VSL sklep I Cpg 1012/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

:

Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog upnika za izdajo začasne odredbe, po kateri naj bi sodišče L.b. d.d., L, F.b. in V. d.d. naložilo, da dolžniku ali komu drugemu po dolžnikovem nalogu odrečejo izplačilo denarnega zneska v višini 51.666,90 EUR z dolžnikovega računa, dokler ta znesek ni poravnan, dolžniku prepovedalo odtujiti ali obremeniti nepremičnine, ki so v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani vknjižene v dolžnikovo korist, vse do poplačila upnikove terjatve v višini 51.666,90 EUR in v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Ljubljani zaznamovalo navedeno prepoved na teh nepremičninah.

Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil upnik "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlagal razveljavitev izpodbijanega sklepa in izdajo sklepa o predlagani začasni odredbi.

Pritožba je bila vročena dolžniku, ki nanjo ni odgovoril.

Pritožba ni utemeljena.

Upnik v pritožbi navaja, da je otežena ali onemogočena izterjava njegove terjatve izkazana z dejstvom delitve dolžnika, v taki situaciji pa že 2. odstavek 636. člena ZGD-1 določa domnevo ogroženosti izpolnitve upnikove terjatve.

Pritožbeno sodišče s takim materialnopravnim pritožbenim stališčem ne soglaša.

Upnik je v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe navedel, da ima do dolžnika zapadlo denarno terjatev na podlagi začasnih situacij, ki je bila z oddelitvenim načrtom prenešena na novo ustanovljeno družbo Hotel C. d.o.o., s čimer izkazuje verjetnost terjatve, naslednji pogoj za izdajo začasne odredbe po 270. členu ZIZ, torej dolžnikovo odtujevanje oziroma razpolaganje s premoženjem, zaradi katerega bo uveljavitev njegove terjatve onemogočena oziroma precej otežena, pa utemeljuje z dejstvom delitve dolžnika in določbo 2. odstavka 636. člena ZGD-1, da se za varstvo upnikov domneva, da je zaradi delitve ogrožena izpolnitev njihovih terjatev.

Pravne posledice delitve dolžnika nastanejo z vpisom delitve v sodni register (2. odstavek 635. člena ZGD-1). ZGD-1 pa v 636. členu opredeljuje pravne posledice delitve z vidika varovanja upnikov deljene (prenosne) družbe. V 1. odstavku opredeljuje položaj upnikov, katerih terjatve so do nastanka pravnih posledic delitve že obstajale. Za vse te obveznosti (prenosne) družbe so poleg družbe, ki ji je v delitvenem načrtu dodeljena obveznost (glavna dolžnica) in ki upniku zanjo odgovarja neomejeno z vsem svojim premoženjem, solidarno odgovorne vse druge družbe, ki so udeležene pri delitvi, vendar le omejeno, vsaka do višine vrednosti premoženja, ki ji je bilo dodeljeno v delitvenem načrtu, zmanjšane za obveznosti, ki so ji bile dodeljene v delitvenem načrtu. Te družbe, ki niso glavne dolžnice, torej odgovarjajo upnikom le do višine nanje prenesene čiste aktive.

2odstavek 636. člena ZGD-1 v zvezi s 592. členom ZGD-1 pa govori o nezapadlih, negotovih in pogojnih terjatvah, ki torej ob nastopu pravnih posledic delitve glede na naravo teh terjatev še ne obstajajo in niso iztožljive. Za te terjatve ne velja režim solidarne odgovornosti vseh pri delitvi udeleženih družb iz 1. odst. 636. člena ZGD-1, pač pa zanje odgovarja le tista družba, na katero je taka terjatev prenešena. Prav zato, ker je višina jamstvenih sredstev za poplačilo upnika v taki situaciji lahko nižja od sredstev (prenosne) družbe pred delitvijo, zakon zaradi delitve določa domnevo ogroženosti izpolnitve upnikove terjatve. Prav zaradi opisane različne odgovornosti pred nastopom pravnih posledic delitve obstoječe terjatve na eni strani in za tiste terjatve, ki so nezapadle, negotove ali pogojne na drugi strani, upnikovo pritožbeno razlogovanje, da je tudi za njegovo zapadlo terjatev treba upoštevati argumentacijo "a minori ad maius" in tudi zanjo uporabiti zakonsko domnevo ogroženosti izpolnitve njegove terjatve iz 2. odstavka 636. člena ZGD-1, ni utemeljeno in je materialnopravno zmotno. Ob povedanem se izkaže, da upnik za svojo zapadlo terjatev pred nastopom pravnih posledic delitve dolžnika nevarnosti, da bo brez izdane začasne odredbe izterjava njegove terjatve zaradi delitve dolžnika ogrožena, ne more utemeljevati z zakonsko domnevo iz 2. odstavka 636. člena ZGD-1. Upnik bi torej nevarnost, da bi zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s svojim premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena iz 2. odstavka 270. člena ZIZ, moral utemeljevati z drugimi dejstvi, ne le z delitvijo dolžnika z ustanovitvijo nove družbe. Zaradi v 1. odstavku 636. člena ZGD-1 uzakonjene solidarne odgovornosti vseh v delitvi udeleženih družb, namreč zakon zgolj dejstva delitve družbe še ne šteje za tisto okoliščino, s katero bi bilo mogoče utemeljevati predpostavko za izdajo začasne odredbe iz 2. odstavku 270. člena ZIZ. Lahko pa bi bila navedena delitev okoliščina v prid sklepanju o nevarnosti iz citiranega določila ZIZ, če bi bilo ob delitvi dolžnika kršeno tako imenovano vsotno načelo, ko bi bila torej skupna višina osnovnega kapitala družb, udeleženih pri delitvi, manjša od osnovnega kapitala prenosne družbe pred delitvijo (1. odstavek 625. člena ZGD-1), s čimer bi se zmanjšal obseg jamstvenih sredstev za poplačilo upnika. Kaj takega pa upnik ni zatrjeval.

Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa.

Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena v zvezi s 1. odst. 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Izrek o upnikovih pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP in 15. členom ZIZ in je posledica njegovega neuspeha v pritožbenem postopku.