VSL Sodba I Cp 1712/2017

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi VL 163860/2015, ki ga je 24. 12. 2015 izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani, v prvem in tretjem odstavku vzdržalo v veljavi in toženki naložilo, da tožniku plača 45,64 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

2Toženka zoper takšno odločitev vlaga pritožbo. Uveljavlja oba pritožbena razloga po prvem odstavku 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevek tožnika zavrnjen, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša strošek plačane takse.

Sodišču prve stopnje pri presoji veljavnosti sklepa, ki naj bi bil sprejet s pisnim glasovanjem, očita zmotno uporabo materialnega prava (določb Stanovanjskega zakona in Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih hiš, v nadaljevanju SZ-1 in Pravilnik). Iz s strani tožnika predložene dokumentacije namreč ni razvidno, kdo je dal predlog za pisno glasovanje in kdo je postopek vodil. Vztraja, da lahko pisno glasovanje predlagajo le osebe, ki so sklicatelji zbora etažnih lastnikov in se pri tem sklicuje na uvodna pojasnila k zakonu. V konkretnem primeru je toženka trdila, da je predlog za pisno glasovanje dala oseba iz stavbe R. cesta 1, X. Ista oseba je tudi vodila celoten postopek. Tožnik teh trditev ni prerekal in jih zato ni bilo treba dokazovati. Napačen je zato zaključek sodišča, da toženka trditve ni dokazala, saj ji tega ni bilo treba. Gre za nasprotje med zbranim procesnim gradivom in presojo sodišča, kar predstavlja kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Zmotno je bilo uporabljeno materialno pravo tudi v delu, ko je sodišče parcelo 239/0, k. o. X, opredelilo kot pripadajoče zemljišče k stavbi. Obseg tega zemljišča je treba presojati na podlagi prostorskih aktov in upravnih dovoljenj, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali drugih upravnih aktov, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče, oziroma upoštevati merila in pogoje iz tistih prostorskih aktov, ki so veljali v času izgradnje stavbe. Sodišče se v sodbi ne sklicuje na nobeno takšno dokumentacijo in je obseg zemljišča ocenilo po lastni presoji, predvsem ob upoštevanju navedb tožnika in navedbe toženke, da se je včasih tam izvajala košnja, čeprav je toženka predložila zapisnik zbora etažnih lastnikov, da se košnja ne bo vršila. Navaja še, da je pred sodiščem odprt postopek zaradi določitve pripadajočega zemljišča, kar kaže, da je glede tega spor in je zato zaključek sodišča, da gre nedvomno za pripadajoče zemljišče, brez podlage.

3Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru do česa podobnega ni prišlo. Toženka tega konkretizirano niti ne trdi. To kršitev namreč utemeljuje z opozorilom, da je njena navedba, da je predlog sklepa za pisno glasovanje podala in celoten postopek vodila oseba iz sosednje stavbe R. cesta 1, ostala neprerekana in ji zato sodišče zmotno očita, da tega ni dokazala. S tem pa sodišču ne očita t. i. protispisnosti, ampak poseg v razpravno načelo (7. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je v nadaljevanju zato presodilo tudi ta očitek.

6Res je, da med strankama ni bilo sporno, da je predlog sklepa za pisno glasovanje podala in celoten postopek vodila oseba iz sosednje stavbe. Toženka je tako trditev postavila že v ugovoru in jo ponovila v prvi pripravljalni vlogi, tožnik pa ji ni ugovarjal. Dejstva, ki jih stranki priznata, (pri čemer se za priznana štejejo tudi dejstva, ki jih stranka ne zanika) praviloma niso predmet dokaznega postopka (214. člen ZPP). Tako dejstvo sodišče mora vključiti v podlago sodbe, saj gre pri priznanju dejstev za (posredno) disponiranje z zahtevkom. Samo v primeru, če je priznanje v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo, je sodišče upravičeno (a tudi dolžno) preveriti njegovo resničnost¹. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje, kljub temu, da tožnik povzeti toženkini trditvi ni ugovarjal, njeno resničnost hotelo preveriti v dokaznem postopku in je nato, saj toženka dokazov v zvezi s tem ni predlagala, nanjo naslovilo očitek, da je ni dokazala. S tem je zato kršilo razpravno načelo in storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. To kršitev pa je lahko pritožbeno sodišče odpravilo samo tako, da je zatrjevano, a neprerekano dejstvo upoštevalo pri svoji odločitvi.

7SZ-1 kot enega od načinov sprejemanja odločitev določa tudi odločanje s podpisovanjem listine (prvi odstavek 34. člena). Ta način podrobneje ureja v 35. členu. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da SZ-1 glede tega načina odločanja ne določa upravičenega predlagatelja. Določilo drugega odstavka 34. člena ZS-1 se izrecno nanaša le na zbor lastnikov. Res je sicer v uvodnih pojasnilih k zakonu dr. Miha Juhart zavzel stališče, da je edino smiselno, da lahko odločanje s podpisovanjem listine začnejo osebe, ki so določene kot sklicatelji zbora, vendar pa takšno stališče sodišča ne zavezuje. Dejstvo, da je predlog sklepa, o katerem so etažni lastniki glasovali, dala oseba iz stavbe R. cesta 1, zato za odločitev niti ni relevantno. Pritožbeno sodišče pa dodaja, da bi bil sklep, za katerega je glasovala zadostna večina etažnih lastnikov, veljaven tudi v primeru, da bi obveljala pritožničina razlaga zakona. V tem primeru bi sicer šlo za kršitev postopka, ki pa je zakon ne sankcionira z morebitno neveljavnostjo sprejete odločitve. To je tudi razumljivo, saj je bil namen, ki ga je zakonodajalec zasledoval z določitvijo načinov (in postopka) odločanja, vseeno dosežen. Listina s predlaganim sklepom je bila, kar ni bilo sporno, dostavljena etažnim lastnikom stavbe R. cesta 3, za sprejeti sklep pa je glasovala tudi zadostna večina. Iz enakih razlogov na veljavnost sprejetega sklepa ne vpliva kršitev 12. člena Pravilnika, ki določa, da postopek odločanja s podpisovanjem listine lahko vodi upravnik, nadzorni odbor ter eden ali več lastnikov. Ta določba je poleg tega zgolj tehnične narave. Sklep, ki so ga etažni lastniki sprejeli s podpisovanjem listine, je bil zato veljavno sprejet in zavezuje tudi toženko kot etažno lastnico.

8Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče v sporu majhne vrednosti² vezano (prvi odstavek 458. člena ZPP), izhaja, da zemljišče, na kateri se je košnja izvajala, etažni lastniki večstanovanjske stavbe R. cesta 3, čeprav je formalno last Občine X, uporabljajo kot splošni skupni del stavbe. To je bila po presoji pritožbenega sodišča zadostna podlaga, da so etažni lastniki z večinskim soglasjem lahko sprejeli veljaven in za upravnika zavezujoč sklep o njegovem rednem vzdrževanju, to je košnji. Res je sicer, da postopek za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi še ni končan in da se lahko naknadno izkaže, da to zemljišče oziroma njegov del ni splošni skupni del stavbe R. cesta 3, a to na presojo utemeljenosti zahtevka ne more vplivati. Upravnik je namreč delo opravil na podlagi veljavno sprejetega sklepa in je zato upravičen tudi do plačila. Stališče, za katerega se zavzema toženka, je nesprejemljivo, saj pomeni, da etažni lastniki v zvezi z vzdrževanjem zemljišča okoli stavbe, čeprav je v njihovi (praviloma dolgoletni) uporabi, vse do formalne določitve pripadajočega zemljišča (kar v primeru spora lahko traja več let), z večinskim soglasjem (ki se zahteva za odločitve v zvezi obratovanjem in vzdrževanjem) ne bi mogli sprejeti nobene odločitve oziroma bi moralo sodišče zgolj zaradi presoje, ali gre za posel redne uprave, kot predhodno vprašanje rešiti vprašanje pripadajočega zemljišča.

9Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10Ker toženka s pritožbo ni uspela, do povračila stroškov pritožbenega postopka ni upravičena. Odločitev o tem je že vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

¹ Glej J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 362 in 365.
² Vrednost spora v konkretni zadevi ne presega 2.000,00 EUR, ki jo kot mejo za to vrsto spora določa 443. člen ZPP.