VSL sodba II Cp 4512/2009

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Predloga pravdnih strank za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrneta.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je lastnica parcel št. 258/2, njiva 443 m2 in 578/14, travnik 287 m2, vpisanih v vl. št. 550, k. o. B. B.. Zato je tožnici naložilo, da je dolžna toženki povrniti pravdne stroške v višini 589,14 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da sta bili z odločbo nekdanje Skupščine Občine Radovljica z dne 8.4.1970 odvzeti parceli št. 78/2 in 258/2 (iz slednje sta kasneje nastali parceli št. 258/2 in 258/14 k.o. B. B., za kar je bila A. S. plačana odškodnina. Ker tožnica ni izkazala, da bi imela na spornih nepremičninah ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnici (ZLNDL) pravico uporabe, na spornih nepremičninah ni mogla pridobiti lastninske pravice.

Zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava se zoper sodbo pritožuje tožeča stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je kljub temu, da je bila njenemu pravnemu predniku dne 8.4.1970 izdana odločba nekdanje Skupščine Občine Radovljica o odvzemu pravice uporabe nacionaliziranih zemljišč, parc. št. 78/2 in 258/2 k.o. B. B. (za gradnjo stanovanjskih blokov v B. B.), mu navedeni parceli dejansko nista bili v celoti odvzeti iz uporabe, pač pa le v delu, ki je bil potreben za gradnjo stanovanjskih blokov. Ugotovitve sodišče so nasprotne navedeni odločbi, ugotovljena dejanska neprekinjena posest tožnice in njenih pravnih prednikov pa ni imela pri odločanju nobenega vpliva, ker je sodišče menilo, da je šlo le za izvajanje dejanske posesti. Ob dejstvu, da je pravni prednik tožnice zadržal v uporabi del navedenih zemljišč v izmeri 730 m2, ki so predmet tožbenega zahtevka, je jasno, da navedena odločba nikdar ni bila v celoti izvršena. Kakor ni bila odvzeta posest, ni bila niti pravica uporabe. Dejansko stanje namreč prepričljivo kaže na to, da odločba glede obsega spornega zemljišča nikdar ni bila izvršena. Poleg neprekinjene dejanske posesti to potrjuje tudi 4. točka izreka odločbe, ki predvideva še nadaljnji pisni dogovor glede drvarnic, do katerega tudi nikdar ni prišlo. Tudi namen odločbe v obsegu spornega zemljišča ni bil izpolnjen, saj zemljišče ni bilo uporabljeno za gradnjo stanovanjskih stolpičev. Nenazadnje pa to dokazujejo to tudi javno dostopni katastrski podatki. Če pa je sodišče že štelo, da pravni temelj, ki ga s tožbo uveljavlja tožnica ni podan, bi moralo (ker na pravno podlago ni vezano) ugotoviti, da je tožnica sporno zemljišče priposestvovala. V zvezi z družbeno lastnino pa opozarja, da ustava, ki velja od 23.12.1991, družbene lastnine ne pozna več, zato tudi ureditev v zvezi s konkurenco družbene in zasebne lastnine ne more imeti več enakega pomena. Po uveljavitvi ustave določba Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) o nemožnosti priposestvovanja nepremičnin v družbeni lastnini nima več absolutnega učinka.

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki se s pritožbeni navedbami tožeče ne strinja in ocenjuje, da je sodišče prve stopnje po celoviti ugotovitvi dejanskega stanja, pravilni uporabi materialnega prava in brez procesnih kršitev izdalo pravilno in zakonito odločbo. Opozarja na pavšalne navedbe tožnice, da predmetni parceli „dejansko nista bili v celoti odvzeti iz uporabe“, iz katerih ni mogoče zaključiti o obsegu zemljišča, ki naj bi bilo nacionalizirano in odvzeto iz posesti, in zemljišča, ki naj bi ga uporabljala tožnica. Po izdani upravni odločbi je bila pravica uporabe A. S. odvzeta v celoti. Kot prepozne pa ocenjuje navedbe glede priposestvovanja. Zaključuje, da je bila A. S. pravica uporabe na predmetnih zemljiščih odvzeta in mu ni bila nikdar vrnjena, zato predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Ker je bila daljnemu predniku tožnice A. S. z odločbo nekdanje Skupščine Občine Radovljica, št. 464-19/70-3 z dne 8.4.1970 odvzeta pravica uporabe nacionaliziranih zemljišč na spornih nepremičninah, pravni prednik tožnice A. S. ni bil imetnik pravice uporabe spornih nepremičnin, zato tudi po določbah ZLNDL ni pridobil na spornih nepremičninah lastninske pravice. Pri tem je povsem nepomembna posest spornih nepremičnin, nerazumljiv pa je pritožbeni očitek, da parceli, ki sta bili predmet navedene odločbe, dejansko nista bili v celoti odvzeti iz uporabe. Odločilna je pravica uporabe, ki je bila pravnemu predniku tožnice odvzeta, tako da ni razumljiva niti pritožbena trditev, da navedena odločba nikdar ni bila v celoti izvršena (take pritožbene trditve so tudi sicer v nasprotju s citirano odločbo o odvzemu pravice uporabe).

Glede priposestovanja kot druge dejanske podlage, na kateri naj bi temeljila izpodbijana sodba, pa pritožbeno sodišče opozarja, da ne le, da dobrovernost ni bila zatrjevana, ravno nasprotno, iz tožbenih trditev jasno izhaja vednost, da sta bili sporni nepremičnini družbena lastnina. Iz navedenih trditev pa jasno sledi, da tožnica s pravnimi predniki ni mogla imeti spornih nepremičnin v zakonsko določenem času za priposestvovanje v dobri veri, da jih poseduje kot lastnica, zato tožnica s tožbenimi trditvami glede priposestvovanja ne more uspeti.

Izpodbijana sodba je torej pravilna v dejanskem in pravnem pogledu, kakšnih navrženo zatrjevanih ali uradoma upoštevnih bistvenih kršitev postopkovnih določb (2. odstavek 350. člena ZPP) pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Predloga pravdnih strank za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče kot neutemeljena zavrnilo na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 1. odstavka 155. člena ZPP. Tožeča stranka namreč s pritožbo ni uspela, pritožbeni odgovor pa ni bil potreben, saj ni doprinesel k razjasnitvi zadevi in odločitvi.