VSL sklep II Cp 3821/2009

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 279,49 EUR stroškov odgovora na pritožbo v roku 15 dni v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

:

Sodišče prve stopnje je potem, ko je že pravnomočno odločilo o zadevi, dovolilo obnovo postopka in tudi v drugem odločanju (po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in druge stopnje sklep Vrhovnega sodišča II Ips 894/2008 z dne 15.1.2009) ponovno ugodilo ugotovitveni tožbi, da je Ljudski dom v Š. s spremljajočimi objekti in zemljiščem na parceli 310, k.o. Š. zgradilo Društvo B. v letih 1922 – 1926 in je bilo društvo lastnik nepremičnin do podržavljenja leta 1946. Istočasno je ugotovilo, da tožena oziroma njen pravni prednik Župnijska nadarbina v Š. ni bila lastnica Ljudskega doma v Š. v času od začetka njegove gradnje leta 1922 do njegovega podržavljanje v letu 1946. V posledici take odločitve je toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 23.356,00 EUR z ustreznimi obrestmi.

Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter stroškovno zavrne tožbeni zahtevek; podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožena stranka očita sodišču prve stopnje absolutno bistveno kršitev določb postopka o porazdelitvi dokaznega bremena in kontradiktornosti odločbe in navaja, da bi tožeča stranka morala dokazati, da naj bi ponovno postala lastnik sporne nepremičnine in je odločitev v nasprotju s tem, kar je v 8. točki sklepa II Ips 894/2008 ugotovilo Vrhovno sodišče. Nadalje tožena stranka očita sodišču prve stopnje, da ni navedlo pravnih predpisov, na katere je oprlo svojo odločitev. Posledica razpusta je bilo prenehanje pravne osebnosti društva in je imelo to za posledico prenos premoženja na drug subjekt. Pravna oseba, ki je prenehala obstajati, ne more biti več lastnik premoženja. Sodišče ni navedlo pravne podlage za popravo in pove kjer je pravna podlaga za to. Če sodišče meni, da društvo lahko ponovno deluje, odločba, ki zadeva status društva, zadeva le vprašanje razmerja med upravnim organom in društvom, ne more pa odločati o premoženjskopravnih vprašanjih, saj o tem odločajo sodišča. V nadaljevanju pritožbe tožena stranka obširno opisuje pogoje za pridobitev lastninske pravice po paragrafih 380., 441 in 444. ODZ in trdi, da tisti, ki se ni vknjiži v zemljiško knjigo, ni postal lastnik nepremičnin ter se sklicuje na ostala sporna vprašanja, in sicer na odločbo Okrajnega sodišča Sp 1919/46 v zvezi z vzpostavitvijo lastninske pravice nad toženo stranko. Sodišču prve stopnje očita kršitev Zakona o razveljavljanju pravnih predpisov izdanih pred 6.4.1941 med sovražnikovo okupacijo, zmotno obravnavo pravnega interesa, namensko obravnavanje in uporabo analogije po samovolji sodišča. V pritožbi se tožena stranka sklicuje na nova dejstva in dokaze, ki jih je našla pri preurejanju prostorov avgusta 2009 in jih brez svoje krivde ni mogla najti prej in sicer se sklicuje na račun z dne 19.1.1938, iz katerega izhaja, da je župni urad Sv. V. plačal popravilo v Ljudskem domu v Sv. V., ključavničarski račun z dne 1.12.1935 iz katerega izhaja, da je pravna prednica tožene stranke plačala popravilo mreže za kletna okna, peči na prosvetnem domu ter račun, da je B. čitalnica Župnijskemu uradu plačala 200 din za uporabo Ljudskega doma. Ti dokazi dokazujejo, da je bil Ljudski dom v Š., v posesti in lasti tožene stranke. V primeru razveljavitve tožena stranka predlaga, da se zadeva dodeli v delo drugemu sodniku.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

V predhodnem pravnomočno končanem postopku pred vložitvijo predloga za obnovo postopka je bilo ugotovljeno, da je Ljudski dom v Š. zgradilo društvo B. čitalnico, ki je postalo tudi lastnik tega doma, zgrajenega na zemljišču tožene stranke in da tožena stranka oziroma njen pravni prednik Župnijska nadarbina v Š. ni bila lastnica navedenega doma. V ponovnem postopku po dovolitvi obnove postopka je ostalo sporno vprašanje, ali je B. čitalnica, ki je bila z odlokom banske uprave z dne 17.2.1933 razpuščena in je bila z razveljavitvijo določbe o razpustu B. čitalnice ponovno vzpostavljena na podlagi odločitve Ministrstva za notranje posle z dne 15.7.1935 in ali je z razpustom društva njeno premoženje prešlo na drug subjekt. Po stališču revizijskega sodišča je z prenehanjem pravne osebe prešlo njeno premoženje na drug subjekt in ponovna vzpostavitev društva ni mogla poseči v obstoječi premoženjskopravni položaj. Prvostopenjsko sodišče se ni strinjalo s takim pravnim naziranjem revizijskega sodišča, k temu pa se v celoti pridružuje tudi pritožbeno sodišče, da so pravne posledice razveljavite odločbe o razpustu imele retroaktivne učinke tudi na premoženjskopravnem področju, ki je nastalo po prenehanju pravne osebe. Bistvo razveljavitve je v tem, da se odpravijo vse pravne posledice, ki so iz nje nastale ter da se vzpostavi takšno stanje (tudi premoženjskopravno), ki je bilo pred izdajo odločbe. Zaradi navedenega je za pravilno odločitev v tej zadevi bistvenega pomena, kakšne učinke ima odločba o razveljavitvi odločbe (enako pravno mnenje Inštituta za upravno pravo). Zaradi navedenega se pritožbeno sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da pomeni razveljavitev odločbe o razpustu vzpostavitev prejšnjega stanja in s tem tudi premoženjskopravnih razmerij. Sicer pa se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Iz predloženih dokazov, ki se nahajajo v spisu, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ne izhaja, da bi o premoženju razpuščenih društev kdo odločal, niti tožena stranka z ničemer ni dokazala, da je sporna nepremičnina prešla na pravno prednico tožene stranke. Zgolj nestrinjanje z revizijskim pravnim stališčem sodišča še ne pomeni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka kot trdi pritožba. Neutemeljena je pritožbena trditev o kršitvi pravil o dokaznem bremenu, saj je bilo na toženi stranki dokazno breme, da je sporna nepremičnina ob razpustu društev prešla na njenega pravnega prednika in ne na tožeči stranki kot trdi pritožba. Neutemeljena je nadaljnja pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni navedlo pravne podlage, saj je v izpodbijani sodbi obrazložilo, na katere predpise je oprlo svojo odločitev, to je razlago takrat veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku. V sodbi ni zatrjevanih protislovnosti in protispisnosti kot zatrjuje pritožba. Neutemeljeno se pritožba sklicuje na določbe člena 380, 441 in 444 ODZ in pravnomočno odločbo Okrajnega sodišča I Sp 1919/46, in kršitev Zakona o razveljavljanju pravdnih predpisov pred 6.4.1941 in med sovražnikovo okupacijo in pomanjkanjem pravnega interesa, ko pa to ni predmet obravnavanja v tem postopku, ki se nadaljuje po dovolitvi obnove postopka in je bilo o tem že odločeno v predhodnem postopku. Ker teh trditev tudi ni navajal v predhodnem postopku v zvezi z obnovo postopka, se tudi v novem postopku ne more na jih sklicevati.

Neutemeljena je pritožbena trditev da je sodišče neenako obravnavalo in uporabilo analogijo po samovolji, saj ni podlage, da bi sodišče enačilo pravne in fizične osebe na take način kot navaja pritožba. Neutemeljeno se tožena stranka sklicuje na nove dokaze, to je račune o popravilu, potrdilo o plačilu računa za uporabo dvorane in dimnikarske storitve, s katerimi dokazuje, da je bil sporni Ljudski dom v posesti in uporabi tožene stranke, saj bi tožena stranka te dokaze lahko predložila že prej v dolgotrajnem dokaznem postopku, ki traja od leta 1997, ti dokazi pa tudi niso v povezavi z obnovitvenimi razlogi, zaradi katerih je tekel postopek tako, da jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo pri svojem odločanju (prvi odstavek člen 337. ZPP).

Glede na navedeno je bilo pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (člen 353. ZPP).

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in ji mora tožena stranka povrniti stroške, ki so ji nastali v zvezi s tem. Le-ti so odmerjeni skladu z veljavno Odvetniško tarifo in ZST. Tak izrek o stroških postopka temelji na določbi člena 165. v zvezi s členom 154. ZPP.