VSL sklep I Cp 160/2010

Pritožba zoper sklep z dne 16.09.2009 se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožbi zoper sklep z dne 20.11.2009 se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

S sklepom z dne 16.09.2009 je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, ki naj bi toženi stranki prepovedala na vseh njenih radijskih in televizijskih programih radiofuzno oddajati že objavljena glasbena neodrska dela, razen tistih, ki niso avtorsko varovana.

S sklepom z dne 20.11.2009 pa je sodišče prve stopnje pooblaščeno odvetniško družbo tožeče stranke kaznovalo z denarno kaznijo v višini 1.000,00 EUR.

Zoper sklep z dne 16.09.2009 se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. V obširni pritožbi očita sodišču, da ni ugotovilo, ali in katera tarifa je veljavna, ali je veljavna pogodba, opozarja, da tožena stranka ni natančno navedla, koliko in na podlagi česa plačuje nadomestilo, zgolj s tem, ko nekaj pa le plačuje (tudi 1,00 EUR), pa tudi ne more priti do prenosa pravic. Iz izvedenega dokaznega postopka je jasno, da tožena stranka ne sporoča pravilnih podatkov, sodišče pa meni, da ima do tega vso pravico, čeprav zakon določa drugače. Pojasnjuje, da ji nastaja nevarnost, ko zaradi napačnih ali nepopolnih podatkov dobljenih s strani tožene stranke, razdeli avtorski honorar, kasneje pa se ugotovi, da so posamezni avtorji prejeli premalo, drugi pa preveč. Napake pa se ne da več popraviti, ostane le še tožba avtorja. Ker je stalno spremljanje vseh programov tožene stranke nemogoče, je jasno, da avtorjem in tožeči stranki (od katere neplačani ali premalo plačani avtorji terjajo plačilo) grozi velika škoda. Sodišče lahko o denarnem in prepovednem zahtevku odloči drugače, zato argument sodišča, da bodo avtorji lahko poplačani iz vtoževanega zneska, ne more držati. Ne drži niti test sorazmernosti sodišča, saj tožena stranka ne pridobiva veliko prihodkov iz naslova uporabe avtorskih glasbenih del. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, podrejeno pa njegovo razveljavitev ter ponovno odločanje pred drugim sodnikom, priglaša pa tudi stroške pritožbe.

V pritožbi zoper sklep z dne 20.11.2009 pooblaščena odvetniška družba tožeče stranke nasprotuje izrečeni denarni kazni, saj pritožba ni imela namena žaliti sodišče in sodnico, pojasnjuje potek pravdnega postopka in svoj pogled nanj, svoj odnos s sodnico, prilaga in obrazlaga dosedanjo sodno prakso glede kaznovanja zaradi žalitev sodišča, pojasnjuje, da je mogoče kaznovati le posameznega odvetnika in ne odvetniške družbe, podrejeno pa nasprotuje tudi pretirani višini denarne kazni. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa, podrejeno pa znižanje višine izrečene kazni in priglaša stroške pritožbe v višini sodne takse.

Tožena stranka v odgovoru na vročeno pritožbo zoper sklep z dne 16.09.2009 predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke in priglaša stroške odgovora.

Pritožba zoper sklep z dne 16.09.2009 ni utemeljena, pritožba zoper sklep z dne 20.11.2009 pa je utemeljena.

K pritožbi zoper sklep z dne 16.09.2009

Tožeča stranka predlaga izdajo začasne odredbe za zavarovanje svoje nedenarne terjatve. Toženi stranki v tem postopku očita, da radiofuzno oddaja avtorska dela, brez da bi imela za svoje ravnanje pravico, od 01.09.2006 ne plačuje ustreznega nadomestila, tožeči stranki pa tudi ne pošilja sporedov vseh uporabljenih del.

170člen Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (UPB-3, Ur. l. RS, št. 16/2007, v nadaljevanju ZASP) določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarnih zahtevkov po tem zakonu. Tožeča stranka je v tožbi postavila tako tožbeni zahtevek za prepoved kršitev iz 1. točke 1. odstavka 167. člena ZASP kot zahtevek za povrnitev škode in plačilo civilne kazni po 168. členu ZASP.

Začasno odredbo za zavarovanje nedenarnega (prepovednega) zahtevka je mogoče izdati, če tožeča stranka izkaže za verjetno, da je njena pravica iz tega zakona kršena oz. grozi dejanska nevarnost, da bo kršena, poleg tega pa tudi, da obstoji nevarnost, da bo uveljavitev zahtevka onemogočena ali precej otežena ali da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode ali da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se ta tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe, nastale tožeči stranki.

Pritrditi gre stališču sodišča prve stopnje, da nobenega od slednjih pogojev, tožeča stranka ni verjetno izkazala. Nevarnosti, da bi bila uveljavitev zahtevka za prepoved kršitev (za zavarovanje zahtevka na plačilo škode tovrstne začasne odredbe ni mogoče izdati) onemogočena ali precej otežena, tožeča stranka ni verjetno izkazala. Zgolj to, da mora nadomestilo vtoževati ne more pomeniti nevarnosti v smislu 1. točke 2. odstavka 170. člena ZASP, saj je nadomestilo denarni zahtevek po 168. členu ZASP. Morebitne druge nevarnosti, ki bi ji grozila, če toženi stranki oddajanje avtorskih del ne bi bilo prepovedano, pa ni obrazložila. Prav tako ni verjetno izkazala, v čem bi ji lahko nastala težko nadomestljiva škoda (o tem več v nadaljevanju), če začasna odredba s prepovedjo radiofuznega oddajanja avtorsko varovanih del ne bi bila izdana. Strinjati pa se je s sodiščem prve stopnje, da bi bila izdaja takšne začasne odredbe nesorazmerna z vidika nastale škode toženi stranki, saj oddajanje varovanih del predstavlja pomemben delež programa tožene stranke, zato tudi ni mogoče govoriti o tem, da z izdajo začasne odredbe tožeči stranki ne bo nastala nobena škoda. Celo nasprotno, neugodne posledice bi bile za toženo stranko v primeru izdaje začasne odredbe hujše od neprijetnosti tožeče stranke, če začasna odredba ne bo izdana. Tožeča stranka pa bo v primeru ugotovljene kršitve pravic iz ZASP, lahko prejela tudi ustrezno nadomestilo po 2. odstavku 168. člena ZASP.

Tovrstno nadomestilo ne more predstavljati nenadomestljive škode po 2. točki 2. odstavka 170. člena ZASP. Te pa ne more predstavljati niti škoda, ki (morebiti) tožeči stranki nastaja s tem, ko ji tožena stranka ne sporoča ali nepravilno sporoča sporede oddajanih varovanih del, s katero tožeča stranka v pretežni meri tako predloga za izdajo začasne odredbe, predvsem pa pritožbe, gradi utemeljitev težko nadomestljive škode. Obveznost tožene stranke, da kolektivni organizaciji enkrat mesečno predloži sporede oddajanih varovanih del, je obveznost, posebej določena v zakonu (3. odstavek 159. člena ZASP) in ne ustreza nobeni od pravic, ki jih tožeča stranka lahko zavaruje z začasno odredbo. To lahko stori le za zavarovanje nedenarnih terjatev, ki temeljijo na njeni pravici iz ZASP (v tem primeru torej za zavarovanje terjatev, ki izvirajo iz avtorske pravice). V kolikor tožeči stranki zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke (ravnanja v nasprotju s citirano določbo ZASP) nastaja škoda, pa ima pravico do povračila le - te po splošnih pravilih odškodninskega prava. V tem primeru gre tako za denarno škodo, ki bo ob ustreznem reagiranju tožeče stranke tudi nadomeščena.

Ker tožeča stranka ni verjetno izkazala nobenega od alternativno določenih pogojev iz 2. odstavka 170. člena ZASP, do zavarovanja z začasno odredbo ne more biti upravičena, ne glede na to, ali je podana verjetnost kršitve njene pravice, zato se pritožbeno sodišče do tovrstnih in ostalih pritožbenih navedb tožeče stranke ni opredeljevalo, saj se niso izkazale za pravno odločilne.

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke zoper sklep z dne 16.09.2009 kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijan sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Ker tožeča stranka s to pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Toženi stranki pa so nastali stroški v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo. Ob upoštevanju določbe 155. člena ZPP je stranka dolžna povrniti nasprotni stranki le tiste stroške, ki so bili potrebni za postopek. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da stroški, ki so nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, niso bili potrebni za pritožbeni postopek, saj v odgovoru na pritožbo ni navedeno nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi o pritožbi. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da te stroške nosi tožena stranka sama.

K pritožbi zoper sklep z dne 20.11.2009

Drži sicer, da je pooblaščenec tožeče stranke v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 16.09.2009 navajal sledeče: “...kar kaže na to, da sodišče sploh ne ve, kaj bo v postopku sploh ugotavljalo in na kakšnem temelju“ pa tudi: „... da se tožeča stranka sprašuje, ali se je sodišče že pred izvajanjem dokaznega postopka odločilo, kako bo odločilo“, zmoten pa je zaključek sodišča prve stopnje, da gre za žalitve tako sodišča kot razpravljajoče sodnice.

Po določbah Zakona o odvetništvu (Ur. l. RS, št. 18/93 - ZOdv), Statuta odvetniške zbornice Slovenije (Uradni list RS, št. 15/94 - Statut) in Kodeksa odvetniške etike, ki ga je dne 16.12.1994 sprejela Odvetniška zbornica Slovenije (v nadaljevanju Kodeks), je odvetnik dolžan pri zastopanju stranke ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih odvetniške etike (11. člen ZOdv), pri opravljanju odvetniškega poklica pa se mora obnašati in izražati primerno in nežaljivo (7. točka 77.a člena Statuta). Načela in pravila, po katerih se morajo ravnati odvetniki pri opravljanju svojega poklica, so natančneje opredeljena v Kodeksu. Odvetnik mora vselej spoštovati pravila o lepem vedenju, njegova pravniška in splošna kultura pa naj se pokaže v vsem njegovem poklicnem delu, v njegovih nastopih, vlogah in govorih, ter stikih s strankami in kolegi, ter sodnimi in drugimi organi.

Citirane trditve res nimajo podlage v odvetnikovem strokovnem znanju, brez dvoma tudi niso izraz splošne kulture, kljub svoji neprimernosti pa po presoji pritožbenega sodišča niso žaljive. Mejo med neprimernim in žaljivim je včasih težko določiti, pri tem pa je potrebno upoštevati vse okoliščine konkretnega primera. Pritožba, v kateri so tudi sporne navedbe, je zelo obširna, precej kritična, a vendarle v mejah strokovnega argumentiranja in s tem v mejah sprejemljivega. Pri zapisu tako obširne pritožbe se zlahka zgodi, da pride do zapisa česa neprimernega. V primeru pravnega sredstva je potrebno upoštevati tudi, da je stranka, ki ga vlaga, vedno na nasprotni strani kot sodišče in da njegove odločitve ne sprejema, jo dojema kot nepravično in nepravilno, s tem pa do sodišča tudi kritična. Svoje nestrinjanje lahko izrazi na različne, bolj ali manj strokovne načine. Zapis, da se je sodišče že vnaprej odločilo in da sploh ne ve, kaj bo ugotavljalo, je nekorekten, pa vendarle za sodišče objektivno ne more pomeniti žalitve. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi zoper sklep z dne 20.11.2009 ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

Pritožnik je priglasil tudi pritožbene stroške v višini sodne takse, ker pa iz spisa ni razvidno, da bi mu ti nastali, jih pritožbeno sodišče ni priznalo.