VSRS Sodba II Ips 62/2010

Revizija se zavrne.

Toženka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožniku njegove revizijske stroške v znesku 698,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

OBRAZLOŽITEV:

1Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 33.383,40 EUR z zamudnimi obrestmi ter mu povrniti pravdne stroške.

2Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo v vmesno sodbo tako, da je ugotovilo obveznost toženke. Zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka je zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nadaljnji postopek. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo.

3Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložila toženka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Ugotavlja, da je pritožbeno sodišče uporabilo teorijo o adekvatni vzročnosti, ki izključuje odgovornost za posledice, ki so oddaljene ali tako nenavadne, da po splošnih življenjskih izkušnjah in glede na normalen tek dogodkov z njimi ni mogoče računati. Vendar pravna teorija glede teorije adekvatne vzročnosti navaja tudi drugačna tolmačenja. Od številnih okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot vzrok šteje samo tista okoliščina, ki po rednem teku stvari pripelje do take posledice. Vzrok ni adekvaten, če je po svoji splošni naravi za nastanek škode indiferenten in povzroči škodo samo zaradi izrednih okoliščin. Zato je napačen zaključek pritožbenega sodišča, da je mokrota vozišča tisti vzrok, ki je pripeljal do nastanka škode in da alkoholiziranost tožnika ni v vzročni zvezi s tožnikovo škodo. O mokroti cestišča ne moremo govoriti kot o adekvatnem vzroku, saj je po svoji naravi indiferenten in povzroči škodo samo zaradi izrednih okoliščin. Sicer bi zaradi mokrega cestišča morali s ceste zapeljati tudi vsi drugi udeleženci. Trdi, da je tožnik po ovinkasti cesti v nočnih razmerah vozil z neustrezno hitrostjo. Do zablokiranja koles je prišlo zaradi premočnega zaviranja, to pa je posledica tožnikove alkoholiziranosti. Pritožbeno sodišče ni pravilno upoštevalo vseh odločilnih dejstev, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Oprlo se je zgolj na mnenje izvedenca prometne stroke, ni pa upoštevalo izpovedi tožnika, policista ter izvedenke sodne medicine glede tožnikove alkoholiziranosti. Pritožbeno sodišče je celo zapisalo, da izvedenec ne more vselej z gotovostjo podati mnenja o vseh spornih vprašanjih in da je sodišče tisto, ki na podlagi ocene izvedenskega mnenja tudi v povezavi z drugimi dokazi presoja, ali so odločilna dejstva dokazana ali ne. Prvostopenjsko sodišče je takšno dokazno oceno naredilo, pritožbeno pa ne. Trdi, da je mnenje izvedenca prometne stroke v nasprotju z razlogi, ki jih je ob upoštevanju še drugih odločilnih dejstev sprejelo prvostopenjsko sodišče. Razlogi pritožbenega sodišča so tudi v nasprotju z izpovedjo izvedenca, da tožniku ne bi bilo potrebno zavirati ter da bo ob zaključku, da je večji del vzroka v mokrem cestišču, sodišče odločilo, kolikšen del je v prisotnosti alkohola. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je vozil s hitrostjo 46,7 km/h, izvedenec pa je ugotovil hitrost 44 km/h. V mnenju je zapisal, da je kritični odsek sam s težavo prepeljal s hitrostjo 40km/h in da dveh nepreglednih ovinkov ni mogoče varno prepeljati s hitrostjo večjo od 40 km/h. Navedel je tudi, da bi tožnik nesrečo lahko preprečil, če bi svoje vozilo upravljal z manjšo hitrostjo od dejanske. V nobeni sodbi pa ta dejstva niso navedena in opredeljena v povezavi s stopnjo tožnikove alkoholiziranosti in njenim vplivom na varno vožnjo. Ker gre pri razbremenitvi vinjenega zavarovanca za izjemo od pravila o izgubi pravic iz zavarovanja, izgube njegovih zavarovalnih pravic ne more preprečiti ugotovitev, da je vozil kot vsak povprečen voznik in da je od njega preveč zahtevati tolikšno skrbnost, da bi vedno vozil počasneje, kot to narekujejo vozne in vremenske razmere. Pri vprašanju izpodbijanja vzročne zveze med alkoholiziranostjo in nastalo škodo gre predvsem za vprašanje, ali ni prišlo do škode iz kakšnega vzroka, ki je neodvisen in samostojen dejavnik v razmerju do zavarovanca oziroma do nastanka škode - npr. ravnanje drugega ali nenadna okvara na vozilu. V zvezi s tem se toženka v reviziji sklicuje na zadevi II Ips 593/97 in II Ips 328/2000. Trdi, da mokrote ni mogoče upoštevati kot neodvisnega, zunanjega vzroka nezgode, na katerega tožnik s svojim ravnanjem ne bi mogel vplivati. V jesenskem času bi mokroto na cestišču lahko pričakoval in bi jo moral upoštevati pri vožnji. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo v ugodilnem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in naloži tožniku v plačilo vse njene pravdne stroške, podrejeno pa sodbo pritožbenega sodišča razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje.

4Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na revizijo.

5Revizija ni utemeljena.

6Pritožbeno sodišče je ugotovilo:

da je bilo med tožnikom in toženko dogovorjeno zavarovanje voznika in imetnika vozila za škodo zaradi telesnih poškodb po Pogojih AO-plus-91,

da je tožnik v času trajanja tega zavarovanja 27.10.1995 ob 22. uri kot voznik zavarovanega vozila z vozilom zdrsnil s ceste in se večkrat prevrnil,

da je imel v času prometne nezgode 0,86 promila (g/kg) alkohola v krvi,

da je tedaj peljal 44 km/h, kar je v okviru dovoljene hitrosti, ki je na tem delu ceste omejena na 60 km/h,

da je peljal tudi v okviru mejne hitrosti za zanašanje v predmetnem ovinku,

da je bil vzrok nesreče mokro in spolzko cestišče na desnem delu ceste - iz škarpe ob cesti so se iz ene od treh cevi čez cesto iztekale lužine,

da je tožnik z desnima kolesoma vozila zapeljal na lužino, zaradi česar sta desni kolesi zablokirali, ker pa je bil oprijem levih pnevmatik na suhem delu vozišča večji, je vozilo zapeljalo levo s ceste,

da vozne in vremenske razmere niso nakazovale mokrega in spolzkega vozišča, zato ga tožnik ni mogel pričakovati,

da je tožnik mokroto pravilno in pravočasno zaznal v obliki temne lise, za katero je sprva mislil, da gre za divjad,

da je začel reagirati pravočasno in da je zaviral normalno - reagiral je kot bi reagiral vsak povprečen nealkoholiziran voznik,

da prometne nesreče ne bi mogel preprečiti in da ni imel tehničnih možnosti za to, da se ji izogne.

7Revizija pritožbenemu sodišču neutemeljeno očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Revizijsko sodišče namreč ni našlo nasprotij med mnenjem izvedenca prometne stroke in njegovim povzemanjem v sodbi pritožbenega sodišča. Iz mnenja izvedenca izhaja, da je tožnik dva ovinka pred ravnino, s katere je zletel s ceste, prepeljal s hitrostjo približno 40 km/h in da je šele na ravnini po klancu navzdol pridobil še 4 km/h. Tik pred nastankom kritične prometne situacije je tako peljal s hitrostjo približno 44 km/h. Po mnenju izvedenca hitrost tožnikovega avtomobila tudi ni prekoračila mejne hitrosti za tisti ovinek, ki bi ga v nadaljevanju prepeljal tožnik. Revizija tako zavajujoče prikazuje drugačne zaključke izvedenca o hitrosti tožnikovega vozila. Izvedenec je tudi pojasnil, da je do blokiranja desnih koles tožnikovega avtomobila prišlo zato, ker so šla čez mokro cestišče. Pri levih kolesih pa do blokiranja ni prišlo, zato je vozilo zaneslo v levo. Iz njegovega mnenja tudi izhaja, da tožnik ni zaviral s polno močjo oziroma ekstremno, saj bi sicer blokiralo tudi sprednje levo kolo. Izvedenec je napisal, da bi tožnik lahko preprečil nastanek prometne nesreče, če bi svoje vozilo pred nastankom kritične prometne situacije upravljal z manjšo hitrostjo, saj tako ne bi bilo potrebno zavirati. Vendar po njegovih ugotovitvah mokrota na cestišču ni bila pričakovana. Vremenske in druge vozne razmere niso bile takšne, da bi zahtevale še bolj počasno vožnjo. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, da od udeležencev v prometu ni mogoče zahtevati, da vedno vozijo počasneje, kot to narekujejo konkretne razmere. Revizija tudi neutemeljeno zatrjuje, da pritožbeno sodišče tožnikove vožnje ni opredelilo v povezavi s stopnjo njegove alkoholiziranosti. Ugotovilo je namreč, da je tožnik kljub alkoholiziranosti v obravnavni situaciji ravnal pravilno in da ni kršil cestnoprometnih predpisov. Vozil je s primerno hitrostjo in na mokro cestišče je ustrezno reagiral. Revizija zato neuspešno poskuša prikazati, da je tožnik ravnal nepravilno in da je tako ravnanje posledica njegove alkoholiziranosti. Pritožbeno sodišče je povzelo tudi ugotovitev izvedenke sodnomedicinske stroke, da je imel tožnik ob prometni nesreči 0,86 g/kg alkohola v krvi in to dejstvo je sprejelo kot dokazano. Upoštevalo je tudi mnenje obeh izvedencev o vplivu takšne stopnje alkoholiziranosti na psihofizične sposobnosti voznika. Zato so nasprotni revizijski očitki neutemeljeni.

8Revizija neutemeljeno izpodbija pravilno in obširno obrazloženo dokazno oceno pritožbenega sodišča. Zgolj s tem, da je kot strokovno in verodostojno sprejelo mnenje izvedenca prometne stroke, pritožbeno sodišče odločitve ni oprlo le na to mnenje. Pojasnilo je, kako je obravnavalo verodostojnost drugih dokazov in zakaj. Revizijski očitki, da ni napravilo dokazne ocene (8. člen ZPP), zato niso utemeljeni. Trditev, s katerimi revizija izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, pa revizijsko sodišče zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ni upoštevalo.

9Revizija zmotno zaključuje, da mokrote na cesti ni mogoče šteti za adekvaten vzrok obravnavane prometne nesreče. Mokro in spolzko cestišče namreč ni tako nenavaden in oddaljen vzrok prometnih nesreč, da bi lahko zaključili, da po splošnih življenjskih izkušnjah in glede na normalen tek dogodkov ne povzroča prometnih nesreč. Revizija neuspešno izpodbija obstoj adekvatne vzročne zveze med mokrim cestiščem in tožnikovo prometno nesrečo s trditvami, da bi morali sicer s ceste zapeljati tudi vsi drugi udeleženci. Za adekvatnost vzroka določeni posledici ni treba, da ta do nje pripelje prav vsakič. Za vzpostavitev adekvatne vzročnosti zadostuje že pogostost vzroka določeni posledici. Mokro in spolzko cestišče pa je pogost in zato adekvaten vzrok prometnih nesreč.

10Revizijsko sodišče pritrjuje stališču pritožbenega sodišča, da je bila v obravnavani zadevi mokrota na cesti izključni vzrok tožnikove prometne nesreče. S tem je pritožbeno sodišče odločilo tudi o tem, kolikšen del vzroka za prometno nesrečo je v tožnikovi alkoholiziranosti. Ob upoštevanju, da je bila mokrota na cestišču nepričakovana, da je tožnik do nje pripeljal v skladu s predpisi in da je nanjo odreagiral enako, kot bi odreagiral povprečno skrben in trezen voznik, je pravilen zaključek, da tožnikova alkoholiziranost ni bila vzrok prometne nesreče in da je do nje prišlo v posledici delovanja samostojnega in neodvisnega zunanjega vzroka - mokrote cestišča. Ker je tožniku uspelo dokazati, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo (točka 1b drugega odstavka 3. člena Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-91), je odločitev pritožbenega sodišča o temelju tožbenega zahtevka pravilna.

11Na podlagi 378. člena ZPP je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo in z njo priglašene revizijske stroške zavrnilo.

12V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP je odločilo, da mora toženka povrniti tožniku stroške odgovora na revizijo. Tožniku je priznalo 1200 točk za sestavo odgovora na revizijo, 50 točk za poročilo stranki, 20% DDV na odvetniške storitve ter 22 točk za materialne stroške, skupaj 1522 točk oziroma 698,60 EUR.