VSL sklep I Cp 4292/2009

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožeča stranka v tej pravdi zahteva plačilo za male avtorske pravice. Bistvo spora je v tem, da tožena stranka ne priznava višjih (valoriziranih) tarif. Tako je tožeči stranki doslej plačala le avtorski honorar po tarifi, ki jo je določal Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998. Tožeča stranka v tej pravdi zahteva še plačilo razlike. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti takšni sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje. V pritožbi se sklicuje na 11. člen Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (1). Tarifne določbe navedenega Pravilnika so po njenem stališču vsebovale mehanizem, ki je bil namenjen ohranjanju realne vrednosti tarife, tako da je bilo predvideno usklajevanje z indeksom rasti cen. V pritožbi znova prilaga podatke Statističnega urada Republike Slovenije o rasti cen v času od sprejema Pravilnika I do konca leta 2006. Po stališču pritožbe je Pravilnik iz leta 1998 treba razlagati, uporabljati in izvrševati tako, kot se glasi. To pa pomeni tudi njegov 11. člen, ki predvideva letno valorizacijo nominalnih zneskov iz tarife. Zastopa tudi stališče, da je Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 2006 (2) predstavljal predvsem uskladitev z zneski v evrih, obenem pa je vseboval tudi valorizacijo, ki je bila skladna z 11. členom Pravilnika I. Tako navaja, da v Pravilniku II ne gre za nove tarife in tudi ne za nov pravilnik, marveč le za uskladitev tarif z rastjo življenjskih stroškov. Meni, da objava valoriziranih zneskov sploh ni bila potrebna. Zastopa stališče, da je v opravljeni valorizaciji tarife treba videti uresničenje temeljne pravice avtorja, da se sam odloči, pod kakšnimi pogoji bo dovolil uporabo svojih del. Merila za določanje avtorskega honorarja pa je določal tudi 11. člen Pravilnika I. Sklicuje se na 60. člen Ustave RS. V nadaljevanju se sklicuje tudi na splošna pravila obligacijskega prava. Upravičenost valorizacije tarif je utemeljena tudi na podlagi obligacijskopravnega instituta spremenjenih okoliščin, ki izhaja iz načela ekvivalentnosti dajatev. Sicer pa pritožba še meni, da mora sodišče pravilnik, ki je bil objavljen v Uradnem listu upoštevati ter se ni pristojno spuščati v presojo njegove zakonitosti.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo na podlagi 2. odstavka 282. člena ZPP (3). To določbo je Ustavno sodišče sicer z odločbo U-I-164/2009 razveljavilo. Ker pa gre v tej zadevi za zavrnilno in ne obsodilno sodbo, se je pritožbeno sodišče ukvarjalo tudi z materialnopravno pravilnostjo izpodbijane sodbe. Navzlic temu, da je bilo procesno zakonsko pooblastilo z odločbo Ustavnega sodišča razveljavljeno, pa je identično sodbo mogoče izdati tudi po splošnih pravilih. Sodišče v primeru, ko tožba ni sklepčna, zahtevek po enakem postopku zavrne. Edina razlika je, da pooblastila zanj ne črpa v določbi 2. odstavka 282. člena ZPP ter v nazivu sodbe ne navede, da gre za zamudno sodbo. Dokaznega postopka pa sodišče ne izvaja ne v prvem in tudi ne v drugem primeru. Že ob sami trditveni podlagi tožbe je namreč mogoč zaključek o materialnopravni neutemeljenosti tožbenega zahtevka. Če bi bil materialnopravni sklep sodišča prve stopnje pravilen, bi pritožbeno sodišče torej sodbo potrdilo. A ni tako.

Sodišče prve stopnje v izčrpni obrazložitvi korektno izpostavi materialnopravni problem ter tudi pravilno povzame zakonsko ureditev določanja tarife za male pravice skozi čas. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da sodišče ne sme uporabiti podzakonskega akta, če ugotovi, da ta ni skladen z zakonom. Tu pritožba zgreši, saj spregleda institut exceptio illegalis, ki izhaja iz 1. odstavka 3. člena ZS (4) ter 125. in 156. člena Ustave RS.

Edina, vendar odločilna točka razlogov sodišča prve stopnje, s katerimi pritožbeno sodišče ne soglaša, se nanaša na pomen 11. člena Pravilnika I. Pravilnik I tudi po novelah ZASP (5) velja, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje. Ta vsebuje tudi določbo 11. člena, ki se glasi: „vrednost tarife se letno usklajuje skladno z uradno objavljenimi podatki o indeksu cen na drobno. Vrednost se lahko spreminja tudi v krajših obdobjih, če indeks rasti cen na drobno preseže 10 % od začetka koledarskega leta“.

Pritožba pravilno poudarja, da gre za vnaprej vzpostavljen mehanizem valorizacije tarifnih vrednosti. Pravilnik izrecno ne določa, na kakšen način stopijo v veljavo valorizirane vrednosti tarife. Je pa to mogoče dognati z razlago. Določba jezikovno ni zasnovana zgolj kot možnost uskladitve tarife, marveč neposredno določa, na kakšen način se vrednost tarife usklajuje. To usklajevanje je vezano na uradno objavljene podatke o indeksu cen na drobno. Gre torej za povsem določno pravilo. Določena pa ni le numerična vezanost na javno objavljene podatke o rasti cen, marveč je usklajevanje tudi časovno jasno določeno. Gre za vsakoletno usklajevanje, vezano na začetek koledarskega leta. Pravilo pa še dopušča, da se tarifa uskladi tudi med samim koledarskim letom, in sicer v primeru, če indeks rasti cen na drobno preseže 10 %.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da predstavlja navedeno pravilo neposredno podlago za rast tarifnih vrednosti. Vsakršna objava tako valoriziranih vrednosti je le deklaratorne narave (6).

Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da 11. člen Pravilnika I ni v nasprotju s 153. členom ZASP. Ta je namreč v 2. odstavku prvotnega besedila zakona določal, da kolektivna organizacija predloži splošne tarife v odobritev uradu. Odobrene splošne tarife se objavijo v uradnem glasilu Republike Slovenije. Pravilnik I skupaj s tarifo za javno priobčitev glasbenih del je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 29/1998. Tako je bil v tem uradnem listu objavljen tudi način valorizacije tarifnih vrednosti. Kot že rečeno, je bil ta način valorizacije tak, da je bil striktno določen, saj je bil vezan na uradno objavljene podatke o rasti cen na drobno. Zgolj z neobjavo zmnožka indeksa rasti cen na drobno in posamezne tarifne številke, (kar v svojem bistvu valorizacija je) načelo zaupanja v pravo ni bilo prekršeno. Tako tudi ni bilo prekršeno pravilo prvotnega besedila 2. odstavka 153. člena ZASP. Samo pravilo o valorizaciji pa je skladno z eno izmed bistvenih prvin avtorske pravice, ki je ustavna pravica. Gre za tisto prvino avtorske pravice posameznega avtorja ali avtorjev posamezne kategorije del, da odločajo o tem, ali in pod kakšnimi pogoji dovoljujejo uporabo svojega avtorskega dela. Ti pogoji so bili s Pravilnikom I in pripadajočo tarifo veljavno določeni. Sedaj pa gre le za ohranjanje realne vrednosti avtorskega nadomestila. V svojem bistvu gre torej pri takšni pravno predvideni valorizaciji za ohranjanje enakega razmerja med obema strankama. Torej za ohranjanje razmerja, ki je že bilo vzpostavljeno, pa bi se zaradi inflacije kasneje porušilo. Določba o valorizaciji iz 11. člena Pravilnika I torej zagotavlja, da se bistvo njegove vsebine ohranja skozi čas, ne pa da se zaradi zunanjih okoliščin skozi čas spreminja v škodo ene ter v korist druge strani. Kot je že bilo rečeno, tako vzpostavljen mehanizem zaradi njegove transparentnosti ne posega v načelo zaupanja v pravo. Pritožba tudi pravilno poudarja, da je takšna ureditev skladna z načelom enake vrednosti vzajemnih dajatev (8. člen OZ (7)).

Nobenega dvoma ni, da so cene od uveljavitve Pravilnika v letu 1998 do začetka koledarskega leta 2007 rasle in v skladu z njimi se je usklajevala tudi vrednost tarife. Materialno pravo je zato sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi uporabilo napačno. Glede na trditveno podlago strank bo zato treba v nadaljevanju razčistiti vprašanje, za koliko so porasle cene na drobno od uveljavitve Pravilnika I do začetka koledarskega leta 2007 ter nato ustrezno tarifno številko (s tem se sodišče prve stopnje doslej zaradi drugačnega materialnopravnega stališča ni ukvarjalo) valorizirati za tak odstotek ter ugotoviti v kolikšnem deležu je tožbeni zahtevek utemeljen.

V skladu s 355. členom ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo. V ponovno sojenje jo je vrnilo zato, ker bi z dopolnjevanjem postopka na pritožbeni stopnji poseglo v pravico strank do dvostopenjskega sojenja. Dejanskega stanja namreč sodišče prve stopnje v doslejšnjem teku postopka sploh še ni ugotavljalo.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Ur. list RS, št. 29/98; v nadaljevanju Pravilnik I.

(2) Ur. list RS, št. 138/2006; v nadaljevanju Pravilnik II.

(3) Zakon o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 73/2007 – Ur. list RS, št. 45/2008).

(4) Zakon o sodiščih (Ur. list RS, št. 19/1994) ter 125. in 156. člena Ustave.

(5) Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. list RS, št. 21/1995 in naslednji).

(6) Zgolj za primerjavo: za podoben način valorizacije gre tudi pri najnižjih zavarovalnih vsotah pri obveznem zavarovanju v prometu – 19. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu.

(7) Obligacijski zakonik (Ur. list RS, št. 83/2001 – Ur. list RS, št. 40/2007).