VSRS Sklep I Up 241/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

1Prvostopno sodišče je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotovilo, da je tožeča stranka vložila tožbo, s katero izpodbija odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Koper z dne 31. 12. 2008, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da mora takoj po prejemu odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo – rekonstrukcijo vzletno – pristajalne steze na vzletišču, ki leži na zemljišču parc. št. ... k.o. ..., ter do 1. 5. 2009 odstraniti asfaltno prevleko in utrjeno nasutje s te vzletno – pristajalne steze vzletišča tlorisnih dimenzij cca 18,00 m x cca 450,00 m in vzpostaviti zemljišče v prvotno stanje (1. in 2. točka izreka). Za navedeni objekt je prvostopni organ v 3. točki izrekel prepovedi na podlagi prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov – ZGO-1 (Ur. l. RS, št. 102/2004 – uradno prečiščeno besedilo in 127/2007), ki jih je drugostopni organ (Ministrstvo za okolje in prostor) s svojo odločbo z dne 4. 5. 2009 delno nadomestil (1. točka izreka) v ostalem pa je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

2Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, ki jo je tožeča stranka predlagala na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo v zvezi s prvim odstavkom 32. člena ZUS-1, da tožeča stranka težko popravljive škode ni izkazala na način, ki bi utemeljeval izdajo začasne odredbe. Prav tako tožeča stranka po mnenju sodišča prve stopnje ni izkazala drugega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je sorazmernost javne koristi s prizadetostjo ukrepa za tožečo stranko.

3Tožeča stranka v pritožbi zoper izpodbijani sklep ponavlja navedbe v zahtevi za izdajo začasne odredbe. Meni, da obrazložitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu še ne pomeni, da ji ne bo nastala nepopravljiva škoda ob morebitni odstranitvi asfaltne prevleke in utrjenega nasutja na letališki stezi. V obravnavanem primeru je prepričana, da ni inšpekcijski zavezanec. Glede na namen drugotožeče stranke, izkazan v pogodbi o izvedbi del na letališču v zvezi z izvajanjem preizkusov in meritev proizvedenih in vgrajenih asfaltnih zmesi in plasti na letaliških stezah, je škoda za drugo tožečo stranko bistveno višja, kot je bil njen finančni prispevek, predvsem pa je ta škoda glede razvoja tehnologije asfalta za asfaltiranje letaliških stez nepopravljiva. Ne glede na navedeno pa je treba v obravnavanem primeru presojati predvsem javno korist. Letališče je javni infrastrukturni objekt lokalnega pomena, ki sodi v sistem javnih letališč Republike Slovenije. Morebitna izvršitev odločbe bi pomenila poseg v obstoječi sistem javnih letališč in bi lahko povsem realno zmanjšala varnost letalskega prometa v Republiki Sloveniji. Odstranitev asfaltne prevleke in utrjenega nasutja iz letališke steze bi po njenem mnenju pomenilo, da letališče ne bi več izpolnjevalo pogojev za javno civilno letališče in bi bil letalski promet na tem letališču povsem onemogočen, kar zagotovo ni v javnem interesu. Začasno zadržanje izvršitve odločbe do odločitve v tem upravnem sporu ne bi imelo nikakršnih negativnih posledic. Prav nasprotno, letališče bi v javnem interesu nemoteno delovalo in ob morebitni ugoditvi njeni tožbi ne bi bilo potrebno iz proračuna Republike Slovenije zagotoviti sredstev za ponovno utrjevanje in asfaltiranje letališke steze v višini cca 300.000 EUR, kolikor je bila leta 2007 cena investicije v letališče. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, razveljavi izpodbijani sklep in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, na katero se sklicuje tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe, lahko sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z njegovo izvršitvijo prizadejala tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče, skladno z načelom sorazmernosti, upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

6Tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožeča stranka težko popravljive škode ni izkazala na način, ki bi utemeljeval izdajo začasne odredbe oziroma ni uspela dokazati, da se ji bo z izvršitvijo izpodbijane odločbe prizadela težko popravljiva škoda. Tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe zatrjuje, da ji bo izvršitev inšpekcijske odločbe prizadela težko popravljivo škodo, ker ni inšpekcijski zavezanec. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka obstoja težko popravljive škode ne more izkazati zgolj z zatrjevanjem, da ni investitor. Glede tega vprašanja v postopku odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe zadošča že verjetnost, ta pa je v tem primeru izkazana v odločbi tožene stranke in prvostopnega organa, pritožnica pa svoje delno investitorstvo navaja tudi v obravnavani pritožbi. Končna odločitev o tem pa je prepuščena odločitvi o glavni stvari.

7Tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni navedla niti višine škode, ki naj bi jo z izvršitvijo izpodbijanega akta utrpela, niti ni predložila listinskih dokazov za dokazovanje zatrjevane škode, ki bi bili relevantni za obravnavani primer. Tudi po presoji pritožbenega sodišča gre torej za pavšalne in z ničemer izkazane trditve, ki ne zadostujejo za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Zgolj z navedbami o premoženjski škodi pogoj težko popravljive škode ni izkazan (zagotovitev sredstev za ponovno utrjevanje in asfaltiranje letališke steze v višini cca 300.000 EUR).

8Če tožeča stranka zahteva izdajo začasne odredbe, mora povsem določno izkazati težko popravljivo škodo, ki bi utegnila nastati njej, ne pa tretji osebi, ki ni tožeča stranka. Zato, tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožeča stranka izdaje začasne odredbe ne more utemeljevati z zatrjevanjem, da je poseg v obstoječo vzletno – pristajalno stezo letališča v nasprotju s koristjo tretje osebe (upravljalca letališča in uporabnikov letališča). Ne glede na to pa tudi glede tega letalskega centra tožeča stranka ni navajala nobenih konkretnih okoliščin in dokazov, ki bi kazali na težko popravljivo škodo.

9Pritožbeno sodišče enako kot prvostopno sodišče meni, da ker tožeča stranka ni niti verjetno izkazala težko popravljive škode, tudi ni mogoče v skladu z načelom sorazmernosti iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 presojati prizadetosti javne koristi. V zvezi s tem je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je v primeru ukrepov, ki jih izreče gradbeni inšpektor, tehtanje javnega interesa in interesov inšpekcijskega zavezanca na abstraktni ravni opravil že zakonodajalec, ko je v tretjem odstavku 146. člena ZGO-1 predpisal, da pritožba zoper inšpekcijsko odločbo ne zadrži izvršitve. To pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča pomeni, da odložitev izvršitve inšpekcijske odločbe načeloma nasprotuje javni koristi, ki je v tem, da se nezakoniti posegi v prostor čim prej sanirajo. Zato je treba okoliščine, ki bi bile močnejše od tega javnega interesa in ki bi opravičevale odložitev izvršitve odločbe, določno izkazati, seveda ob pogoju, da je izkazan pogoj težko popravljive škode, česar pa tožeča stranka ni storila in česar tudi ni izkazala v pritožbi zoper izpodbijani sklep. Zatrjevanje tožeče stranke, da pa bo prizadeta javna korist, ker bi izvršitev prvostopne odločbe pomenila poseg v obstoječ sistem javnih letališč, pa ne zadrži presoje v razmerju do pravilne trditve sodišča prve stopnje, da se nezakonit poseg v prostor čim prej sanira, kar pa je močneje od opravičenosti razloga za odložitev izvršitve odločbe.

10Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 82. in določbe šestega odstavka 32. člena ZUS-1 pritožbo tožeče stranka zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.