VSL sklep I Ip 2187/2009

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor dolžnice F. R. zavrnilo kot neutemeljen ter dolžnici naložilo, da mora upniku v 8 dneh povrniti 393,27 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pravočasno pritožila dolžnica. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi, sklep o izvršbi razveljavi ter predlog za izvršbo zavrže, upniku pa naloži v plačilo stroške izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne držijo navedbe sodišča prve stopnje, da dolžnica v tem postopku ni predlagala nobenega drugega dokaza, kot zgolj predložila pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. I Pg 201/2005. Takšna navedba je protispisna, zato je podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Poudarja, da je v predmetnem postopku z ugovorom po izteku roka z dne 4. 10. 2006 predlagala dokaze, in sicer zaslišanje dveh prič, katerih pa sodišče do sedaj še ni izvedlo. Nerazumno je, da se od dolžnice dvakrat terja, da predlaga dokaze. Prepričana je, da je odločitev sodišča prve stopnje skrajno formalistična, saj velja, da predlagatelj vztraja pri podanih dokazih v postopku pred razveljavitvijo. Ne sprejema pa tudi stališča, da predmetna sodba ne more biti dokaz v tej zadevi. Ne glede na subjektivne meje pravnomočnosti bi bilo v konkretnem primeru nevzdržno, da bi dolžnica pri nekaterih terjatvah bila aktivna, pri drugih pa ne, saj je odločitev o pasivnosti lahko le ena.

Upnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Meni, da je odločitev sodišča, da predložena sodba ne more biti dokaz o pasivni vlogi dolžnice, pravilna. Ta sodba se ne nanaša na terjatev upnika in dolžnice, zato strank predmetnega izvršilnega postopka ne veže. Pritožnica bi morala v ugovoru zoper sklep o izvršbi navesti vsa dejstva in predlagati dokaze, da je bila pasivna. Z ugovorom po izteku roka je dolžnica izpodbijala sklep o nadaljevanju in ne sklep o izvršbi, zato teh dokaznih predlogov ni mogoče šteti za dokazne predloge v tem ugovoru.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP, in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

Sodišče prve stopnje je po predlogu upnika s sklepom z dne 9. 12. 2005 izvršbo, dovoljeno s pravnomočnim sklepom o izvršbi z dne 24. 4. 2002, v skladu s 24. členom ZIZ nadaljevalo zoper osebno odgovorna družbenika M. in F. R.. Prvotni dolžnik d.o.o. je bil namreč na podlagi določb Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 54/99 s spremembami, v nadaljevanju ZFPPod) dne 19. 10. 2005 izbrisan iz sodnega registra. ZFPPod v prvem odstavku 27. člena določa, da gospodarska družba preneha z izbrisom iz sodnega registra. Po četrtem odstavku navedenega člena se v tem primeru šteje, da so družbeniki izbrisane družbe podali izjavo z vsebino, določeno v prvem odstavku 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 30/93 s spremembami, v nadaljevanju ZGD; sedaj navedene določbe vsebuje 425. člen Zakona o gospodarskih družbah, Ur. l. RS, št. 42/2006, v nadaljevanju ZGD-1), to je izjavo, da prevzemajo obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe. Upniki lahko terjatve od aktivnih družbenikov izbrisane družbe uveljavljajo v roku enega leta od objave izbrisa družbe z sodnega registra (drugi odstavek 394. člena ZGD v povezavi s petim odstavkom 27. člena ZFPPod).

Ustavno sodišče je z odločbo št. Up-357/03,U-I-351/04 z dne 20. 10. 2005 (Ur. l. RS, št. 96 z dne 28. 10. 2005) ugotovilo, da je dotedanji četrti odstavek 24. člena ZIZ v neskladju z Ustavo, ker zakonodajalec ni uredil možnosti, da bi novi dolžnik že v postopku pred sodiščem prve stopnje uveljavljal razloge, s katerimi nasprotuje prehodu obveznosti nanj (ugovora po izteku roka namreč iz razloga po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ ni mogoče uveljavljati). Odločilo je, da morajo sodišča takšno izjavo novemu dolžniku omogočiti, in sicer tako, da mu skupaj s sklepom o nadaljevanju postopka vročijo tudi pravnomočen sklep o izvršbi, ki se glasi na prvotnega dolžnika. O ugovoru odloča sodišče prve stopnje, dolžnik pa ima nato zoper odločitev možnost pritožbe. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 17/06, v nadaljevanju ZIZ-C) je zato dodal novi peti odstavek 24. člena ZIZ in 56. a člen, po katerem ima novi dolžnik zoper izdani sklep o izvršbi možnost vložiti ugovor iz 12. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, to je, da obveznost nanj ni prešla.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o ugovoru dolžnice z dne 27. 10. 2008, ki ga je vložila po prejemu sklepa o izvršbi z dne 24. 4. 2002. Ugotovilo je, da dolžnica navedbe o svoji pasivni vlogi v izbrisani družbi dokazuje zgolj s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. I Pg 201/2005, ki pa zaradi subjektivnih mej pravnomočnosti ne zavezuje tudi strank tega izvršilnega postopka. Ker dolžnica drugih dokazov ni predlagala, je njen ugovor kot neutemeljen zavrnilo. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi spregledalo, da je dolžnica v predmetnem postopku (preden ji je sodišče prve stopnje po napotkih Višjega sodišča v Ljubljani vročilo tudi sklep o izvršbi) vložila tudi ugovora po izteku roka, in sicer dne 4. 10. 2006 in dne 23. 11. 2007, o katerih pa še ni bilo odločeno. Odločitev o zavrnitvi ugovora po izteku roka je bila namreč s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. z dne 10. 9. 2008 razveljavljena ter zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v nov postopek. Navedena ugovora sta bila sicer res naslovljena kot ugovora po izteku roka, vendar je v njih dolžnica izpodbijala ravno vsebinsko odločitev o tem, da je bila aktivna družbenica in s tem pravna naslednica izbrisane družbe. Za učinkovito obrambo v izvršilnem postopku in za uveljavljanje pravice do izjave zadošča, da ima dolžnik pred sodiščem prve stopnje možnost, da se brani, da obveznost nanj ni prešla (tako Ustavno sodišče RS v odločbi št. Up-901/08 z dne 24. 2. 2009 (Ur. l. RS, št. 20/2009). Vročitev sklepa o izvršbi torej ni nujni pogoj za uveljavljanje razlogov, s katerimi dolžnik nasprotuje prehodu obveznosti. Sodišče prve stopnje bi zato moralo celovito (ne glede na dejstvo, da se nahajajo v različnih vlogah) obravnavati navedbe dolžnice o obstoju njene pasivnosti in ne presojati le ugovora, vloženega po vročitvi sklepa o izvršbi. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbi dolžnice ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).