VSL sodba II Cp 525/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

:

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo v plačilo 1.860,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.5.2006 naprej ter pravdne stroške v višini 644,28 EUR.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, ali vsaj razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču.

Očita mu zmotno ugotovitev dejanskega stanja o veljavnosti Pogodbe o sofinanciranju stroškov spodbujanja podjetništva št. 04/990096/2004 0400/532-119/4 z dne 15.7.2004. Pogodba ni nična. Bila je veljavno sklenjena in izpolnjena. Sredstva so bila namensko porabljena. V času sklenitve je imela veljavno podlago – kavzo – v smislu določb Obligacijskega zakonika (OZ), ki nikoli ni odpadla. V zvezi z ničnostjo pogodbe je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj okoliščina, ali je bila tožena stranka v evidenci brezposelnih oseb, ni podlaga – kavza – obravnavane pogodbe. Tožena stranka tožeči ne dolguje ničesar. Njuna pogodba ni bila ne razveljavljena ne izrečena za nično. Na podlagi veljavne pogodbe ni mogoče zahtevati povračila prejete vrednosti. Ker tožena stranka tudi ni postavila tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti pogodbe, sodišče o tem samostojnem pravnem vprašanju ni moglo odločati v pravdi kot o predhodnem vprašanju. Sporno razmerje po vsebini predstavlja socialni spor. O zadevi je odločalo stvarno nepristojno sodišče.

Na vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila. Predlaga zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi se tožbeni zahtevek glasi na denarno terjatev, ki ne presega zneska 2.000,00 EUR, ki je določen kot mejni znesek za spore majhne vrednosti v 1. odstavku 443. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 – 45/08), ki se uporablja v tem sporu. Prvo sodišče ga je pravilno obravnavalo po posebnih pravilih 30. poglavja ZPP in na posebnosti tega postopka stranki tudi pravilno in popolno opozorilo.

Po 1. odstavku 458. člena ZPP se sme sodba, izdana v takem sporu, izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Odločilno je dejansko stanje, ki ga je ugotovilo prvo sodišče. Zato pritožbeno sodišče ne more upoštevati pritožbenih navedb, da med strankama še vedno obstoji veljavna pogodba, ki je bila podlaga za izplačilo vtoževanega zneska, in da zato tožena stranka tožeči ni dolžna vrniti vtoževanega zneska. Na podlagi procesnega gradiva in v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank je namreč ugotovilo, da je bila sporna pogodba o financiranju stroškov spodbujanja podjetništva z dne 15.7.2004 sklenjena brez veljavne pravne podlage in je kot taka nična. Nadalje je ugotovilo, da je bil zato vtoževani znesek neutemeljeno izplačan tožniku na podlagi navedene pogodbe dne 15.9.2004. Iz njegovih dejanskih ugotovitev, na katere je pritožbeno sodišče vezano, namreč izhaja, da je bilo pred Delovnim in socialnim sodiščem pravnomočno ugotovljeno oziroma odločeno, da toženec že pred sklenitvijo sporne pogodbe ni bil več (od 12.1.2004) v evidenci brezposelnih oseb, da je bila sporna pogodba o sofinanciranju stroškov spodbujanja podjetništva sklenjena 15.7.2004, vtoževani znesek pa na tej podlagi tožencu izplačan 15.9.2004. Glede na take dejanske ugotovitve pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje tudi pravno pravilnim razlogom prvega sodišča o ničnosti pogodbe, na katero se sklicuje pritožnik in neutemeljeno trdi, da je še vedno veljavna, kakor tudi o neutemeljenosti izplačanega zneska tožencu, ki je predmet te pravde.

Pritožbeno naziranje, da brezposelnost zadeve ni odločilnega pomena (kavza) za sporno pogodbo, je zmotno. Prvo sodišče se je pri presojanju tega pravno odločilnega vprašanja pravilno oprlo na 49. in naslednje čelne Zakona o zaposlovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB). Pravilno je poudarilo, da so do vključevanja v programe ukrepov aktivne politike zaposlovanja upravičene le brezposelne osebe (49. a člen ZZZPB) in da so le take osebe med drugim upravičene tudi do sofinanciranja stroškov vzpodbujevanja podjetništva (49. člen ZZZPB), pri čemer vključitev in način ter pogoje za izvajanje programa ukrepov aktivne politike zaposlovanja uredita tožeča stranka in brezposelna oseba s posebno pogodbo (49. c člen). Glede na dejansko ugotovitev, da toženec ob sklepanju navedene pogodbe ni imel statusa brezposelne osebe, ne more biti dvoma o pravilnosti odločitve prvega sodišča, da za sklenitev pogodbe ni bilo pravne podlage in da je zato taka pogodba nična. Po 4. odstavku 39. člena OZ, na katerega se je oprlo, je pogodba namreč nična tudi v primeru, če pravne podlage ni in ne le, kadar je ta nedopustna, kot zmotno nakazuje pritožba.

Kadar je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka drugi vrniti vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe (1. odstavek 87. člena OZ). Tudi navedeno pravno določilo je prvo sodišče glede na dejanske ugotovitve pravilno uporabilo in o zahtevanem vračilu neutemeljeno prejetega zneska pravilno odločilo.

Pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava torej ni podan. Enako velja za pritožbeni razlog bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka. Pritožnik v zvezi s tem pritožbenim razlogom uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 4. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, češ da gre za socialni spor in da je za odločanje v tej zadevi pristojno specializirano sodišče. Na ta ugovor je pravilno in popolno odgovorilo že prvo sodišče na strani 2 do 3 sodbe. Spori v zvezi

z aktivno politiko zaposlovanja so po usklajenih stališčih sodne prakse, ki jih citra prvo sodišče, po svoji vsebini premoženjskopravni in ne socialni. Zato o njih odločajo splošna in ne delovna in socialna sodišča. Sodba torej ni obremenjena z očitano procesno kršitvijo.

Pritožba smiselno nakazuje še na napačno uporabo materialnega prava in procesne kršitve v smeri pomanjkljivosti sodbe (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP) pri odločanju o ničnosti pogodbe, ker da ni bil postavljen tožbeni zahtevek oblikovalne narave za ugotovitev ničnosti pogodbe.

Tudi v tem delu je sodba pravilna. Sodna praksa pri opredelitvi sodnega varstva glede nične pogodbe dopušča zgolj dajatveno tožbo, kot je bila uvevljavljena v tem primeru. O ničnosti pogodbe je tožeča stranka podala ustrezno trditveno podlago in nanje izrecno vezala dajatveni zahtevek. Ker nična pogodba že po samem zakonu nima pravnih učinkov oziroma ni veljavna, jo mora sodišče v okviru trditvene podlage strank upoštevati po uradni dolžnosti. To vprašanje lahko reši kot predhodno vprašanje in ni nujno, da bi morala biti ničnost pogodbe vsebovana tudi v izreku sodbe. Taka je tudi sodna praksa (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 12/94 z dne 19.5.1994).

Pritožbena razloga napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka nista podana, pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa je neupošteven. V sodbi tudi ni procesnih kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Zato jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (358. člen ZPP v zvezi s 5. odstavkom 458. člena istega zakona).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona za toženo stranko in v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP za tožečo stranko. Prva mora trpeti svoje pritožbene stroške zato, ker s pritožbo ni uspela. Druga pa zato, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k odločanju na pritožbeni stopnji.