19. člen CZ-B

Po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča je dopustno kataloge cen rabljenih vozil uporabiti kot pripomočke pri ugotavljanju carinske vrednosti blaga, na takšen način pa so bili tudi po presoji revizijskega sodišča uporabljeni v obravnavani zadevi.

Če carinski organ ugotovi, da v ECL ni navedena vrednost carinskega dolga, ki bi ustrezala njegovemu dejanskemu stanju, se vrednost blaga ugotovi komisijsko z oceno. Pri tem se kot pripomoček lahko uporabi tudi katalog Schwacke (za rabljene avtomobile). To pa še ne pomeni, da se vrednost carinskega blaga ugotavlja po prodajni ceni na trgu države izvoznice.

Tretji odstavek 23. člena CZ določa v primeru predložene fakture, pri kateri vrednost blaga ne ustreza določbam CZ o dogovorjeni ceni, carinski organ ugotovi carinsko vrednost v skladu s 17. do 19. členom CZ. Carinski organ je po 1. odstavku 19. člena CZ na podlagi razpoložljivih podatkov določil vrednost vozila.

Obračun carinskih dajatev zaradi neizpolnjevanja pogojev za brezcarinski uvoz iz 53. člena CZ (1990) ni obračun dajatev na podlagi poznejšega preverjanja podatkov o uvoženem blagu iz 260. člena CZ (1990).

Obračun carinskih dajatev zaradi neizpolnjevanja pogojev za brezcarinski uvoz iz 53. člena CZ (1990) ni obračun dajatev na podlagi poznejšega preverjanja podatkov o uvoženem blagu iz 260. člena CZ (1990).

Ker carinsko blago, za katerega je bil dovoljen tranzit blaga, ni bilo predloženo namembnemu carinskemu organu oziroma je bila potrditev izstopa lažna, je carinski dolg nastal v skladu s 7. točko 1. odstavka 19. člena (oziroma 19. člena CZ 1976), ki za tranzitno blago določa, da obveznost carine nastane, če deklaracija ni predložena z dnem, ko je bilo blago dano v prost promet, v trenutku, ko bi moralo biti blago predano namembni carinarnici.

Tatvina začasno uvoženega blaga ni zakoniti razlog za oprostitev vračila blaga v tujino in za oprostitev plačila carinskih dajatev. Zastaralni rok, določen v 56. členu Carinskega zakona iz leta 1976, ne pretrga le uradno dejanje pristojnega organa, izraženo v obliki odločbe, temveč vsako uradno dejanje pristojnega organa, ki je lahko izraženo v različni pisni obliki, kot poziv, dopis, zapisnik ali odločba.

Carinski organ mora v okviru 10-letnega absolutnega zastaralnega roka iz 56. člena CZ 1976 izpeljati celotni postopek odmere carinske obveznosti, saj s pretekom navedenega roka ne ugasne samo pravica do izterjave carine, ampak tudi obveznost plačila carinskega dolga. Razlaga zastaranja, kot jo ima v mislih tožena stranka, pa se nanaša na zastaranje po Zakonu o davčnem postopku, po katerega določbah postane prvostopna odločba izvršljiva ne glede na dokončnost.

V obravnavanem primeru je carinski urad ugotovil odstopanje med fakturno vrednostjo osebnega vozila in vrednostjo po katalogu, po katerem se vozila iste znamke prodajajo na tujem trgu. V primeru obstoja bistvene razlike, kot je bila ugotovljena v tem primeru, je tudi po presoji sodišča skladno s 3. odstavkom 23. člena CZ dana podlaga za ugotavljanje carinske vrednosti v skladu s 17. do 19. členom CZ. Pri tem uporaba kataloga ne predstavlja nedopustnega ugotavljanja carinske vrednosti, kot zmotno meni tožeča stranka.

Glede na določbo 4. točke 1. odstavka 19. člena CZ/76 je z dnem, za katerega je bil dovoljen začasni uvoz, nastala obveznost plačila carine.

Carinski organ ima v določbi 23. člena CZ pooblastilo, da v primeru, če zaradi okoliščin uvoza meni, da vrednost blaga ne ustreza določbam o dogovorjeni ceni, predloženega računa o nakupu blaga ne upošteva kot podlago za določitev carinske osnove, ampak to vrednost ugotovi v postopku na podlagi 16. do 19. člena CZ. Pri tem uporaba kataloga ne predstavlja nedopustnega ugotavljanja carinske vrednosti.

Če začasno uvoženo blago ni v določenem roku vrnjeno v tujino ali dokončno ocarinjeno v določenem roku ima carinski organ podlago, da začne postopek carinjenja po uradni dolžnosti (CZ - 76. člen 249/3). Dokazi, ki jih stranka prvič priloži šele k tožbi in z njimi dokazuje izpolnitev obveznosti, predstavljajo, v smislu 3. odstavka 14. člena ZUS, nedovoljeno novoto.

Ker začasno uvoženo blago ni bilo v določenem roku vrnjeno v tujino, niti zanj ni bila zahtevana druga carinsko dovoljena raba ali uporaba blaga, je zanj nastal carinski dolg.

Če do izteka roka, za katerega je bil dovoljen začasni uvoz, blago ni vrnjeno v tujino, niti dokončno ocarinjeno ali predano carinarnici na prosto razpolago, je to podlaga za uvedbo postopka carinjenja po uradni dolžnosti.

Pri obračunu carine uvozniku, ki je uvozil blago na podlagi 49. člena CZ (1976) (carinski kontingenti), ne gre za naknaden obračun ob uvozu nastale carinske obveznosti, pač pa za obračun carinske obveznosti, ki je naknadno nastala zaradi neizpoljene obveznosti izvoza tožeče stranke.

Pri obračunu carine uvozniku, ki je uvozil blago na podlagi 49. člena CZ/76 (carinski kontingent), ne gre za naknaden obračun ob uvozu nastale carinske obveznosti, pač pa za obračun carinske obveznosti, ki je naknadno nastala zaradi neizpolnjene obveznosti izvoza tožeče stranke.

V primeru, da uvoznik ne izpolni kriterijev za kontingentirani uvoz blaga, se obračuna carinska obveznost, ki je naknadno nastala. Zato ne gre za naknaden obračun ob uvozu nastale carinske obveznosti.

Če blago ni bilo izvoženo v tujino v predpisani vrednosti in predpisanih rokih, se glede na določbo 2. odstavka 50. člena CZ plača carina po predpisih, ki veljajo na dan, ko se vloži zahteva za obračun carine in drugih uvoznih davščin.

Če blago ni bilo izvoženo v tujino v predpisani vrednosti in predpisanih rokih, se glede na določbo 2. odstavka 50. člena CZ/76 plača carina po predpisih, ki veljajo na dan, ko poteče rok za izvoz oz. po predpisih, ki veljajo na dan, ko se vloži zahteva za obračun carine in drugih uvoznih davščin.

Kraje začasno uvoženega osebnega avtomobila ni mogoče šteti za dogodek v smislu 1. odst. 324. člena CZ. Ker v primeru kraje začasno uvoženega avtomobila oprostitev plačila carine v zakonu ni predvidena, oprostitev plačila carine in drugih uvoznih dajatev ni mogoča.