Pravila o neopravičeni obogatitvi bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti, če bi tožeča stranka zatrjevala, da je tožena stranka na njen račun obogatena brez pravne podlage. Ker pa kaj takega iz trditvene podlage tožeče stranke ni razvidno, je pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava neutemeljen.

9Na podlagi katerih dejstev bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določila o nepristnem poslovodstvu, pritožnik ne pove. Pritožbeno sodišče pa opozarja, da po določilu 1. odstavka 73. člena OZ pogodba, ki jo nekdo sklene kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanega samo, če jo ta pozneje odobri. Ker tožeča stranka ne zatrjuje, da je tožena stranka naročilo M.I. potrdila, se po določilu 3. odstavka istega člena šteje, da pogodba med pravdnima strankama sploh ni bila sklenjena. Iz tega sledi nerazumljivost pritožbenega stališča, da bi moralo prvostopno sodišče obrazložiti „za kakšno pogodbo je med pravdnima strankama šlo“.

10V 2. odstavku te obrazložitve so povzeta odločilna pravna dejstva, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev. Zato je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, neutemeljen.

11Pritožbeno zatrjevanje, da prvostopno sodišče ni navedlo razlogov za to, „kako je lahko sodišče verjelo zastopniku toženke, da M.I. ni nikoli imel pooblastila toženke, ko pa je glede na listine in izpovedbe očitno, da je izdelavo in namestitev podestov naročil prav on, toženka pa opravljeno delo tožnika plačala“ (kar je bilo predmet prvega in ne vtoževanega računa), pomeni kritiko dokazne ocene in s tem uveljavljanje pritožbenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa zatrjevane kršitve po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker pa v sporih majhne vrednosti sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, se s to pritožbeno navedbo pritožbeno sodišče ni ukvarjalo.

12Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa ni zasledilo nobenih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13Stranka, ki s pritožbo ne uspe, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka. Ne glede na to pa je sodišče predlog tožeče stranke za povrnitev teh stroškov zavrglo zato, ker je ta predlog vložila po preteku pritožbenega roka (352. člen ZPP).