1007. člen ZOR

Prva do četrta toženka so se kot ustanoviteljice hranilno kreditne družbe, ki je glavni dolžnik tožnice, zavezale k solidarnemu poroštvu (vsaka se je zavezala kot porok in plačnik), zato odgovarjajo tožnici tako kot glavni dolžnik za celo obveznost in tožnica lahko zahteva izpolnitev samo od njih ali hkrati od njih in dolžnika. Tudi sicer je tožnica izpolnitev obveznosti najprej zahtevala od dolžnika, saj je svojo terjatev priglasila v stečajni postopek, v katerem ji je bila tudi priznana. Upoštevaje povedano stečajni postopek nad glavnim dolžnikom ne vpliva na obveznost toženk iz poroštvenih obveznosti do tožnice (upnice dolžnika), zato ni razloga za prekinitev pravdnega postopka.

V 1007. členu ZOR je uzakonjena izjema od akcesornosti: kljub temu, da je po stečaju od dolžnika mogoče zahtevati samo del izpolnitve, ostane porok zavezan za celotno izpolnitev. Res zakon predvideva, da mora upnik v stečaju glavnega dolžnika priglasiti svojo terjatev in o tem obvestiti poroke, toda če tega ne stori, terjatev ne ugasne, temveč odgovarja poroku za škodo, ki jo je trpel (prvi odstavek 1007. člena). V drugem dostavku tega člena pa je jasno določeno, da porok odgovarja upniku za ves znesek svoje obveznosti.

Na obveznost toženca kot poroka nima vpliva dejstvo, da je toženec v (nadaljnje) zavarovanje obveznosti tožeči stranki izročil tudi bianko lastno menico, prav tako pa tudi ne dejstvo, da tožeča stranka tega zavarovanja ni izkoristila – možnost poplačila na podlagi menice namreč ne izključuje upnikove pravice, da izkoristi (tudi) druge oblike zavarovanja terjatve.

Glede učinka prekluzije se ponoven začetek obravnave pred spremenjenim sodnikom ne šteje za prvi narok in torej ne izniči že nastale prekluzije. Pri odločanju o ugovoru o pravnomočno razsojeni stvari je pravno relevanten pravnomočni izrek o njej ter obrazložitev pravnomočne odločbe, kolikor je to pomembno za identifikacijo vsebine odločbe oz. ugotovitev o tožbenem temelju, na katerega se je sporni predmet opiral.

Zaradi začetka stečajnega postopka nad dolžnikom se izpolnitvena dolžnost poroka ne spremeni in je porok dolžan izpolniti obveznosti na način in v rokih, kot se je zavezal ob sprejemu poroštvene zaveze. Določba 2. odstavka 114. člena ZPPSL, po kateri od terjatev iz 112. člena tega zakona tečejo od začetka stečajnega postopka obresti po temeljni obrestni meri, učinkuje le v razmerju med dolžnikom in njegovimi upniki, ne pa tudi v razmerju med poroki in upniki. Zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika v stečajnem postopku ali v postopku prisilne poravnave ne pomeni tudi ustreznega zmanjšanja porokove obveznosti. Ta odgovarja upniku za ves znesek svoje obveznosti, vključno z dogovorjenimi in zakonskimi zamudnimi obrestmi.

„Sell and lease back“ , prodaj in vzemi nazaj v leasing (najem), je pravna operacija, na podlagi katere določen subjekt proda drugi osebi vsa ali del svojih osnovnih sredstev ( sale ) in se hkrati dogovori, da bo prodana sredstva vzel nazaj v leasing tako, da jih bo lahko ponovno izkoristil in nadaljeval s proizvodnjo ( lease back ). Opisana operacija ne predstavlja niti nedovoljenega niti simuliranega pravnega posla. Namen poroštva je v tem, da bo upnik prišel do poplačila svoje terjatve, če tega iz kateregakoli razloga ne bi zmogel glavni dolžnik, torej tudi v primeru, ko bi ta prenehal obstajati. Tudi če je glavni dolžnik prenehal obstajati zaradi izbrisa iz sodnega registra po uradni dolžnosti, to poroka ne odvezuje njegove obveznosti.

Do prehoda upnikovih (posojilodajalčevih) pravic na tožečo stranko, ki je posojilo poravnala kot porok, je prišlo že po samem zakonu. S trenutkom plačila je tožeča stranka pridobila pravico zahtevati toliko, kolikor je plačala, k poplačilu pa ni zavezan zgolj posojilojemalec (dolžnik), pač pa tudi toženki, ki sta s poroštvenima pogodbama (izjavama) prevzeli zavezo, da bosta poravnali terjatev tožeče stranke, če tega ne bo storil posojilojemalec (dolžnik). Določilo "do 5% nevrnjenega dela posojila od zneska 400.000,00 DEM" gre razumeti kot jasno določeno zgornjo mejo porokove obveznosti, ki ne utemeljuje nedoločnosti predmeta in s tem ničnosti porokove zaveze. Te ne morejo narekovati niti grožnje, zmota in podobne okoliščine, ki so lahko le razlogi za razveljavitev pogodbe. S prijavo terjatve v stečajnem postopku se je pretrgalo zastaranje tako proti dolžniku kot proti tožeči stranki (poroku), nepomembno pa je, ali je bila prijavljena terjatev prerekana in kasneje ugotovljena ali ne. Ker je bila terjatev zavarovana s hipoteko, na podlagi katere je bila tožnica v stečajnem postopku delno poplačana kot ločitveni upnik, ta ne more preiti na poroke.

Toženčeva zaveza v menični izjavi za izpolnitev obveznosti, ki v času podpisa menične izjave še niso nastale, je veljavna, saj se bianco menice v poslovni praksi uporabljajo prav za zavarovanje prihodnjih terjatev, katerih obseg in vsebina v času izdaje menice še nista določena.

Tudi če je zoper prvo toženo stranko uveden stečajni postopek, to drugega toženca kot poroka in plačnika ne razbremeni njegove odgovornosti za plačilo terjatve. Po izrecni določbi 2.odst. 1007.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika v stečajnem postopku ali v postopku prisilne poravnave ne pomeni tudi ustreznega zmanjšanja porokove obveznosti, zato odgovarja kot porok upniku za ves znesek svoje obveznosti.

Prenehal je le dolžnik glavne obveznosti. V primeru, ko glavni dolžnik preneha zaradi stečaja in ko torej ni pravnega nasledstva, ostaja porok zavezan za celotno obveznost.

Razmerje med zavarovalnico in toženo stranko, ki je nastalo s podpisom zavarovalne pogodbe, je mogoče primerjati s poroštvenim razmerjem (997. - 1019. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Porok praviloma odgovarja za izpolnitev cele obveznosti glavnega dolžnika, za katero je prevzel poroštvo (2. odst. 1002. čl. ZOR). S tem, ko je zavarovalnica kot porok poravnala dolg tožene stranke, je prenehala tudi odškodninska obveznost glavnega dolžnika.

Vprašanje ali je tožeča stranka kot upnica izpolnila svojo obveznost iz 1. odst. 107. člena ZOR ne vpliva na vprašanje obstoja toženčeve obveznosti, ampak le na vprašanje hkratne odškodninske odgovornosti upnika za škodo, ki je nastala poroku zaradi opustitve priglasitve terjatve v stečajnem postopku in obvestitve poroka.

Prijava in priznanje upnikove terjatve v stečajnem postopku glavnega dolžnika ni ovira za uveljavljanje terjatve od solidarnega poroka v pravdi.

Zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika v postopku prisilne poravnave ne pomeni tudi ustreznega zmanjšanja porokove obveznosti. Zato odgovarja porok upniku za celoten znesek svoje obveznosti.

V primeru, da dolžnik zapadlo obveznost upniku ne izpolni, jo je dolžan izpolniti na podlagi poroštvene pogodbe porok.

V pobot upnikovi terjatvi je porok uveljavljal terjatev iz naslova odškodninske odgovornosti upnika, ker le-ta ni prijavil terjatve v stečajnem postopku zoper glavnega dolžnika in ker upnik poroka ni obvestil, da glavni dolžnik svoje obveznosti ni izpolnil.

Sprejem bianko menice predstavlja pooblastilo poštenemu imetniku, da lahko pozneje izpolni odredbo za plačilo menice. Ko imetnik menice le-to izpolnil, ima menica vse meničnopravne učinke. Zato je menična zaveza avalista, dana na bianko menici, samostojna. Vendar pa lahko avalist ugovarja, da vsebina menice ni bila izpolnjena v skladu z vsebino osnovnih pogodb. Prav tako pa lahko kot posebna ugovora uveljavlja ugovora antidatiranja (v konkretnem primeru antižigosanja) avala in nepoštene pridobitve menice. Če je sodišče prve stopnje o odločilnih dejstvih razpravljalo, vendar jih ni navedlo v obrazložitvi svoje odločbe, gre za pomanjkljivo obrazložitev, saj njena vsebina ne pojasnjuje odločitve, vsebovane v izreku. Kljub temu da je po stečaju od dolžnika mogoče zahtevati samo del izpolnitve, ostane porok (avalist) zavezan za celotno izpolnitev. Vendar pa porok (avalist) vseeno ni zavezan za toliko terjatve, kolikor je bila poplačana v stečajnem postopku.