VSL sodba I Cpg 754/2009

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 38.478,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 02. 06. 2005 dalje do plačila (1. točka izreka) ter pravdne stroške v znesku 769,60 EUR z obrestmi (2. točka izreka).

Tožena stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da tožeča stranka zahteva od tožene stranke plačilo zneska 38.478,91 EUR s pripadki na podlagi Pogodbe o poroštvu, št. PP-16/99 z dne 27. 01. 1999 (pogodba o poroštvu), na podlagi katere se je toženka zavezala poravnati tožeči stranki 80 % obveznosti kreditojemalke P. d.d., Kranj - v stečaju, po Dogovoru o finančni reorganizaciji P. d.d. - v stečaju, št. 99-004-793 z dne 21. 12. 1998 z dodatkom. Tožeča stranka je dne 27. 08. 2004 pisno odpovedala posojila po sedmih posojilnih pogodbah, za katere povračilo se je kot porok zavezala tožena stranka. O odpovedi posojil je obvestila tudi toženo stranko in jo pisno pozivala na plačilo obveznosti po pogodbi o poroštvu. Tožena stranka je obveznosti družbe P. d.d., razen v tej pravdi vtoževanega zneska 38.478,91 EUR, poravnala. Navedeni znesek predstavlja razliko pri končnem obračunu obveznosti, do katere je prišlo, ker tožena stranka meni, da kot porok ni prišla v zamudo s plačilom obveznosti, ker je njena obveznost plačila kot poroka nastala šele z izpolnitvijo treh pogojev:

- ko je bil nad P. d.d. kot kreditojemalcem začet stečajni postopek,

- ko je banka terjatve v stečajni postopek prijavila in

- ko je postal sklep o začetku stečajnega postopka pravnomočen.

Veljaven poziv je bil tako toženki poslan šele 21. 02. 2005, in je bilo tako plačilo, opravljeno v 15 delovnih dneh od poziva, to je dne 14. 03. 2005, pravočasno. Ker je šlo za terjatve, ki so zapadle do dneva začetka stečajnega postopka, tožena stranka meni, da gredo tožeči stranki do dneva začetka stečajnega postopka zakonske zamudne obresti, po začetku stečajnega postopka pa v skladu s 114. členom Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL) le obresti v višini temeljne obrestne mere (TOM).

Pravilno je stališče prvostopnega sodišča, da se zaradi začetka stečajnega postopka nad dolžnikom izpolnitvena dolžnost poroka ne spremeni in je porok dolžan izpolniti obveznosti na način in v rokih, kot se je zavezal ob sprejemu poroštvene zaveze. Določba 2. odstavka 114. člena ZPPSL, po kateri od terjatev iz 112. člena tega zakona (za kakršno v danem primeru gre) tečejo od začetka stečajnega postopka obresti po temeljni obrestmi meri, učinkuje le v razmerju med dolžnikom in njegovimi upniki, ne pa tudi v razmerju med poroki in upniki. Porokova obveznost po določbi 1. odstavka 1002. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) res ne more biti večja od obveznosti glavnega dolžnika, pri čemer je kot obveznost glavnega dolžnika potrebno upoštevati tisto obveznost, ki je definirana v poroštveni pogodbi. To pa je obveznost plačila 80 % vsakega zneska pripadajoče glavnice iz 4. alinee 1. člena pogodbe, ki ga dolžnik ali njegovi solidarni dolžniki ob zapadlosti ne bi izpolnili, vse povečano za pripadajočo revalorizacijo in obresti iz 4. alinee 1. člena ter pripadajoče zamudne obresti (2. člen pogodbe o poroštvu). Zmanjšanje obrestne mere na višino TOM po določbi 2. odstavka 114. člena ZPPSL torej za poroka ne velja. Pravilnost takšne razlage potrjuje določba 2. odstavka 1007. člena ZOR, po kateri zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika v stečajnem postopku ali v postopku prisilne poravnave ne pomeni tudi ustreznega zmanjšanja porokove obveznosti. Ta odgovarja upniku za ves znesek svoje obveznosti, vključno z dogovorjenimi in zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prvostopno sodišče je pravilno pojasnilo v čem je bil namen zakonodajalca, ko je določil obrestno mero za terjatve iz 112. člena ZPPSL v višini TOM. Tudi izhajajoč iz tega ni mogoče slediti pritožnikovemu stališču ,da je v tem primeru pri določanju obveznosti dolžnika v smislu 1002. člena ZOR potrebno upoštevati znižano obrestno mero, kot jo določa 2. odstavek 114. člena ZPPSL.

Stališče pritožnika, da določila zakona in pogodbe, ki določajo, da mora porok prevzeti tudi plačilo zamudnih obresti, lahko veljajo le takrat, če porok dejansko pride v zamudo, ter da lahko prevzame tudi plačilo zamudnih obresti, ki jih je zakrivil kreditojemalec, vendar le do uvedbe stečajnega postopka, je zmotno in v nasprotju z naravo poroštva. Zakon o poroštvih Republike Slovenije za obveznosti gospodarskih družb iz poslov restrukturiranja dolgov (Ur. l. RS, št. 69/94 in spremembe; ZPOGD) je v 1. odstavku 8. člena sicer res določil, da ima banka v primeru, če se nad kreditojemalcem začne stečajni postopek, pravico zahtevati od Republike Slovenije, da kot porok poravna delež neporavnanih obveznosti kreditojemalca, za katerega je dala poroštvo, če banka prijavi svoje terjatve v stečaj in ko postane sklep o začetku stečajnega postopka nad kreditojemalcem pravnomočen. V 2. odstavku pa, da delež obveznosti, ki so dospele pred dnem začetka stečajnega postopka nad kreditojemalcem, poravna Republika Slovenija v 15 dneh po prejemu popolnega in pravilnega zahtevka za izpolnitev poroštvene obveznosti. Vendar pa navedeno ne vpliva na višino s pogodbo prevzetih poroštvenih obveznosti, niti na tek obresti. Te je porok dolžan poravnati tako, kot se je zavezal s pogodbo o poroštvu. Določbe 2. odstavka 8. člena ZPOGD ni mogoče razumeti v smislu zmanjševanja porokove obveznosti (2. odstavek 1002. člena ZOR), temveč jo je potrebno razlagati v povezavi s 1. odstavkom 8. člena ZPOGD, ki določa pogoj, ki je pisan v luči 1. odstavka 1007. člena ZOR.

Pritožnik ni podkrepil trditve, da stališče prvostopnega sodišča odstopa od sodne prakse niti z enim primerom. Pritožbeno sodišče pa takšnega primera tudi samo ni našlo.

Prvostopno sodišče je podalo razloge za svoje zaključke in jih ustrezno obrazložilo. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP torej ni podana. Pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo nobene od ostalih, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Prvostopno sodišče je torej pravilno materialnopravno odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki tudi zamudne obresti v višini 38.478,91 EUR, od vložitve tožbe dalje pa tudi procesne obresti.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.