VDSS sodba Pdp 1647/2008

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se na novo glasi:

„Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 4.795,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.4.2006 do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek (za plačilo 4.795,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.4.2006 do plačila) se zavrne.

Tožena stranka je dolžna plačati 244,48 EUR na podračun Delovnega sodišča v Celju , ki je odprt pri ... št. ..., sklic na št. ..., v roku 15 dni, ostale stroške postopka pa krijeta stranki vsaka svoje.“

V ostalem se pritožba tožene in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 262,65 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo.

Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožniku izplača odškodnino v višini 9.590,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.4.2006 do plačila in mu povrne stroške postopka v znesku 1.841,22 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je tudi naložilo, naj na račun sodišča plača 488,97 EUR za stroške sodnega tolmača in sodnega izvedenca, ki so bili kriti iz sredstev sodišča, saj je bil tožnik oproščen plačila teh stroškov.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, tožnik pa zoper odločitev o stroških postopka.

Tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev napačno utemeljilo z malomarnostjo tožene stranke, ki naj bi dopustila, da je tožnik opravljal delo tudi po deset do dvanajst ur in brez opravljenega izpita iz varstva pri delu. Zaključek temelji le na tožnikovi izpovedbi, ne da bi se (pravilno) upoštevali izpovedi prič G. in P. ter listinski dokazi. Tožnik je usposabljanje iz varstva pri delu opravil, pa tudi izpit. Tožena stranka tožniku ni preprečevala pravilnega dela z žico, ampak je nasprotno tožnik ravnal v nasprotju z navodili za varno delo. Ravnati bi namreč moral z ustrezno skrbnostjo, da do nesreče ne bi prišlo. Kot je izpovedala priča G., bi moral tožnik, preden je preščipnil žico, napetost sprostiti, kar bi preprečilo njeno nenadzorovano gibanje. Predlagan dokaz z izvedencem je sodišče prve stopnje brez obrazložitve zavrnilo, ne da bi za to navedlo razloge. Med škodnim dogodkom in ravnanjem tožene stranke ni vzročne zveze, saj je do škode prišlo izključno zaradi tožnikovega ravnanja. Na tem delovnem mestu je opravljal delo vrsto let in je vsa pravila poznal in jih obvladal. Ker niso podani vsi elementi odškodninskega delikta, tožena stranka tožniku ni dolžna plačati ničesar. Sicer pa je po njenem mnenju odškodnina previsoko odmerjena po vseh postavkah, zlasti iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih sposobnosti. Tožnik je bil že od 17.1.2006 popolnoma sposoben za delo. Tudi izvedeniško mnenje ne daje podlage za odmero tako visoke odškodnine. Vprašanje je, ali ne gre zmanjšanja ostrine vida pripisati tožnikovi starosti (47 let), dejstva, da tožnik ne sme dvigati bremen nad 10 kg, pa sam sprva ni niti zatrjeval, ampak šele po podanem izvedeniškem mnenju. Zato pritožba predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo zahtevka in plačilom stroškov postopka. Zahteva povrnitev tudi pritožbenih stroškov.

Tožnik se pritožuje na odmero stroškov postopka in predlaga njihovo zvišanje, saj je uspel z zahtevkom v celoti, zato je upravičen do povrnitve stroškov tudi za prvo pripravljalno vlogo v višini 500 točk in nekaterih drugih stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje prezrlo (vloga z dne 10.12.2007, za pregled sodbe, končno poročilo, pribavo pravnomočnosti). Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki jih navajata pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, napačno pa je uporabilo materialno pravo glede tožnikove sokrivde za nastalo škodo.

Temelj odškodninske odgovornosti delodajalca je – kot pravilno povzema sodišče prve stopnje – v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), ki v 1. odstavku določa, da mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava povrniti škodo, ki je delavcu povzročena pri delu ali v zvezi z delom. Iz splošnih pravil civilnega prava – 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) – pa izhaja, da je dolžan tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde (krivdna odgovornost) in da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo (objektivna odgovornost).

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da se je tožnik dne 16.12.2005 ob 15.00 uri poškodoval pri delu. Od leta 2004 je opravljal delo železokrivca, za katerega je bil usposobljen. Tožena stranka je dopuščala, da se je delo na gradbišču dan za dnem opravljalo po deset do dvanajst ur, zato je lahko prišlo do preutrujenosti in tožnikove manjše pazljivosti. Tožnika pa tudi ni poučila o varnem delu. Zato mu po stališču sodišča prve stopnje ni mogoče očitati soprispevka k nastanku nesreče, ampak zanjo v celoti krivdno odgovarja tožena stranka. Na podlagi izvedeniškega mnenja in drugih izvedenih dokazov mu je prisodilo odškodnino v višini 9.500,00 EUR za nematerialno škodo in v višini 90,90 EUR za materialno škodo.

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da ni podana objektivna odgovornost tožene stranke. Delo železokrivca je enostavno. Tožnik ga je opravljal že vrsto let. Ko se je poškodoval, je vezal s tanjšo žico dele armaturne mreže. Žica je bila zvita v kolut, iz katerega je bilo potrebno odmotati in narezati krajše kose, ki se uporabijo pri vezanju. Delavec pri tem uporablja škarje za rezanje žice. Pritožbeno sodišče soglaša, da ne gre za opravilo, iz katerega bi izvirala večja škodna nevarnost za okolico.

Po 135. členu OZ je krivda podana, kadar oškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti. Dokazno breme glede krivde kot elementa odškodninskega delikta je obrnjeno (1. odstavek 131. člena OZ), kar pomeni, da bi morala tožena stranka dokazati, da je storila vse, kar je potrebno za varno delo svojih delavcev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka ravnala malomarno, ker tožnika ni poučila o varnem delu in ker se je v spornem času na gradbišču delalo po deset do dvanajst ur, kar je zmanjšalo koncentracijo delavca.

Pritožbeno vztrajanje, da je tožnik opravil preizkus iz varstva pri delu, nima opore v izvedenih dokazih. O tem v spisu ni nobenega dokaza, saj listine, na katere se sklicuje tožena stranka, s tožnikove strani niso podpisane. Prav tako tožena stranka ni predložila testnega lista za tožnika (podobnega, kot ga je predložila za drugega delavca – priloga B8). Po izpovedi priče I.G., ki je izvajal pouk in preizkus iz varstva pri delu, mora testne liste hraniti delodajalec. Ob pomanjkanju tega ključnega dokaza je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik izpit opravil, pravilen. Domneva priče I.G., da je tožnik moral opravljati izpit, ker se sicer potrdilo ne bi izdalo (priloga B4), ni dokaz, da je tožnik izpit iz varstva pri delu res opravil. Zato je pritožbeni očitek, da izpoved te priče ni pravilno ocenjena, neutemeljen.

Pritožbeni očitek, da je zaključek o tem, da naj bi tožnik delal po deset do dvanajst ur dnevno, skopo obrazložen, je sicer utemeljen, vendar pa glede tega zatrjevanega dejstva sodišče prve stopnje drugega kot trditve tožnika, ki jo je potrdila priča M.P., ni imelo na razpolago. Iz obojega pa taka ugotovitev izhaja.

Usposabljanje in preizkus iz varstva pri delu sta namenjena poučitvi delavca o varnem načinu dela. Opustitev te dolžnosti pomeni protipravno ravnanje, to je ravnanje v nasprotju z določbo 43. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec delavcu zagotavljati pogoje za varnost in zdravje v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Po 5. členu Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99, 64/2001) mora delodajalec v ta namen izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Tožena stranka je svoje delavce sicer usposabljala in testirala njihovo znanje iz varstva pri delu, očitno pa je pri tožniku to opustila, saj ni dokazala, da mu je omogočila usposabljanje, na katerem bi se seznanil z navodili, ki jih je izdelal I.G. (priloga B12) in v katerih je določen tudi način navijanja žice. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je ravnala malomarno, pravilen.

Pravilen je tudi zaključek, da je podana vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo. Opustitev usposabljanja za varno delo sama po sebi sicer še ne dokazuje vzročne zveze. Kot je izpovedal priča I.G., delavcev pred tožnikovo poškodbo o nevarnostih pri rezanju žice niso opozarjali. Vendar pa je usposabljanje obsegalo navodilo, kakšen je pravilen način navijanja žice (na roko med dlanjo in komolcem). Tožnik pravilnega načina kritičnega dne ni uporabil. Kot je izpovedal, se je za delo usposobil s priučitvijo, tako, da je gledal pri delu druge delavce. Prav zaradi nepravilnega načina dela pa je prišlo do poškodbe. Zato je vzročna zveza podana.

Napačen pa je zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati soprispevka k nastanku nesreče. Po 1. odstavku 171. člena OZ ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. ZVZD v 2. odstavku 9. člena določa, da mora delavec opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Kljub temu, da ga tožena stranka ni poučila o tem, kako je treba pravilno rezati in navijati žico, bi moral to delo opravljati previdneje. Tudi laik ve, da obstaja pri rezanju žice, če je ta napeta, nevarnost, da se sproži in udari v del telesa, zlasti, če je prej zvita v kolut. V tem primeru je smer, v katero bo zaneslo odrezani del, težko predvideti. Tako bi tudi ob nepravilnem rezanju žice tožnik moral računati na to nevarnost in biti pri opravilu bolj pazljiv. Zato je delno kriv tudi sam, da je prišlo do poškodbe. Njegov soprispevek pritožbeno sodišče ocenjuje na polovico.

Zato je upravičen samo do sorazmernega dela odškodnine za nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je njeno višino glede na težo poškodbe in njene posledice pravilno ocenilo. Ob nesreči je utrpel poškodbo desnega očesa in sicer prebojno rano beločnice. Opravljena je bila operacija s šivi veznice in beločnice. Šest dni je ostal hospitaliziran, na pregledu dne 10.5.2006 pa je bila ugotovljena še manjša raztrganina mrežnice, ki so jo zdravili z laserskimi pečati. Tožnik je bil v bolniškem staležu od 16.12.2005 do 6.1.2006 in od 10.5.2006 do 7.7.2006. Zelo hude bolečine so bile kratkotrajne, do prihoda v bolnišnico, nekoliko blažje nadaljnjih 4 ali 5 dni, lažje pa so trajale okoli 10 dni ter ob obeh laserskih posegih po 3 dni. Pravična odškodnina za to škodo je pravilno ocenjena na 4.000,00 EUR.

Tožnik je ob poškodbi utrpel hud primarni strah, saj je takoj pomislil na izgubo očesa. Mislil je, da se mu je oko izlilo. Da je bil tak strah tudi objektivno utemeljen, izhaja iz izvedeniškega mnenja, zato je kot pravična odškodnina za to vrsto škode pravilno ocenjena na 1.500,00 EUR.

Tožnik je opisal posledice, ki jih trpi zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izpovedal je, da ga moti prah, prepih in močno sonce, da ne zdrži več kot osemurnega dela, da ne more več delati na gradbišču. Oko se mu solzi, ne more več kolesariti. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da tožnik ne sme dvigati težjih bremen od 10 kg, ker obstaja nevarnost ponovnega strganja mrežnice. Tega dejstva tožnik sicer ni posebej izpostavljal, kar pa ne pomeni, da ga sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. S potrditvijo tega dejstva v izvedeniškem mnenju je zgolj podprta tožnikova izpoved, da dela na gradbišču ne zmore več in v bistvu ne gre za neko dejstvo, ki bi ga tožnik začel zatrjevati šele naknadno, kot na to opozarja pritožba tožene stranke. Tožnik je pač opisal osebno doživljanje zmanjšanja svojih življenjskih in delovnih sposobnosti in pri tem ni uporabljal strokovne terminologije. Prav tako je neutemeljen pomislek, da je do zmanjšanja ostrine vida lahko prišlo zaradi tožnikove starosti (47 let), saj iz izvedeniškega mnenja izrecno izhaja, da je 10 % izguba vida desnega očesa posledica poškodbe. Zato je pravična odškodnina za to vrsto škode pravilno ocenjena na 4.000,00 EUR.

Odškodnina, ki jo je odmerilo sodišče prve stopnje, je primerljiva s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih, npr. v zadevi opr. št. II Ips 75/2007 - VS001790 (moški, star 42 let, poškodba očesa, en dan hude bolečine, 10 dni lažje, 12 dni hospitalizacije, kratkotrajni primarni in en teden trajajoči sekundarni strah, solzenje, občutljivost na prah in svetlobo, migotanje), ko je bila tožniku prisojena odškodnina v višini devetih povprečnih plač v RS. Odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo v tem primeru pa znaša približno osem povprečnih plač v RS.

Ker je tožnikova krivda za nastalo škodo polovična, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo na podlagi 5. alineje 1. odstavka 358. člena ZPP spremenilo tako, da je prisojeni znesek zmanjšalo za polovico, v preostalem pa ga je zavrnilo.

Glede na polovični uspeh vsake od strank v postopku je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka in sicer tako, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka. Ob tej odločitvi se izkaže, da je tudi pritožba tožnika, ki se nanaša le na odmero stroškov postopka, neutemeljena.

Stroške, ki so bili plačani iz sredstev sodišča v višini 488,97 EUR, je dolžna plačati tožena stranka glede na polovičen uspeh v polovičnem deležu in sicer na podlagi 173. člena ZPP, ki ga je sodišče prve stopnje v skladu s 1. odstavkom 130. člena novele ZPP (Ur. l. RS, št. 45/2008) pravilno uporabilo.

Tožena stranka je s pritožbo uspela v deležu 50 %, zato je upravičena do povrnitve sorazmernega dela stroškov pritožbenega postopka. Stroški so priglašeni v višini 600 točk (275,40 EUR), povečani za 20 % DDV, sodno takso v višini 191,82 EUR in poštnino v višini 3,00 EUR. Priglašeni stroški tako znašajo 525,30 EUR, glede na uspeh s pritožbo pa je tožena stranka upravičena do povrnitve v višini 262,65 EUR.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.