VSL sklep II Cp 4125/2009

Pritožbi se ugodi in se sklep spremeni tako, da se ugovoru ugodi, sklep Okrajnega sodišča v Brežicah, opr. št. P 87/2009 z dne 8.10.2009 razveljavi v celoti in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

:

Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom zavrnilo ugovor toženca zoper sklep istega sodišča, opr. št. P 87/2009 z dne 8.10.2009, s katerim je delno ugodilo predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe in tožencu naložilo, da mora takoj oziroma najkasneje v roku 24 ur po prejemu sklepa o začasni odredbi zasuti oba izkopana jarka in zasuta jarka utrditi ter umakniti kamne s poti na njegovi nepremičnini, parc. št. 276/10, k.o. C. in tožniku omogočiti vožnjo po poti, ki vodi do njegovih nepremičnin, parc. št. 276/11 in 286/12, k.o. C. ter tako tožniku omogočiti normalno uporabo poti za vožnje s kmetijskimi stroji, pri čemer je še odločilo, da začasna odredba velja 30 dni po pravnomočnosti rešitve spora. Sklenilo je, da bo o stroških ugovora in odgovora na ugovor odločeno s končno odločbo.

Proti temu sklepu se toženec pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga spremembo oziroma razveljavitev sklepa. Navaja, da je sklep nepregleden in nerazumljiv, zaradi česar mora pooblaščenec tožencu vedno znova tolmačiti zapleteno obrazložitev in vsebino sklepa. Ko sodišče razglablja in teoretizira s pojmom posesti in pravicami do varstva posesti izjemoma pravilno navede, da je tožnik zatrjeval "pravico vožnje po toženčevi parceli", kar pa v posestnem sporu ni več mogoče. Kljub temu odloči drugače, zaradi česar je toženec zaskrbljen, ker če bo šlo tako naprej, utegne tožnik celo izposlovati, da bodo na trasi iste poti, ki jo želi pridobiti, napravili magistralno cesto, da mu ne bo treba tako kot prej na skrivaj in brez vednosti toženega voziti po njegovi parceli. Sodišče se je očitno hitro zadovoljilo z neutemeljenimi tožbenimi navedbami in trditvami tožnika, da je nemoteno vozil do svojih parcel s kmetijskimi stroji in da mu toženec tega ni preprečeval. Takoj ko je toženec ugotovil, da si želi tožnik neutemeljeno prilastiti in pridobiti služnostno pravico vožnje po njegovi parceli, je na svoji nepremičnini izkopal dva jarka ter v celoti dvakrat prekopal pot, razen tega pa ob tem opravilu izkopal tudi 7 betonskih kamnov in jih pustil tam, kjer so bili. Nadalje poudarja, da je ravnal tako iz razloga, da zaščiti svoje imetje, da mu ne bi kdorkoli povzročal škode. Toženec ima nesporno lastninsko pravico na parceli, na kateri je kopal jarke, na svoji nepremičnini dela tisto kar hoče in kar si zaželi delati. Tožnik namreč ni nikoli pridobil niti dejanske oblasti nad stvarjo, še manj pa same stvari. Prav tako je brez podlage sklepanje sodišča na obstoj drugih predpostavk za izdajo začasne odredbe. Dejansko ne bo tožnik utrpel nobene škode, če ne bo vozil tam, kjer ni nikoli vozil. Tožnik pavšalno in nedokazano zatrjuje težko nadomestljivo škodo, a ne pove, koliko bi morebitna škoda sploh znašala, če bi nastala. Tožniku ne bo nastala nobena škoda, zlasti iz razloga, ker ima možnost dostopa do svojih parcel po dveh javnih poteh. Nerazumljivo je, da sodišče tega noče razumeti. Opozarja, da sodišče ne sme odločati na podlagi sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in Ustavnega sodišča, ampak na podlagi zakonov in ustave.

Tožnik je vložil odgovor na pritožbo. Zavrača vse pritožbene trditve in predlaga, da jih pritožbeno sodišče ne upošteva ter pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Ne drži pritožbeni očitek, da je sklep sodišča prve stopnje nepregleden in nerazumljiv, s čemer pritožnik nakazuje na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP. Pač pa je pri presoji, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe na podlagi 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Za odločitev o zavarovanju terjatve z začasno odredbe zadostuje, da je terjatev verjetno izkazana. Že navedbe tožnika, da se je za tožbo odločil, ker je doslej po poti, ki poteka po toženčevi parceli, nemoteno vozil do svojih parcel s kmetijskimi stroji, toženec pa mu je z izkopom jarkov in nastavitvijo kamnov vožnjo onemogočil, verjetnosti terjatve ne izkazujejo. V predlogu za izdajo začasne odredbe je tožnik navedel, da je toženec brez kakršnegakoli razloga začel posegati v njegovo služnostno pravico poti ter opisal, kakšna škoda mu nastaja. Tudi v nadaljnjih vlogah se tožnik sklicuje na pravico do uporabo sporne poti, ker predstavlja edini možni dostop do njegovih zemljišč. S tožbenim zahtevkom, v katerem je tožnik konkretno opredelil vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva, pa najprej predlaga ugotovitev, da ga je toženec motil v posesti njegove pravice vožnje po poti preko toženčeve nepremičnine na način, ki ga opiše v nadaljevanju, nadalje, da mora toženec nepremičnino vrniti v prejšnje stanje ter tožniku omogočiti nemoteno uporabo poti v dosedanjem obsegu, v prepovednem delu zahtevka pa naj se tožencu prepove v bodoče posegati s takšnimi ali podobnimi dejanji v posest tožnikove pravice do voženj po poti preko toženčeve parcele.

S takšno trditveno podlago in zahtevkom tožnik zahteva varstvo pred motenjem posesti pravice. Za razliko od prej veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki je v 3. odstavku 70. člena urejal posest pravice v zvezi s stvarnimi služnostmi, Stvarnopravni zakonik (SPZ) ne pozna več posesti stvari in posesti pravice, temveč le posest stvari (24. člen). To seveda ne pomeni, da izvrševalec posesti, ki ustreza npr. služnostni pravici vožnje po služečem zemljišču, nima posestnega varstva. Posestno varstvo se v tem primeru omejuje na del stvari (npr. služnostna trasa), na kateri se izvaja bodisi delna posest bodisi soposest (Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 99). Četudi za izdajo začasne odredbe zadošča le verjetnost terjatve in lahko tožeča stranka še dopolni trditveno podlago, pa takšna, kot je, ob postavljenem tožbenem zahtevku, ne zadostuje za izdajo predlagane začasne odredbe. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi ter sklep tako spremenilo, da je izdano začasno odredbo razveljavilo v celoti in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).