VSRS Sodba X Ips 850/2006

Revizija se zavrne.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 30. 10. 2003, s katero je ta v ponovnem postopku v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje U 1114/2000-6 z dne 29. 5. 2003 delno ugodila tožnikovi pritožbi, tako da je odpravila 2. točko izreka, v ostalem pa tožnikovo pritožbo zoper odločbo Carinarnice Ljubljana z dne 23. 12. 1998, kot neutemeljeno zavrnila in zavrnila zahtevo za povračilo stroškov postopka. Z navedeno odločbo je prvostopenjski carinski organ v postopku preverjanja carinske deklaracije (ECL) z dne 21. 12. 1998 po 52. členu Carinskega zakona - CZ (Ur. l. RS, št. 1/95 in 28/95) za rabljen osebni avtomobil v 1. točki izreka določil carinsko vrednost v višini 2,167.692,00 SIT in pravilni carinski dolg v skupnem znesku 1,042.866,00 SIT, v 2. točki izreka pa odločil, da se vloži nov set ECL pri Carinski izpostavi .... Prvostopenjski carinski organ je namreč zaključil, da prijavljena vrednost uvoženega blaga odstopa od ocenjene vrednosti za več kot 86,6% (četrti odstavek 23. člena CZ) in ne ustreza določbam CZ, zato je carinsko osnovo določil v skladu z določbami 16. do 19. člena CZ na podlagi ugotovitve o dejanskem stanju vozila.

2Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke, na katere se v celoti sklicuje (drugi odstavek 67. člena ZUS). Navaja, da je bil o opravljenem pregledu vozila sestavljen zapisnik o komisijski ocenitvi motornega vozila, s katerim je bil tožnik seznanjen in nanj v zvezi s cenitvijo vozila ni podal pripomb. Ker je prvostopenjski carinski organ ugotovil bistveno odstopanje med prijavljeno fakturno vrednostjo carinskega blaga in vrednostjo po katalogu rabljenih vozil Schwacke 12/98, s katerim se vozila iste znamke prodajajo na tujem trgu, sta oprava pregleda vozila in posledično njegova drugačno ugotovljena carinska vrednost po določbah 16. do 19. člena CZ utemeljena. Dodaja, da uporaba (sicer neprevedenega) kataloga Schwacke ni nezakonita, saj je ta predstavljal zgolj pripomoček pri ocenjevanju vrednosti rabljenega vozila, vrednosti vozila in carinske osnove pa carinarnica ni določila neposredno na podlagi kataloških podatkov, ampak na podlagi ugotovitve o dejanskem stanju vozila, kataloški podatki pa so ji bili pri tem le v pomoč za komisijsko opredelitev dejanske vrednosti vozila. Tožnik je za isto vozilo vložil nov ECL, v kateri je carinska vrednost vozila ustrezala vrednosti, ki je bila pred tem komisijsko ugotovljena in carinski dolg dne 23. 12. 1998 tudi plačal, odločba tožene stranke pa ugotavlja le dejansko stanje in določa višino carinskega dolga.

3Tožeča stranka v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu ter zatrjuje kršitev ustavnih pravic po 22., 23., 24., 25. in 33. členu Ustave RS. Predlaga, da revizijsko sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovni postopek. Izpodbijana sodba je protislovna, sodišče prve stopnje pa ni odgovorilo na vse tožbene navedbe. Tožena stranka ni navedla nobenega dokaza, na podlagi katerega je ugotovila 86,6% odstopanje od ocenjene vrednosti, prav tako pa ni navedla nobenega dokaza, na podlagi katerega je bila določena nova carinska vrednost. Dodaja, da je določitev vrednosti na podlagi kataloga Schwacke 12/98 prepovedana po 3., 5. in 7. točki drugega odstavka 19. člena CZ. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni podal pripomb na zapisnik o ocenitvi vozila, je protispisna. Sodišče je tudi pavšalno in brez obrazložitve zavrnilo tožnikove dokazne predloge in se ni izreklo, zakaj je zavrnilo zaslišanje priče F.K., ki bi lahko odgovoril na vprašanje, ali carinski organi izdajajo dvojne odločbe. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo na tajni seji, čeprav je istega dne opravilo glavno obravnavo, iz zapisnikov o glavni obravnavi pa izhaja, da je namesto predsednika senata bistveno vsebino spisa povedal sodnik poročevalec. Uveljavlja tudi ničnost odločbe tožene stranke, izpodbijane s tožbo, ker v njenem izreku ni naveden carinski zavezanec niti znesek skupnih dajatev s pozivom na njegovo plačilo, zato bi bilo potrebno izdati še meritorno doplačilno odločbo. Dodaja še, da mu je bilo onemogočeno sodelovanje v postopku, saj je sodišče glavno obravnavo, napovedano za ob 9.00 uri, nadaljevalo takoj, ko je končalo obravnavo v zadevi U 1644/2003 ob 8.44 uri.

4Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6S 1. 1. 2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu - ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče RS o vseh pravnih sredstvih odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo, se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu poteka tudi sodni preizkus izpodbijane sodbe.

8Po presoji revizijskega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Prvostopenjski carinski organ je na podlagi 52. člena CZ, ki omogoča preverjanje točnosti in pravilnosti ECL, ugotovil, da navedbe v ECL ne ustrezajo dejanskemu stanju blaga. Ob tem je bila komisijsko ugotovljena višja vrednost blaga kot v spornem ECL v skladu s 5. členom Pravilnika o pregledu blaga ter pogojih in načinu jemanja vzorcev blaga (Ur. l. RS, št. 56/95), ki določa, da mora v primeru neujemanja rezultatov preverjanja s podatki, navedenimi v carinski deklaraciji, carinski organ na deklaraciji ali na dokumentu, ki ji je priložen, zabeležiti razloge in rezultate preverjanja. V obravnavanem primeru je bil to komisijski zapisnik. Četrti odstavek 23. člena CZ pa določa, da če je carinski organ glede na okoliščine uvoza mnenja, da vrednost blaga, ki je navedena v fakturi, ne ustreza določbam tega zakona o dogovorjeni ceni, ugotovi carinsko vrednost v skladu s 16. do 19. členom tega zakona. Carinski organ je nato po prvem odstavku 19. člena na podlagi razpoložljivih podatkov določil vrednost vozila. Pri tem je neutemeljen tožnikov ugovor, da je bila pri določitvi vrednosti uporabljena prodajna cena blaga na domačem trgu države izvoznice, ki ni dovoljena po 3., 5. in 7. točki drugega odstavka 19. člena CZ. Uporaba kataloga Schwacke sama po sebi namreč še ne pomeni prodajne cene na trgu države izvoznice, ki ni dovoljena po 3. točki drugega odstavka 19. člena oziroma ne predstavlja cene za izvoz v druge države po 5. točki drugega odstavka 19. člena CZ in tudi ne gre za poljubno ali fiktivno vrednost po 7. točki drugega odstavka 19. člena CZ, saj je bila vrednost ugotovljena na podlagi komisijskih ugotovitev o dejanskem stanju vozila, katalog Schwacke pa je bil pri cenitvi le pripomoček. O tem pravnem vprašanju (uporaba kataloga) je Vrhovno sodišče tudi že večkrat zavzelo isto stališče, npr. v sodbi X Ips 1088/2006 z dne 19. 3. 2009 in ostale.

9Neutemeljene so tudi tožnikove navedbe, da je sodišče prve stopnje protispisno ugotovilo, da na zapisnik o ocenitvi vozila ni podal pripomb, saj je navedel, da iz njega ni mogoče ugotoviti pravnega naslova za njegovo izdajo in sestavo komisije, pooblaščene osebe za sestavo komisije in imena članov komisije ter da sta št. šasije in motorja napačni. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da tožnik ni nasprotoval dejanskim ugotovitvam ob pregledu vozila in da v zvezi s cenitvijo ni podal nobenih pripomb, potem ko mu je bil vročen zapisnik, prav tako pa tudi ni zatrjeval, da je bilo dejansko stanje vozila ob uvozu drugačno od tistega, ki ga je ugotovila komisija pri pregledu vozila. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je ugotovitev tožene stranke, da je tako v zapisniku kot v odločbi prvostopenjskega carinskega organa in tudi vloženi ECL povsod navedena ista št. šasije in isti tip motorja, pravilna, zato so tožnikove navedbe o napačni št. neutemeljene.

10Prav tako je neutemeljen tudi tožnikov ugovor, da se z izpodbijano odločbo nadomešča ECL in da je potrebno izdati še meritorno doplačilno odločbo in v zvezi s tem uveljavljana ničnost odločbe, kar je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje. Odločba tožene stranke v skladu s tretjim odstavkom 52. člena CZ ugotavlja namreč le dejansko stanje in določa višino carinskega dolga. Glede na to, da je bil vložen nov set ECL, pa revizijsko sodišče dodaja, da ima tožeča stranka v primeru poizkusa dvakratne izvršbe za isti carinski dolg ugovor že izvršene stvari.

11Revizijsko sodišče ocenjuje, da je zapis v uvodu izpodbijane sodbe, da je bilo odločeno po opravljeni glavni obravnavi „na seji istega dne“, dejstvo, ki ne vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe (drugi odstavek 75. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1). Enako ocenjuje revizijsko sodišče dejstvo, da je vsebino zadeve na glavni obravnavi na kratko povzel sodnik poročevalec namesto predsednika senata. V zvezi s tožnikovimi navedbami, da mu je bilo onemogočeno sodelovanje v postopku, ker je sodišče prve stopnje glavno obravnavo, na katero je bil vabljen za 9.00 uro, nadaljevalo takoj, ko je končalo obravnavo v zadevi U 1644/2003 ob 8.44 uri, revizijsko sodišče ugotavlja, da je iz zapisnika o glavni obravnavi, na kateri je bil prisoten tožnikov pooblaščenec in nanj ni imel pripomb, razvidno, da se je ta začela ob 9.00 uri, vabilo pa je bilo tožniku pravilno vročeno po pooblaščencu, zato so njegove navedbe neutemeljene.

12Tožnik neutemeljeno očita izpodbijani sodbi, da ni odgovorila na vse tožbene navedbe in da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do pravno relevantnih vprašanj, do očitno neutemeljenih oziroma nerelevantnih navedb strank pa se sodišče ni dolžno opredeljevati. Sodišče prve stopnje sicer ni izrecno navedlo, zakaj je zavrnilo tožnikov dokazni predlog o predložitvi kataloga Schwacke v slovenskem prevodu in dokazna predloga o njegovem zaslišanju ter zaslišanju direktorja Carinske uprave A. A. (drugi odstavek 287. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki se glede na prvi odstavek 22. člena ZUS- primerno uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena), vendar po presoji revizijskega sodišča s tem ni bistveno kršen postopek v upravnem sporu tako, da bi to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (drugi odstavek 75. člena ZUS-1). Že tožena stranka je namreč pojasnila, sodišče prve stopnje pa je njene navedbe povzelo, da je prvostopenjska odločba ugotovitvene narave, s čimer se je končal postopek preverjanja carinske deklaracije, medtem ko se je obračun carinskega dolga v tem primeru izvršil po predloženem ECL-ju. Glede neprevedenega kataloga Schwacke pa je že sodišče prve stopnje navedlo, da je bil katalog zgolj pripomoček za komisijsko opredelitev dejanske vrednosti vozila, glede na to, da pa vsebuje le številčne podatke, prevod njegove kopije, ki je bil poslan tožniku, niti ni bil potreben.

13Ugovorov, s katerimi se uveljavljajo kršitve pravil postopka izdaje upravnega akta in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, revizijsko sodišče, kot je že bilo pojasnjeno, v revizijskem postopku ne obravnava. Zato niso relevantne tožnikove navedbe v zvezi z obvezno opravo ustne obravnave pri komisijskem ugotavljanju vrednosti blaga in v zvezi z nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem glede komisijskega zapisnika.

14Drugi revizijski ugovori so po presoji revizijskega sodišča pavšalni oziroma pravno nepomembni za odločitev, zato se do njih ne opredeljuje, kot neutemeljene pa zavrača tudi ugovore, ki se nanašajo na zatrjevane kršitve ustave. Procesni predpisi, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri izdaji izpodbijane sodbe, pomenijo izpeljavo določb ustave, zato jih je bilo dolžno presojati tudi v tem obsegu. Pri presoji zatrjevanih kršitev je revizijsko sodišče upoštevalo tudi ta vidik, vendar zatrjevanih kršitev ni našlo.

15Tožnikov predlog, da revizijsko sodišče samo opravi glavno obravnavo, je neutemeljen, saj po 91. členu ZUS-1 Vrhovno sodišče o reviziji odloča brez glavne obravnave.

16Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.