VSRS Sklep I Up 370/2009

I. Pritožbi se delno ugodi in se 2. točka izreka izpodbijanega sklepa spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške sodnega postopka v znesku 451,84 EUR v roku 15 dni od dneva vročitve te odločbe, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. V preostalem se pritožba zavrne.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zaradi umika tožbe (na podlagi drugega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1) ustavilo postopek (1. točka izreka sklepa) ter na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške sodnega postopka v znesku 303,84 EUR (2. točka izreka sklepa).

2Sodišče prve stopnje v obrazložitvi glede izpodbijane 2. točke izreka sklepa navaja, da je v obravnavani zadevi rezultat za tožnika enak, kot če bi sodišče odločilo v sporu polne jurisdikcije. V takem primeru pa se o stroških sodnega postopka skladno s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1 odloča po določbah ZPP in sodišče se pri tem sklicuje na določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Odmerjene stroške je kot utemeljene priznalo skladno z Zakonom o odvetniški tarifi in Zakonom o sodnih taksah.

3Tožnik v predlogu za izdajo popravnega sklepa oziroma podrejeno pritožbi zoper sklep ugotavlja, da je pri obračunu prišlo do očitne računske napake, saj stroški v višini 253,50 EUR z 20% DDV znašajo 304,20 EUR, sodna taksa pa še 148,00 EUR, skupaj torej 452,20 EUR.

4Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje očitno spregledalo tožnikov zahtevek za povrnitev sodne takse za tožbo in o njem ni odločilo. Ker to ni očitna pisna ali računska pomota oziroma pomanjkljivost, ki bi jo bilo mogoče popraviti s popravnim sklepom, je Vrhovno sodišče tožnikovo vlogo obravnavalo kot pritožbo zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa.

5Pritožba je delno utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je upoštevaje določbe zgoraj navedenih zakonov odločilo, da mora tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka, pri tem pa je glede višine nagrade za postopek (povečane za DDV) sledilo tožnikovemu zahtevku in odločilo, da ti stroški znašajo 303,84 EUR. Sodišče pri tem ne more preko postavljenega zahtevka, tega pa je tožnik glede stroškov za nagrado v postopku v upravnem sporu, čeprav v svojo škodo, postavil v višini 303,84 EUR. Čeprav bi torej skupen znesek teh stroškov v višini 253,50 EUR, povečanih za DDV, pravilno res znašal 304,20 EUR, je pritožbeno sodišče pritožbo glede razlike v višini 0,36 EUR zavrnilo kot neutemeljeno, saj bi v nasprotnem primeru odločilo preko postavljenega stroškovnega zahtevka. Ker pa bi prvostopno sodišče moralo odločiti tudi o tožnikovem zahtevku za povrnitev sodne takse (za tožbo) v višini 148,00 EUR, je bilo treba pritožbi v tem delu ugoditi. Pritožbeno sodišče je zato toženi stranki naložilo, da tožniku povrne tudi te stroške, skupno torej stroške v višini, navedeni v izreku tega sklepa, na podlagi 154. in 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1.