VSL sodba I Cp 1334/2010

1. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu (tč. 2 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici stroške odgovora na pritožbo v znesku 189,87 EUR v roku 15 dni, od prejema sodbe v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo.

:

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna izplačati tožnici iz hranilne knjižice 30101-620-42-720 72710 83134-66 1430,00 USD z zamudnimi obrestmi v višini, kot jih priznava tožena stranka oziroma njena pravna naslednica NLB za vezane vloge nad eno leto USD od 29.1.1993 do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo ter toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnici v znesku 1.105,93 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tako sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi absolutnih bistvenih kršitev postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka, ko je kljub nasprotovanju pooblaščenca tožene stranke dovolilo modifikacijo tožbe na poziv sodišča, ker se dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja po izteku rokov ne morejo upoštevati. Glede zmotne materialnega prava pa tožena stranka navaja, da vztraja pri stališču, da je za pravilno odločitev merodajno pravno stališče in mnenje Evropskega sodišča za človekove pravice o tem, da osnovna odgovornost za vse dolgove pripada SFRJ ter, da bi bilo za delitev teh dolgov treba uporabiti načela državnega nasledstva in v nadaljevanju pritožbe podrobno opisuje sistem delovanja, se sklicuje na sodbo Kovačič in drugi proti Sloveniji in pritrdilno mnenje sodnika Reissa in se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ki tega ni upoštevalo v svoji odločitvi. V primeru pritrdilnega stališča sodišču prve stopnje se tožena stranka sklicuje na določbe čl. 137 ZOR na nemožnost izpolnitve. Napačna je tudi odločitev o obrestih, saj je izrek o obrestih datumsko nedoločen oziroma nejasen in neizvršljiv. S sprejemom Ustavnega zakona sta se dosedanji banki preoblikovali v novi banki, nista pa bili na ti banki preneseni dejavnosti.

Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru gre za spor majhne vrednosti in se sme sodba sodišča prve stopnje izpodbijati samo zaradi absolutnih bistvenih kršitev postopka iz čl. 339 ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, sodbe pa ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe glede obrestnega dela zahtevka, ki jo je sodišče prve stopnje zaradi smotrnosti postopka dovolilo (čl. 184 in 185 ZPP). V takem primeru ne gre za absolutno bistveno kršitev postopka iz čl. 339 ZPP, temveč kvečjemu za relativno kršitev postopka, ki pa je tožena stranka v tem postopku ne more uveljavljati.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o bančnem depozitu sprejetem na hranilno knjižico pri podružnici tožene stranke v Zagrebu in ker je tožnica sklenila depozitno pogodbo, lahko zahteva vrnitev položenih deviznih sredstev kadarkoli. Tožena stranka se zaradi tega ne more sklicevati na smiseln ugovor pasivne legitimacije, ker je za hranilne vloge jamčila SFRJ. V podružnico tožene stranke vložene devize imajo enake pravne učinke kot v samo banko vložene devize. Ustavni zakon v 3. odst. 19. člena v zvezi s tretjo alinejo drugega odstavka s tretjim odstavkom 22. člena Ustavni zakon o dopolnitvah ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije Ur. l. RS, št. 45/94) opredeli devizne vloge, za katere prevzame jamstvo Republike Slovenije in v zvezi s tem povsem jasno določa, da Ljubljanska banka d.d. obdrži odnos do dosedanjih podružnic s sedeži v drugih republikah nekdanje SFRJ iz naslova hranilnih deviznih vlog. Iz določil 3. alineje 2. odst. čl. 22 b Ustavnega zakona izhaja, da zakon ni posegel v pravice vročevalcev iz depozitnega razmerja in tudi ne v jamstvo tožene stranke (enako odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 614/96, II Ips 613/96 na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, odločba UV RS II Ips 232/97 na katero opozarja tožena stranka). Tožena stranka se ne more glede na navedeno uspešno sklicevati na odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice, pa tudi pravno mnenje sodnika Ressa, ko je šlo v tistem primeru za povsem drugačno pravno situacijo in drugačen spor (spor med varčevalci in državo) in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na obširne in argumentirane razloge sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne more ovreči.

S sklicevanjem na čl. 137 ZOR tožena stranka zatrjuje nova dejstva, kar je v postopku v sporih majhne vrednosti nedovoljen pritožbeni razlog. Glede prilagojenega zahtevka v zvezi z obrestnim delom sodišče prve stopnje z ničemer ni poseglo v prenos dejavnosti na NLB kot trdi pritožba, temveč je samo primeroma določilo kako se naj obrestuje hranilna vloga kot bi lahko storilo tudi s sklicevanjem na obrestno mero druge banke v kraju izpolnitve.

Glede na navedeno je bilo pritožbo tožene stranke zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (čl. 353 ZPP).

Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici stroške odgovora, ki so odmerjeni v skladu z veljavno odvetniško tarifo. Tak izrek o stroških temelji na določbi čl. 165 v zvezi s čl. 154 in 155/2 ZPP.