VSL sklep IV Cp 3767/2009

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožnik dolžan namesto preživnine, ki je bila določena s sodbo Okrajnega sodišča v Sevnici z dne 9.1.2001, opr. št. P 57/2000 in ki po zadnji uskladitvi preživnin z dne 31.3.2007 znaša 116,18 EUR, v času od 1.3.2006 do 31.3.2006 pa je znašala 114,01 EUR, za preživljanje toženke plačevati mesečno preživnino po 80 EUR od 1.3.2006 dalje. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Proti takšni odločitvi je vsaka od pravdnih strank vložila pravočasno pritožbo.

Tožnik uveljavlja vse formalno opredeljene pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožnik navaja, da novo določene preživnine ne bo zmogel plačevati. Opozarja, da je le omejeno pridobitno sposoben. Sodišče bi moralo v zvezi s tem dodatno angažirati izvedenko ali jo vsaj povabiti na narok za glavno obravnavo in jo neposredno zaslišati, saj se ni zadosti opredelila do del, ki bi jih tožnik glede na zdravstveno stanje oziroma omejitve opravljal. Tožničina mati res ni zaposlena, vendar pa je pridobitno sposobna in zdrava. Sodišče bi moralo upoštevati, da mora vsak od staršev storiti vse za normalno preživljanje svojega otroka. Sodišče ni z ničemer ugotavljalo, kako je s toženkino materjo, ali si išče službo ali poskuša dobiti zaposlitev oziroma delo, saj gre za podatke, ki jih je sodišče pridobilo po uradni dolžnosti. Toženka skupaj z materjo prebiva pri starem očetu, ki jima pomaga pri preživljanju tako, da so njuni stroški vsekakor manjši. Sodišče tudi ni ugotavljalo, kolikšne so sedanje potrebe toženke, pri čemer nedvomno prejema otroški dodatek, prav tako pa zasluži tudi preko študentskega servisa. Ima štipendijo, kar pomeni, da ima lastne mesečne dohodke, ki jih je potrebno upoštevati. Sodišče ni preverjalo potreb toženke, prav tako pa ni natančno razjasnjeno, kolikšni so njeni mesečni dohodki in dohodki njene matere, ki so skupaj nedvomno višji kot tožnikovi. Gradbeni stroj, ki ga omenja toženka, ni njegov. Ne strinja se tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ni dokazov, da ne živi v skupnosti z ženo A. in hčerko N.

Toženka uveljavlja pritožbena razloga napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa tako, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je prepričana, da sodišče dejanskega stanja glede tožnikovih finančnih zmožnosti in s tem njegove zmožnosti plačevanja preživnine ni ocenilo pravilno. Pritožbeno sodišče je že v prejšnjem razveljavitvenem sklepu poudarilo, da mora biti ob upoštevanju vseh okoliščin iz 129. člena ZZZDR pri ponovnem odločanju preživnina določena tako, da bo na novo določena preživnina v ravnovesju med ugotovljenimi stroški za kritje upravičenčevih preživninskih potreb ter materialnimi in pridobitnimi možnostmi vsakega od staršev. Izpodbijana sodba ni upoštevala dejstva, da si je tožnik ne le zmožen ustvariti relativno veliko premoženje, ampak mu njegova pridobitna dejavnost, ki poteka mimo državnih institucij, omogoča relativno visok življenjski standard, na kar kaže več dokazov in indicev. Okoliščina, da je tožnik zmogel izplačati v enkratni vsoti 6.259,39 EUR takoj, ko je uvidel, da se ne bo mogel izogniti plačilu preživnine, je nedvomno pokazatelj, da tožnik razpolaga z določenimi sredstvi in dohodki, pridobljenimi na način, ki je v postopku določanja preživnine sodišču ostal prikrit. Toženki je tudi poznano dejstvo, da se tožnik ukvarja s preprodajo avtomobilov, prihodke pa ustvarja tudi z gradbenim delom. Napačna je ocena sodišča prve stopnje, da gradbeni stroj zaradi starosti 20 let tožniku ne more več prinašati večjih in stalnih dohodkov. Sodišče bi tudi moralo pri razsodbi upoštevati prihodke in premoženje tožnikove žene. Neutemeljeno je sodišče tudi zavrnilo dokaz za zaslišanje tožnikove matere. Njej je v celoti znana premoženjska situacija tožnika, kot tudi okoliščine glede zakonske in življenjske skupnosti tožnika ter njegove žene. Ne strinja se tudi z izvedenskim mnenjem, saj dejansko stanje in življenjski slog tožnika kaže na drugačno sliko. Navaja še, da je tožnik v času zadnje obravnave naredil termoizolacijsko fasado na hiši, kar je visok strošek.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlagal njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe v njenem zavrnilnem delu.

Pritožbi sta utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je podan abstraktni dejanski stan iz 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), kar narekuje poseg v pravnomočno odločitev o določitvi preživnine za toženko, ki je bila določena s sodbo z dne 9.1.2001, opr. št. P 57/2000. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so se spremenilo tako okoliščine na strani preživninske upravičenke, kot tudi na strani obeh preživninskih zavezancev oziroma njenih staršev. Ugotovljen obstoj podlage iz 132. člena ZZZDR pa narekuje ponovno določitev preživnine, ob upoštevanju materialnopravnega izhodišča iz 129. člena ZZZDR. Ta določa, da se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca. Dosojena preživnina je torej rezultat najdenja ustreznega sorazmerja med navedenimi pravnorelevantnimi dejstvi. Upoštevanje določila 129. člena ZZZDR najprej narekuje ugotovitev stroškov življenjskih potreb otroka. Po določilu 2. odstavka 129.a člena mora preživnina zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka. Po ugotovitvi teh, mora sodišče ugotoviti, kolikšen del ugotovljenih potreb je krit z lastnimi otrokovimi dohodki. V obravnavani zadevi je bilo tako ugotovljeno, da je toženka v šolskem letu 2006/2007 in 2008/2009 prejemala štipendijo v znesku 150,00 EUR, v šolskem letu 2007/2008 pa je delala preko študentskega servisa in mesečno zaslužila okoli 380,00 EUR. Po ugotovitvi stroškov za kritje življenjskih potreb in ugotovitvi, kolikšen del teh je krit z otrokovimi lastnimi prejemki, mora sodišče ugotoviti, kolikšen del stroškov za kritje otrokovih potreb gre v breme njegovih staršev. To breme sodišče porazdeli med oba starša glede na njune pridobitne zmožnosti. Pravni pojem zmožnosti ne zajema le rednih prejemkov obeh staršev, temveč tudi tiste, ki so jih dolžni poiskati in izkoristiti.

V obravnavani zadevi je sodišče od vseh navedenih pravnorelevantnih dejstev ugotavljalo le zmožnosti tožnika. Pri tem se je soočilo, kot je to pogosto v slovenski sodni praksi, z eksaktnimi podatki, ki sami po sebi izkazujejo nizke prejemke preživninskega zavezanca. V takšnih primerih je treba o preživninskih zmožnostih sklepati na podlagi načina življenja preživninskega zavezanca kot indikatornega dejstva, ki lahko kaže na večjo možnost za preživljanje od zatrjevane. Nedvomno je takšna okoliščina dejstvo, da je tožnik tekom tega pravdnega postopka na račun zapadlih in neplačanih zneskov preživnine plačal 6.259,39 EUR, potem ko je prišlo do rubeža tudi delovnega stroja. V zvezi s tem se je sodišče zadovoljilo z oceno, da glede na starost gradbenega stroja, ta večjih in stalnih dohodkov ne more prinašati. Pritrditi je treba pritožbeni graji tožene stranke, da je tak zaključek sodišča brez ustrezne dejanske podlage. Okoliščina, ki bi kazala, da ima tožnik poleg denarne socialne pomoči tudi druge dohodke z delom na črno, je tudi v tem, da tožnik z ničemer ni izkazal, da bi aktivno iskal zaposlitev. Tožnikovo zdravstveno stanje res ni tako, da lahko opravlja vsakršna dela, vendar pa tudi ne takšno, da bi bilo mogoče zaključiti, da je popolnoma delovno nezmožen.

Sodišče prve stopnje tudi ni presojalo zmožnosti toženkine matere, ki je prav tako preživninska zavezanka. Tudi ona je sicer prijavljena na zavodu kot brezposelna oseba, vendar pa je že v času prve določitve preživnine velik del svojih dohodkov pridobila s honorarnim delom.

Izpodbijana odločitev, ki ne temelji na 129. členu ZZZDR je materialnopravno zmotna. Neuporaba navedenega določila je pogojevala, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je bilo treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).