VSL sodba I Cp 4098/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na izdajo dveh izbrisnih pobotnic za izbris hipotek, knjiženih v korist tožene stranke pri nepremičnini s parc. št. X1, vpisano v vl. št. AA, k.o. M, ki je v lasti tožnika. Hkrati je odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 2.630,94 EUR v roku 15 dni.

Zoper navedeno odločitev se tožnik po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje, uveljavlja vse pritožbene razloge in sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je napačna ugotovitev sodišča, da naj bi terjatve, ki so bile zavarovane s spornima hipotekama na nepremičninah tožnika, le delno prenehale. To je v popolnem nasprotju s predhodno ugotovitvijo sodišča, da se je tožena stranka v točki II/10 pogodbe zavezala naslednji dan po plačilu kupnine umakniti prijavljeno terjatev iz naslova Pogodbe o izdaji garancije št. 287857 z dne 22.1.2002, Pogodbe o deviznem kreditu št. 3007693 z dne 26.3.2002, Pogodba o izdaji garancije za vračilo avansa z dne 4.4.2002 in Pogodbe o izdaji devizne garancije št. 0006 z dne 17.1.2000, ki je zavarovana s spornima hipotekama na nepremičnini pri vl. št. AA, k.o. M. Da so hipoteke že že zaradi akcesornosti prenehale velja še toliko bolj, saj je tudi sodišče ugotovilo, da je toženec umaknil prijavljeno ločitveno pravico na nepremičninah pri vl. št. AA in pogojno prijavljeno ločitveno pravico na parc. št. X1. Nobenega dvoma ni, da je terjatev tožene stranke, zavarovana s hipotekama, prenehala. Tožena stranka je namreč v stečajni postopek prijavljeno terjatev v skladu s pogodbo umaknila z vlogo z dne 15.10.2003, kar pomeni, da je glede na prekluzivnost rokov po ZPPSL terjatev prenehala. Zaradi akcesornosti pa posledično ugasne tudi hipoteka. Za odločitev v tem sporu je torej ključno, da je z umikom terjatve v stečajnem postopku ugasnila tudi hipoteka na nepremičnini tožnika. Tožbeni zahtevek na izstavitev izbrisnega dovoljenja temelji prav na tem, da brez terjatve do glavnega dolžnika tudi hipoteka na nepremičnini tretjega ne obstaja več. Umaknjena terjatev in terjatev, zavarovana s spornima hipotekama, sta istovetni. Tožena stranka je svojo terjatev res umaknila le delno, in sicer je ni umaknila v višini 507.566,00 EUR, vendar se ta znesek v skladu s točko II/10 pogodbe nanaša na terjatve, zavarovanec hipoteke v njeno korist na točno določenih nepremičninah kupcev, med njimi pa ni nepremičnine tožnika. To pomeni, da hipoteki na tožnikovi nepremičnini ne služita več zavarovanju preostalega dela terjatve toženih strank. Pritožnik izrecno izpostavlja, da je bistveno v tem sporu dejstvo, da preostala terjatev tožene stranke v višini 507.566,00 EUR predstavlja skupni znesek neplačanih kupnin po posameznih prodajnih pogodbah, pri čemer na posameznega kupca odpade točno določen znesek. Ti zneski pa so zavarovani s hipotekama v korist tožene stranke na nepremičninah teh kupcev. Vse to je razvidno iz razpredelnice pod točko II/10 pogodbe. Med naštetimi kupci ni tožnika, med naštetimi nepremičninami s hipoteko pa ni nepremičnine tožnika. Tako je tožena stranka pogodbeno pristala, da lahko za poplačilo preostale stečajne terjatve poseže izključno na nepremičnine iz točke II/10 pogodbe. Razen te terjatve pa je preostali del terjatve tožene stranke v celoti poplačan, po informacijah tožnika pa je tožena stranka od posameznih kupcev prav tako že prejela plačilo preostale terjatve. V umiku prijavljene terjatve in ločitvene pravice z dne 15.10.2003 je tožena stranka navedla, da za preostalo terjatev v znesku 507.566,00 EUR uveljavlja ločitveno pravico na nepremičninah iz točke II/10 pogodbe, med tem ko je obenem izrecno umaknila pogojno prijavljeno ločitveno pravico na nepremičninah v vl. št. AA k.o. M, tudi na tožnikovi nepremičnini. V pogodbi res ni izrecno izrecno določen izbris hipotek na tožnikovi nepremičnini, vendar je njihovo prenehanje zakonska posledica ravnanja tožene stranke, ki je opredelila, kateri zneski neplačanih kupnin tvorijo preostalo stečajno maso in je njihovo poplačilo vezala le še na ločitveno pravico iz hipotek na teh nepremičninah. Te navedbe potrjuje tudi dogovor s kupcema T. in sklep sodišča z dne 20.5.2005, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Tožnik je tekom postopka pozival, da tožena stranka predloži še ostale tovrstne dogovore s kupci in opredeli višino preostale terjatve, česar pa ni storila. Tožnik v ta namen vztraja pri zaslišanju stečajne upraviteljice, česar sodišče prve stopnje ni izvršilo in tako ni ugotavljalo relevantnega dejanskega stanja.

Pritožba je bila v skladu s 1. odst. 344. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki v odgovoru na pritožbo le to ocenjuje kot neutemeljeno in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik tekom postopka kot tudi v pritožbi zatrjuje, da gre v obravnavanem primeru za situacijo, ko je terjatev do glavnega dolžnika, v zavarovanje katere je bila hipoteka vpisana, prenehala. Zaradi tega je prenehala tudi zastavna pravica in ravno na tem temelji svoj tožbeni zahtevek.

Načeloma gre zgornjemu materialnopravnemu izhodišču pritožnika pritrditi. Akcesorna narava zastavne pravice pomeni tudi njeno vezanost na obstoj zavarovane terjatve, saj prenehanje zavarovane terjatve kot glavne pravice pripelje do prenehanja akcesorne zastavne pravice (1. odst. 137. čl. Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Res, da zaradi publicitetnih učinkov vpisov v zemljiško knjigo hipoteka obstaja še naprej, vse do izbrisa iz zemljiške knjige (1. odst. 154. čl. SPZ), vendar pa je takšen obstoj hipoteke po prenehanju zavarovane terjatve le še formalne narave in zgolj kot posledica publicitetnih učinkov vpisov v zemljiško knjigo. Strogo materialno gledano pa se hipoteka obnaša enako kot ostali tipi zastavne pravice. Zato je v predmetnem sporu ključno vprašanje, ali je prišlo do prenehanja terjatve, zavarovane s hipoteko in s tem za situacijo iz 2. alineje 2. odst. 154. čl. SPZ, ki bi utemeljevala izbris hipoteke oziroma zahtevano izdajo izbrisne pobotnice.

Med pravdnima strankama ni sporno, da vpisani hipoteki na nepremičnini, parc. št. X1, ki je v lasti tožnika služita za zavarovanje terjatve tožene stranke v višini 50,000.000,00 SIT oziroma 8,000.000,00 EUR. Prvotno je šlo za terjatvi tožene stranke do družbe M., sedaj pa gre deloma zaradi pravno poslovnih prenosov nepremičnin kot tudi statusnih sprememb (kar je v sodbi na strani 5 in 6 pregledno opisano) za terjatve do družbe M. I - v stečaju. Prav tako pritožba ne graja sicer obširnih in preglednih ugotovitev sodišča prve stopnje glede dogovora v Pogodbi o prodaji dela stečajnega dolžnika (dela projekta X) z dne 10.10.2003 (v nadaljevanju – Pogodba), zlasti glede dogovora pod točko II/9 in II/10, zato se pritožbeno sodišče tudi na te ugotovitve (stran 6, 7 in 8) izrecno sklicuje in jih ne ponavlja. Ravno na teh ugotovitvah tožnik gradi svoj pritožbeni očitek, da je zavarovana terjatev prenehala, saj je tožena stranka v stečajnem postopku v pretežnem delu umaknila terjatev ter ločitvene pravice, vključno s pogojno prijavljeno ločitveno pravico na nepremičnini s parc. št. X1, k.o. M. Preostala stečajna terjatev tožene stranke v višini 507.566,00 EUR pa predstavlja seštevek neplačanih kupnin točno določenih kupcev (našteti v točki II/10 citirane pogodbe), med katerimi pa ni tožnika. Povedano drugače, tožnik trdi, da hipoteki na njegovi nepremičnini ne služita zavarovanju preostalega dela terjatve tožene stranke in da je bila tudi ta na osnovi izpolnitev s posameznimi upniki iz točke II/10 pogodbe vsled nadaljnjih umikov terjatve še bistveno znižana, čemur pa sodišče prve stopnje utemeljeno ne sledi. Pritožnik namreč ne negira ugotovitve sodišča prve stopnje, da po opravljenem 4. naroku za preizkus terjatev še vedno obstoji terjatev tožene stranke v višini 92.078,53 EUR (nanaša se na nepremičnino kupca R. Z), kar pa je v tej zadevi odločilnega pomena.

Vsled navedene ugotovitve se je sodišče prve stopnje namreč pravilno oprlo na določbo 1. odst. 150. čl. SPZ, po kateri je hipoteka namenjena zavarovanju terjatve vse do njenega dokončnega poplačila in se tudi ob delnem plačilu ne zmanjša. Citirana določba ureja načelo nedeljivega hipotekarnega jamstva, saj je hipoteka namenjena zavarovanju terjatve vse do njenega popolnega poplačila. Stališče tožnika, da sporni hipoteki ne služita zavarovanju preostanka terjatve tožene stranke oziroma, da naj bi tožena stranka z dogovorom v točki II/10 pogodbe pristala, da lahko za poplačilo preostale stečajne terjatve poseže izključno na nepremičnini iz točke II/10 pogodbe, pa v tej določbi nima opore. Navedena zakonska določba je jasna in ne dopušča nobenih dvomov – tožena stranka se je zavezala umakniti svojo terjatev, ki je zavarovana s spornima hipotekama, razen terjatev, ki se nanašajo na poimenske kupce, ki pa še vedno ni v celoti poplačana. Tožnik tako nepravilno izhaja iz dejstva, da ne gre za terjatev do njega, kar je nebistveno, saj zgolj zato ni mogoče zahtevati zmanjšane hipoteke. Ker tako s hipotekama zavarovana terjatev še deloma (res v majhnem delu) nesporno obstoji, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je zahtevek tožnika na izstavitev izbrisne pobotnice neutemeljen oziroma v času izdaje izpodbijane sodbe očitno preuranjen. Sodišče prve stopnje je tako popolno, obširno ter zelo pregledno ugotovilo dejansko stanje, zato je zavrnitev neizvedenih dokazov skladna z določbo čl. 287 ZPP, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Ker torej niso podani pritožbeni razlogi, ki jih tožnik uveljavlja v pritožbi, ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (čl. 353 ZPP). Tožnik s pritožbo ni uspel, prav tako pa navedbe v odgovoru na pritožbo niso v ničemer vplivale na odločitev sodišča druge stopnje, zato morata pravdni stranki kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s čl. 154 in 155 ZPP).