VSL sodba IV Cp 2207/2010

Pritožbama obeh pravdnih strank se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (3. točka izreka) spremeni tako, da se po spremembi glasi:

»Tožnik je dolžan plačevati preživnino za svojo mld. hčerko N. K., in sicer v znesku 117,50 EUR mesečno od dne 1. 8. 2008 do 31. 7. 2009 ter v znesku 230,00 EUR mesečno od 1. 8. 2009 dalje, pri čemer je za obdobje od novembra 2009 do 7. 4. 2010 dolžan plačati še po 120,00 EUR mesečne preživnine za vsak mesec, na roke tožene stranke K. K. Do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke je tožnik dolžan plačati v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, v bodoče dospevajoče obroke pa najkasneje do vsakega 20. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega posameznega obroka dalje do plačila.

Tako določeno preživnino je A. K. dolžan plačevati do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in plač v Republiki Sloveniji, od tedaj dalje pa v zneskih, valoriziranih na podlagi sklepa Vlade Republike Slovenije in obvestila pristojnega centra za socialno delo.«

V preostalem delu se pritožbi pravdnih strank zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da bo v obrazložitvi odločbe za tožnika (in toženca po nasprotni tožbi) zaradi jasnosti in večje preglednosti uporabljalo izraz tožnik, za toženko (in tožnico po nasprotni tožbi) pa izraz toženka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje:

1razvezalo zakonsko zveza pravdnih strank,

2mladoletno hčer pravdnih strank N. dodelilo v varstvo, vzgojo in oskrbo toženki,

3tožniku naložilo, da mora plačevati preživnino v znesku 250,00 EUR mesečno od 1. 8. 2008 do 31. 1. 2009 ter v znesku 180,00 EUR mesečno od 1. 2. 2009 dalje, pri čemer je za obdobje od meseca novembra 2009 do dneva izdaje sodbe dne 7. 4. 2010 dolžan plačati še po 70,00 EUR mesečne preživnine za vsak mesec,

4določilo stike med tožnikom in deklico,

5zavrnilo drugačen tožbeni zahtevek tožeče stranke,

6zavrnilo višji preživninski zahtevek tožene stranke,

7odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

Zoper odločitev o preživnini (3. točka izreka) se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnik predlaga, da višje sodišče preživnino za mld. N. določi le za obdobje od 1. 7. 2009 dalje, in sicer v znesku 160,00 EUR mesečno oz. podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožnik v pritožbi navaja, da je v tožbi res predlagal plačevanje preživnine od 1. 8. 2008 dalje, saj je računal, da se bo toženka s hčerko iz stanovanja do takrat že izselila. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da sta pravdni stranki živeli v skupnem gospodinjstvu do konca julija 2009, ko je tožnik izplačal toženko, in šele takrat je nastala obveznost plačevanja preživnine. Tožnik je v obdobju, ko so živeli v skupnem gospodinjstvu plačeval vse stroške stanovanja in tudi kredit, zaradi česar ni bil dolžan prispevati še posebej in dodatno preživnine. Tožnik nadalje navaja, da je prvostopno sodišče napačno presodilo njegove zmožnosti in finančne zmožnosti toženke ter predvsem premoženje enega in drugega. Vztraja pri tem, da ni dolžnost staršev, da svoje življenje podredijo v celoti svojemu otroku in to do take mere, da sami pripeljejo svoje življenje na rob eksistenčnega minimuma. Tožnik tudi navaja, da bi moralo sodišče pri določanju preživninske obveznosti tožnika upoštevati tudi otroški dodatek, ki ga bo prejemala toženka, pa tudi dejstvo, da ima toženka možnost pridobivati dohodek kot kapitalski dobiček (in sicer obresti od zneska 41.000,00 EUR, ki ga je pridobila na račun svojega solastniškega deleža na stanovanju), ne pa da denar leži neobrestovan oz. minimalno obrestovan na njenem tekočem računu. Pri vezavi nad eno leto in upoštevaje 3 % obrestno mero znašajo letne obresti čez 1.200,00 EUR, kar pomeni zvišanje dohodka tožene stranke za 100,00 EUR mesečno. Tožnik še navaja, da je najemnina, kot jo je prikazala tožena stranka, bistveno previsoka, saj gre za souporabo stanovanja sodelavke tožene stranke.

Toženka predlaga, da višje sodišče sodbo v delu, ki se nanaša na zavrnjeni del preživninskega zahtevka, spremeni tako, da tožniku naloži plačilo preživnine 250,00 EUR tudi za čas od 1. 2. 2009 dalje.

V pritožbi toženka navaja, da je za določitev višine preživninskega prispevka višina plače posameznega zakonca res zelo pomembna, ni pa to edina okoliščina. Nadalje navaja, da v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni razlogov, ki so sodišče vodili k ugotovitvi, da se je tožnikova plača s 1. 2. 2009 resnično znižala, niti razlogov o tem, zakaj naj bi s strani tožnika zatrjevano znižanje plače narekovalo znižanje njegovega preživninskega prispevka v takem obsegu, kot ga je znižalo sodišče prve stopnje za čas od 1. 2. 2009 dalje. Ob upoštevanju tožnikovega priznanja, da je bil v službi premeščen na manj plačano delovno mesto na lastno željo, je očitno, da je tožnik to storil le z namenom, da svoje dohodke iz naslova plače in svoje premoženjsko stanje nasploh v tej pravdi prikaže kot čim slabše in doseže določitev nižjega preživninskega prispevka. V ta kontekst je treba postaviti tudi dejstvo, da je tožnikov delodajalec njegov svak – mož njegove sestre, na ime katere je tožnik prepisal svoje stanovanje v K. z domnevno kupoprodajno pogodbo, po kateri se je pretežni del kupnine pobotal s tožnikovo dosmrtno služnostjo stanovanja. Tožnik je namreč v razdružitvenem postopku toženki na račun njenega solastnega deleža do višine ¼ istega stanovanja plačal 41.000,00 EUR, svoji sestri pa je celotno stanovanje domnevno prodal za borih 101.000,00 EUR. Sicer pa je sodišče prve stopnje nasploh naložilo tožniku plačilo prenizke preživnine za čas od 1. 2. 2009 dalje, četudi bi bila od navedenega dne dalje njegova plača res samo 600,00 EUR mesečno. Izhajajoč iz ugotovitev prvostopnega sodišča, da znašajo samo materialni stroški za preživljanje N. 460,00 EUR mesečno (brez stroškov za otrokovo večerjo, ki jo je sodišče v razlogih sodbe izpustilo) in upoštevajoč v denarju neocenljivo vrednost za skrb in varstvo ter vzgojo otroka, kar je nujno prišteti toženki, se pokaže razdelitev preživninskih bremen na oba starša kot zelo neenakomerna, saj tožniku ostane za njegovo preživljanje precej več kot toženki.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pravno podlago za določitev preživnine za mladoletnega otroka predstavljajo določbe 129. in 129.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1) (v nadaljevanju ZZZDR), podlago za preživninsko obveznost pa določba 123. člena ZZZDR. Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca, pri odmeri preživnine pa mora sodišče voditi otrokova korist, tako da je ta primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka.

Glede preživnine za čas od 1. 8. 2009 dalje:

Otrokove potrebe niso matematičen, ampak predvsem vrednoten pojem, obseg otrokovih potreb ni nekaj objektivnega. Sodišče prve stopnje je sledilo trditvam toženke, da N. mesečno porabi približno 460,00 EUR, pri tem pa je zgolj drugače kot toženka opredelilo strukturo in višino posameznih stroškov (torej drugače opravilo nebistveni, matematični del ugotavljanja potreb deklice). Pritožbene navedbe o tem, da sodišče ni upoštevalo stroškov večerje, so zato brezpredmetne. Višje sodišče sledi ugotovitvam sodišča prve stopnje, da deklica za prehrano doma porabi približno 50,00 EUR mesečno, ta znesek pa po oceni pritožbenega sodišča zajema tudi večerjo, čeprav sodišče prve stopnje tega ni izrecno navedlo. Predvsem pa višje sodišče poudarja, da je skupna ocena dekličinih potreb skladna potrebam otrok primerljive starosti in značilnosti.

Toženka pa pravilno opozarja na materialnopravno napačno ravnanje sodišča prve stopnje, ki je pri določitvi višine preživnine upoštevalo le višino plače preživninskega zavezanca. Pri ugotavljanju zmožnosti preživninskega zavezanca se namreč ne upoštevajo samo dejanski prejemki, torej že izkoriščene možnosti pridobivanja dohodka, temveč tudi neizkoriščene možnosti, to so tiste, ki jih je zavezanec dolžan poiskati in izkoristiti, da lahko preživninsko obveznost (ki ima prednost pred vsemi drugimi obveznostmi in tudi pred lastnim preživljanjem) izpolni (2). Za oceno pridobitne zmožnosti zavezanca torej ni pomembna le njegova plača, temveč to, kakšne dohodke lahko doseže glede na svoje sposobnosti in objektivne okoliščine. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik od julija 2008 do vključno januarja 2009 prejemal povprečno po 940,00 EUR plače mesečno, od februarja 2009 dalje pa prejema približno 600,00 EUR mesečno. Pritožbeno sodišče ugotovitve sodišča prve stopnje v tem delu sicer sprejema. Vendar sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik na lastno željo zamenjal obstoječe delovno mesto za manj zahtevno delovno mesto, ki ne zahteva njegove daljše odsotnosti. Znižanje plače za več kot tretjino iz razlogov, ki so izključno na strani tožnika, po oceni pritožbenega sodišča še ne pomeni, da so se v takšnem deležu zmanjšale tudi tožnikove pridobitne zmožnosti. Tožnik je namreč sposoben za delo, zato je dolžan izkoristiti vse možnosti tudi za pridobitev dodatnega dohodka, da bo lahko izpolnjeval preživninsko obveznost do mladoletne hčerke. Ker je sodišče prve stopnje pri določitvi višine preživnine zmotno uporabilo določbo 129. člena ZZZDR, v delu, ki se nanaša na zmožnosti zavezanca, je višje sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (3) (v nadaljevanju ZPP) izpodbijano sodbo v 3. točki izreka spremenilo tako, da se preživnina, ki jo je toženec dolžan plačevati od 1. 8. 2009 dalje zviša na 230,00 EUR mesečno. Pri določitvi višine preživnine, ki jo je tožnik dolžan plačevati za hčerko, je sodišče upoštevalo tudi vsakdanje breme, povezano z gospodinjstvom in skrbjo za vzgojo in varstvo deklice, ki je v pretežni meri na toženki. Pritožbeno sodišče pritrjuje toženki, da ima zaradi skrbi, povezanih z otrokom, manj možnosti, da si poišče dodatno delo in zaslužek kot tožnik.

Pritožbena navedba tožnika, da je najemnina, ki jo prikazuje toženka, bistveno previsoka, je posplošena in je ni mogoče preizkusiti, saj tožnik v zvezi s tem ni ponudil nikakršnega dokaza. Toženka višino najemnine in stanovanjskih stroškov izkazuje z najemno pogodbo, ki jo je prvostopno sodišče ocenilo kot verodostojno, pritožbeno sodišče pa takšni dokazni oceni sledi.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnika, da bi sodišče prve stopnje pri ugotavljanju finančnih zmožnosti toženke moralo upoštevati tudi to, da bi iz naslova obresti na vezani depozit lahko mesečno dobila še dodatnih 100,00 EUR. Pritožbeno sodišče namreč sledi izpovedbi toženke, da denarja nima vezanega, ker intenzivno išče stanovanje, da bi ga kupila, zato ni realno pričakovati, da bo denar vezala za tako dolgo dobo. Znano pa je, da je obrestna mera pri vezavi za krajša obdobja (npr. do treh mesecev) precej nižja kot pri vezavi nad eno leto. Po oceni pritožbenega sodišča toženka eventualno izgublja največ 50,00 EUR mesečno iz naslova dohodka iz kapitala, vendar pa ta znesek ne vpliva na drugačno razporeditev preživninskega bremena med pravdni stranki.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da deklica otroškega dodatka po ugotovitvah sodišča prve stopnje ne prejema, zato ga sodišče pri odmeri preživnine ni moglo upoštevati.

Pritožbena navedba toženke, da je tožnik stanovanje prodal svoji sestri po ceni, ki je precej nižja od tržne, je prav tako povsem splošna in zato neupoštevna. Zgolj dejstvo, da je tožnik toženki za njen četrtinski delež na stanovanju (vključno z vso opremo) v skladu s sodno poravnavo izplačal 41.000,00 EUR še ne pomeni, da bi bilo mogoče stanovanje na prostem trgu prodati za 160.000,00 EUR. Toženka pa ni predložila nikakršnega dokaza v zvezi s tem, kakšna je vrednost primerljivih stanovanj na trgu.

Glede preživnine za čas od 1. 8. 2008 do 31. 7. 2009:

V postopku na prvi stopnji sta obe pravdni stranki predlagali določitev preživnine za obdobje od 1. 8. 2008 dalje, tožnik pa tudi do konca glavne obravnave na prvi stopnji tožbe v tem delu ni spremenil. Med strankama je bilo torej nesporno, da naj se preživnina določi za obdobje od 1. 8. 2009 dalje; do zneska 160,00 EUR mesečno pa je bila (tudi za to obdobje) nesporna celo višina preživnine. Tožnik v pritožbi navaja, da je s toženko in hčerko N. živel v skupnem gospodinjstvu do julija 2009 in v tem obdobju plačeval vse stroške stanovanja in kredit, zaradi česar za to obdobje ni dolžan plačevati preživnine za hčerko. Gre za pritožbeno novoto, ki pa je v skladu s 414. členom ZPP dopustna. Pritožbeno sodišče tožnikovi navedbi, da je do julija 2009 živel v istem stanovanju s toženko in njuno hčerko, sledi, saj je njegove navedbe potrdila tudi toženka ob zaslišanju v postopku na prvi stopnji (pa tudi na pritožbo ni odgovorila). Vendar pa samo dejstvo, da je tožnik s toženko in hčerko živel v istem stanovanju še ne pomeni, da je izpolnjeval svojo preživninsko obveznost. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik tudi v pritožbi ni konkretno pojasnil, ali in koliko je do odselitve toženke prispeval k preživljanju hčerke, pritožbenih novot pa tudi ni podprl z dokaznimi predlogi. Izjema je zgolj njegova navedba, da je kril stroške stanovanja, pri čemer pa ravno tako ni navedel, koliko so ti znašali. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da N. za svoje preživljanje mesečno porabi približno 460,00 EUR, v ta znesek pa je vključen strošek bivanja. Vendar pa do konca julija 2009, ko sta toženka in hči pravdnih strank stanovali v stanovanju na starem naslovu, še niso nastajali stroški najema. Dekličine mesečne potrebe v tem obdobju so bile zato nižje za strošek najemnine, ki odpade nanjo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znaša strošek najemnine vključno s stanovanjskimi stroški 225,00 EUR mesečno. Ker tega stroška do preselitve ni bilo treba kriti, sta morala starša v tem obdobju pokriti 235,00 EUR dekličinih potreb. Tudi v tem obdobju so bile zmožnosti pravdnih strank podobne, zato mora toženec za ta čas plačati še po 117,50 EUR mesečno.

Povzetek odločitve višjega sodišča in podlaga zanjo:

Zaradi opisanega je sodišče pritožbama pravdnih strank v skladu s 355. členom ZPP delno ugodilo in preživnino za čas do odselitve toženke in hčere pravdnih strank znižalo, za čas od 1. 2. 2009 pa zvišalo.

O stroških:

Po spremembi sodbe je pritožbeno sodišče odločilo o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Odločitev, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, je kljub spremembi sodbe še zmeraj pravilna. Po prostem preudarku, ki ga dovoljuje 413. člen ZPP, in upoštevaje to, da sta s pritožbama oba delno uspela, pa je višje sodišče odločilo, da vsaka stranka krije tudi svoje stroške pritožbenega postopka.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -- -- - -- - - -- - - -- - - - -- -

(1) Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami in dopolnitvami.

(2) Prim. npr. sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 451/2002.

(3) Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3 in 45/2008.