VSL sodba I Cpg 1288/2003

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. točka izreka) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka tožeči stranki plačati znesek 4.378.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 16.3.2001 do plačila, zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 305.470,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.11.2005 do plačila in pritožbene stroške v znesku 186.576,00 SIT, oboje v 15 dneh.

:

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 4.378.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 16.3.2001 do plačila, tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 3.5.2001 do 15.3.2001 od zneska 4.378.800,00 SIT pa je zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 354.444,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 17.6.2003 do plačila.

Zoper ugodilni del sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka, iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je notarski zapis, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, sam s seboj v nasprotju. Pogodbe ni sklenila tožena stranka, družbeniki pa se v njenem imenu ne morejo zavezovati. Razlogi sodbe so nejasni in nasprotujoči, saj iz njih ni jasno, ali je tožnik iz toženke izstopil, ali pa je neodplačno prenesel svoj poslovni delež. Tožena stranka predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Ne drži pritožbeni očitek, da ima izpodbijana sodba nejasne oz. nasprotujoče si razloge glede vprašanja, ali je tožnik iz toženke izstopil, ali pa je neodplačno odstopil svoj poslovni delež novim družbenikom. Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo, da v primeru ne gre za izstop enega od družbenikov, na podlagi katerega bi prenehal njegov poslovni delež, pač pa za pogodbeno dogovorjen prenos vseh poslovnih deležev dotedanjih družbenikov tožene stranke na nova družbenika. Sodišče prve stopnje je torej trditveno podlago spora preizkušalo na podlagi pravil o prenosu poslovnega deleža (416. člen ZGD), kar je bilo tudi edino pravilno.

Izstop družbenika iz družbe je poseben institut, ki s prenosom poslovnega deleža ni v nobeni zvezi. Pogoji in postopek za izstop družbenika iz družbe se določijo z družbeno pogodbo (1. odstavek 436. člena ZGD). V primeru, da družbena pogodba nima o tem posebnih določil, je izstop družbe iz družbenika mogoče zahtevati le ob pogojih, določenih v zakonu (8. odstavek 416. čl., 2. odstavek 436. člena ZGD). Tožeča stranka zahtevka ni utemeljevala niti na določilih družbene pogodbe niti ni zatrjevala znakov dejanskega stanu, ki bi omogočali oziroma dopuščali uporabo 416. oz 436. člena ZGD.

Tožbeni zahtevek temelji na pogodbi o neodplačnem odstopu poslovnih deležev v družbi T.N. d.o.o., ki so jo dne 7.2.2000 v obliki notarskega zapisa sklenili družbeniki tožene stranke. Pritrditi je pritožbi, da navedene pogodbe tožena stranka ni sklenila. Zaključek prvostopnega sodišča, da je obveznost tožene stranke nastala zaradi tega, ker so pri sestavi notarskega zapisa sodelovali vsi dosedanji in oba nova družbenika ter prejšnji in novi zastopnik družbe, je napačen. Družba v pravnem prometu nastopa s svojim imenom oz. firmo (19.čl. ZGD), zastopa pa jo poslovodja (449. člen ZGD), ki pa mora, kadar izraža njeno poslovno voljo, v taki vlogi tudi nastopati. Iz notarskega zapisa, opr. št. SV 57/2000, pa je razvidno, da so pogodbo sklenile fizične osebe kot ustanovitelji in družbeniki T.N. d.o.o. Tožena stranka v pogodbi kot stranka ni navedena niti se ni nobeden od podpisnikov pogodbe izkazoval kot njen zakoniti zastopnik. Prav ima zato pritožba, da tožena stranka obveznosti plačila zneska, ki je predmet tega postopka, s pogodbo ni prevzela in zanjo zato niso mogli nastopiti učinki iz 148. člena ZOR.

Zakon sicer dopušča možnost, da tudi družbeniki družbo zavežejo k določeni dajatvi, storitvi ali dopustitvi. Takšna možnost je predvidena v 428. členu ZGD, pri čemer pa je edini način, na katerega lahko to storijo, da obveznosti družbe izrecno določijo v družbeni pogodbi. Obveznost, ki je predmet tega postopka, pa z družbeno pogodbo ni bila določena.

Nenazadnje pa pritožbeno sodišče opozarja na spornost takšne ureditve razmerij med družbeniki in družbo, kot so si jo zamislili udeleženci pogodbe tudi v primeru, ko bi jo sklenila oz. podpisala tožena stranka. Prepoved izplačila vložkov je eno izmed temeljnih načel korporacijskega prava. Družba vplačanih vložkov družbenikom ne sme izplačati, kar nedvoumno izhaja iz določb ZGD, ki urejajo razmerja med družbo in družbeniki (428. člen, 430. člen ZGD). Navedena prepoved je sicer v družbi z omejeno odgovornostjo manj absolutna kot v delniški družbi, saj jo zakon dopušča v primeru izstopa oziroma izključitve družbenika (437. člen ZGD). Vendar pa v teh primerih nalaga obstoječim družbenikom obveznosti, namenjene varstvu osnovnega kapitala družbe oziroma njenih upnikov. Družba lahko izplača poslovni delež družbeniku samo, če drugi družbeniki bodisi sprejmejo sklep o zmanjšanju osnovnega kapitala družbe, bodisi sami prevzamejo nove poslovne deleže oziroma jih povečajo (z lastnimi vplačili).

Pogodbeno določilo, na podlagi katerega bi družba prevzela izplačilo odsvojenega poslovnega deleža, bi bilo torej v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato nično.

Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, je sodišče druge stopnje na podlagi 4. točke 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških vsega postopka, ki jih je dolžna toženi stranki plačati tožeča stranka. Stroške tožene stranke je odmerilo v višini 750 OT za pritožbo (zoper zamudno sodbo), 600 OT za odgovor na tožbo in 600 OT za prvi narok za glavno obravnavo, kar s vključenimi 2% administrativnimi stroški in 20% DDV znaša 2379 OT (261.690,00 SIT). Ob upoštevanju plačane takse za odgovor na tožbo v višini 43.788,00 SIT znašajo priznani stroški tožene stranke 305.470,00 SIT. Ker je tožena stranka uspela s pritožbo, je poleg tega upravičena do povrnitve stroškov v višini 750 OT + 20% DDV za pritožbo (99.000,00 SIT) in takse za pritožbo v višini 87.576,00 SIT.