VSL sodba II Cp 330/2010

1. Pritožbi se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I. spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožečih strank, ki se glasi:
» Ugotovi se, da za potrebe nemotenega uživanja parcele št. 506, k.o. P., last toženke R.M. iz B., V. 2, od leta 2005 ne obstaja in ni potrebna kakršna koli služnost, ki bi se izvrševala na in preko parcele št. 509 iste k.o., solast tožnikov R.M.1 in S. iz P. 20/d, p. K., kar so toženka in njeni pravni nasledniki dolžni sprejeti na znanje ter se od sedaj dalje vzdržati vsakršnih motilnih dejanj na parceli št. 509, k.o. P., ki bi vznemirila oba tožnika in njene pravne naslednike.«

z a v r n e.

2. Pritožba se v ostalem delu zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

3. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka na prvi stopnji.

4. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 177,17 € pritožbenih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v točki I. ugotovilo, da za potrebe nemotenega uživanja parcele št. 506, k.o. P., last toženke R.M., od leta 2005 ne obstaja in ni potrebna kakršnakoli služnost, ki bi se izvrševala na in preko parcele št. 509 iste k.o., solast tožnikov R.M. in S., kar so toženka in njeni pravni nasledniki dolžni sprejeti na znanje ter se od sedaj dalje vzdržati vsakršnih motilnih dejanj na parceli št. 509, k.o. P., ki bi vznemirila oba tožnika in njune pravne naslednike. Zahtevek iz nasprotne tožbe je sodišče prve stopnje zavrnilo in toženi stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožečih strank v višini 1.019,85 € s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tako sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožečih strank zavrne in ugodi tožbenemu zahtevku toženke po nasprotni tožbi, oz. da sodbo razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Pritožnica graja stališče sodišča prve stopnje, da zgolj občasna potreba po dostopanju do dela toženkine nepremičnine po služnostni poti ne opravičuje več omejevanja lastninske pravice tožečih strank, ker služnostna pot preko služečega zemljišča (v solasti tožečih strank) ne predstavlja več edinega dostopa do gospodujočega zemljišča (v lasti toženke). Ne strinja se s pravno presojo sodišča prve stopnje, da pomeni javna pot na severnem delu gospodujoče parcele takšno spremembo okoliščin, ki po 222. členu SPZ lastnika služečega zemljišča upravičujejo do zahtevka za ugotovitev prenehanja stvarne služnosti. Kljub temu da je bila v letu 2005 na novo urejena in asfaltirana javna pot, ki omogoča tako toženi kot tožečim strankam dostop do obravnavanih nepremičnin, pa ta glede na gospodujoče zemljišče ne omogoča dostopa z vozili, saj je uporabna izključno za hojo. Dostop z vozili je tu nemogoč, in razen z uporabo služnostne poti spričo specifične konfiguracije terena, velikih višinskih razlik in terasaste strukture njenih nepremičnin, neizvedljiv. Prav tako pa od toženke ni mogoče pričakovati, da bi novo služnost poti urejala na vzhodnem delu gospodujoče nepremičnine, saj je iz izpovedbe lastnika sosednjega zemljišča razvidno, da takšni obremenitvi svoje lastninske pravice nasprotuje. Zaključek sodišča prve stopnje, da je postala služnost poti za vožnjo in hojo nepotrebna, je glede na izpovedbe prič in listinske dokaze protispisna, in sicer tudi v delu, ki se nanaša na dostop do parcel št. 504 in 505, obe k.o. P., in ki sta (gospodujoči) parceli št. 506 sosednji. Pritožba tudi graja presojo sodišča, ki se nanaša na izpovedbe prič, saj naj bi ravno te ovrgle toženkino trditev o služnosti kot edini možnosti za dovoz do njenega vikenda na gospodujočem zemljišču, in pravi, da ni jasno, na katere priče se sodišče prve stopnje sploh sklicuje. Nadalje je sodišče prve stopnje očitno namerno spregledalo okoliščine, v katerih je prišlo do asfaltiranja in splošne ureditve dela služeče nepremičnine, ki predstavlja služnost poti. Opisani del je bil namreč asfaltiran ravno z namenom, da se po njem vozilo in da ga bo (še naprej) za dostop do vikenda uporabljala tudi toženka. Na to kaže več okoliščin: del nepremičnine, ki predstavlja služnostno pot, se nahaja zunaj ograjenega dvorišča tožečih strank (tožnika imata tudi znotraj svoje ograje parkirišča za svoja vozila); priča V. M., ki je celoten projekt urejanja okolice gospodujoče in služnostne parcele, vključno z asfaltiranjem, financiral sam, je izpovedal, da gre pri obravnavanem delu služečega zemljišča za urejen prostor, ki predstavlja dostop na nepremičnino toženke, prej pa je to bila pot, ki so jo uporabljali vsi. Tožnika projektu nista nasprotovala, temveč sta s pričo celo sodelovala, skladno z dogovorom pa so bila na parceli toženke postavljena še drsna ograjna vrata za potrebe dostopa nanjo. Vse navedeno kaže, da dejansko nikoli ni bilo spora o tem, kje naj bi dostop do nepremičnine toženke potekal, torej po služnostni poti, saj je bila tudi vsa druga okolica urejena v tem smislu. Jasno je tudi, da se V. M. v finančno in organizacijsko tako velik projekt ne bi spuščal, če soglasje tožnikov za nadaljnjo rabo služnostne poti ne bi obstajalo. Da je sporna služnost poti še zmeraj potrebna in koristna, se je izkazalo tudi v motenjski pravdi med istimi strankami (opr. št. P 133/2008 Okrajnega sodišča v Brežicah).

Tožeči stranki sta v odgovoru na pritožbo trditve pritožnice označili za nekonkretizirane, zavajajoče in v nasprotju z dejanskim stanjem, zato pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbo zavrne, izpodbijano sodbo pa potrdi. Pravilno je bilo namreč ugotovljeno, da od leta 2005 zaradi novo urejene in asfaltirane javne poti ni več potrebe za obstoj služnosti poti. Toženka lahko namreč vse, kar pripelje za potrebe gospodujoče nepremičnine in za lastne potrebe, znosi skozi obstoječa kovinska ograjna vrata, ki mejijo na javno asfaltno pot ali pa zapelje skozi tri metre široka vrata v ograji, ki mejijo na parcelo v lasti J. C., ta pa s traktorjem omogočajo dostop na ostale parcele v lasti toženke. Kosilnico, samokolnico in drugo ročno orodje, ki ga toženka potrebuje pri urejanju gospodujoče parcele, toženka hrani v leseni uti, ki stoji na SZ delu parcele št. 505, k.o. P., od koder vodi tlakovana pot na gospodujočo parcelo. Tožnika sicer priznavata, da je V.M. sam financiral in uredil okolico obravnavanih nepremičnin, vendar sama od njega nista zahtevala asfaltiranja spornega dela služeče parcele, sploh pa je imenovani dostope do nepremičnin uredil še ostalim lastnikom »v ulici«. Tožnika zato zavračata trditve pritožbe, da bi kdajkoli dovolila kakšno služnostno pravico, kot jo zahteva toženka. Nazadnje tožnika še navajata, da v motenjski pravdi, na katero se sklicuje pritožba, nista bili ugotovljeni nujnost in potrebnost poti, temveč le motilno dejanje, ki pa ga dejansko nikoli ni bilo.

Pritožba je deloma utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja:

tožeči stranki sta solastnika parcele št. 509, tožena pa je lastnica parcel št. 506, 505, 504 in 503, vse k.o. P.;

parcela št. 509 meji s parcelo št. 506, obe k.o. P.;

toženka je na parceli št. 506 zgradila vikend oz. zidanico (gradnja je bila končana v letu 2005), pred tem pa je preko parcele št. 509 potekala služnostna pot do parcele št. 506, in še naprej po isti parceli do parcel št. 499 in 496; v tistem času namreč do nepremičnine v lasti toženke ni obstajala nobena druga možnost dostopa, niti peš niti z vozili, saj obstoječa javna pot (nanjo parceli št. 506 in 499 mejita) zaradi konfiguracije terena ni omogočala dostopa do navedenih parcel;

toženka je skupaj z V. M. v času gradnje vikenda uredila še okolico objekta, in sicer: skladno z dogovorom z lastnikom parcele št. 499 je ukinila dostop z lastne (gospodujoče) parcele št. 506 in lastniku C. uredila dostop neposredno na parcelo št. 499; asfaltirala je prej neurejeno javno pot, ki seka gospodujoče in služeče zemljišče (in tudi parcelo v lasti C.), in sicer vse do vzhodne meje parcele št. 499; asfaltirala je del služečega zemljišča, ki predstavlja služnost poti (približne mere so 6 metrov po širini in 5 metrov po dolžini); dostop (hoja in vožnja) tega dela zemljišča se nanaša tudi na hišo tožečih strank; toženka je v delu ograje, ki meji na novo urejeno javno pot, namestila vrata, s čimer je uredila peš dostop do vikenda; na meji s služečim zemljiščem je v ograjo postavila drsna vrata; v zgornjem, severnem delu gospodujočega zemljišča, ki ga nato preseka javna pot, pa za parkiranje dveh vozil postavila nadstrešek; gospodujoče zemljišče je v celoti ograjeno;

toženka služnostno pot od leta 2005 uporablja le še občasno, praviloma spomladi, ko težjih tovorov zemlje ali pohištva do vikenda ne more prepeljati skozi vrata ob javni poti, in sicer gre za asfaltiran dovoz na severnem delu parcele št. 509, k.o. P., v približni izmeri 6 metrov po širini in 5 metrov po dolžini, medtem ko motorna vozila parkira pod nadstreškom na severnem delu parcele št. 506 iste k.o.

Dokazni postopek na prvi stopnji pa je pokazal še naslednje elemente dejanskega stanja:

toženka je parcelo št. 506, k.o. P. kupila v letu 2003, pri čemer sta z V. M. kmalu začela s celovito prenovo zidanice oz. vikenda;

v času pred zadevno prenovo je v korist navedene parcele res obstajala služnost hoje in vožnje, vendar se njena trasa ne ujema s tisto, ki je predmet konkretnega postopka; priča M. in tožnik sta namreč izpovedala, da sta v času nakupa parcele št. 506 v okolici le-te obstajali dve poti, pri čemer se je za dostop do nje uporabljala »zgornja pot«, tj. pot preko zemljišča tožnikov, ki je potekala preko zemljišča s parc. št. 506 še naprej preko parcel 499, 496, ob severnem robu parc. št. 495 in nadalje do gozda. Obstajala je tudi druga pot, in sicer gre za javno pot, ki pa je v času nakupa parcele toženke propadala in se ni uporabljala. Ker je želela toženka urediti celotno območje svoje nepremičnine, je v dogovoru s sosedom C., lastnikom sosednje parcele št. 499, in predstavniki krajevne skupnosti do takrat obstoječo služnostno pot ukinila, namesto česar je bila na stroške V. M. asfaltirana javna pot, ki obe zadevni nepremičnini seka v njunem severnem delu;

sporni del služeče nepremičnine, ki po trditvah toženke predstavlja služnostno pot, je v naravi asfaltirano območje v severnem delu parcele št. 509, v približni izmeri 6x5 metrov, in po navedbah M. povezuje nekdanji spodnjo in zgornjo pot, kot sta slednji obstajali v času nakupa parcele št. 506, tj. pred njeno ureditvijo, ki je zajemala tudi asfaltiranje zdaj spornega dela zemljišča; nekdanji t.i. zgornja in spodnja pot zdaj več ne obstajata;

vse priče potrjujejo, da je do ureditve okolice obravnavanih zemljišč prišlo z dogovorom vseh vpletenih strani, kar priznavata tudi tožnika v odgovoru na pritožbo; tožnika sicer zanikata, da bi na tej – z vidika dostopa do parcele toženke – novi poti kdaj dovolila kakršnokoli služnostno pravico, pa na dogovor o občasni uporabi poti preko spornega asfaltiranega zemljišča v korist toženkine parcele, poleg izpovedbe toženke, V. M. in A. R., kažejo tudi naslednja dejstva, ugotovljena ob ogledu: v ograji na toženkini parceli, ki meji na parcelo št. 509 in na sporni prostor, so nameščena drsna vrata, širine ok. 2,5 metra; pravokotno nanjo in zaključujoč sporni prostor poteka ograja tožečih strank, v katerih so prav tako nameščena drsna vrata v približni meri 3 metrov; prostori za parkiranje vozil tožnikov se nahajajo znotraj opisane ograje. Izpovedbe prič in strank ter citirane ugotovitve kažejo na dejstvo, da je med pravdnimi strankami obstajal dogovor, da se sporni asfaltirani prostor uporablja kot dovoz do nepremičnin tožnikov, kot tudi občasno do toženkine parcele.

V skladu z 222. členom SPZ lahko lastnik služeče nepremičnine proti lastniku gospodujoče nepremičnine vloži zahtevek za prenehanje stvarne služnosti, ki se lahko vloži zaradi nekoristnosti stvarne služnosti ali zaradi tega, ker so se spremenile okoliščine, v katerih je služnost nastala.

Za odločitev o zahtevku tožečih strank sta odločilni naslednji ugotovitvi sodišč prve in druge stopnje: 1.) glede na zahtevek tožnikov, s katerim sta zahtevala ugotovitev nepotrebnosti služnostne pravice in prepovedi vznemirjanj, sta tožnika očitno priznala obstoj služnostne pravice poti toženi stranki po njunem zemljišču in v korist parcele št. 506, k.o. P.; 2.) ugotavljanje, ali je služnostna pravica postala nekoristna, oz. je prišlo do bistvenih sprememb okoliščin, v katerih je služnost nastala, ima svoje izhodišče v vsebini služnosti, kot je ta obstajala v trenutku njenega nastanka. Kot je bilo ugotovljeno in obrazloženo v zgornjih alinejah, pa je z dokončanjem urejanja toženkine parcele prišlo do spremembe trase služnostne poti, kot je ta obstajala v času nakupa te parcele. Nekdanji »spodnja in zgornja pot«, pri čemer se prva ni uporabljala, druga pa predstavlja služnostno pot hoje in voženj, ki je potekala prek zemljišča tožnikov do toženkine parcele, sta z asfaltiranjem spornega zemljišča na parceli tožnikov, prenehali obstajati (oz. je »spodnja pot« postala javna pot). Navedeno pomeni, da lahko izhodišče za ugotavljanje bistvenih sprememb okoliščin predstavlja le novo stanje, tj. sporni asfaltirani dovoz, do katerega je po ugotovitvah pritožbenega sodišča prišlo na podlagi dogovora pravdnih strank. Kar tožba tožnikov imenuje »bistveno spremenjene okoliščine«, tj. nova asfaltirana javna pot in ureditev ter asfaltiranje spornega dovoza, je v svojem bistvu dogovor o spremembi trase služnostne poti. Od tega trenutka zato ni mogoče govoriti o bistvenih spremembah okoliščin, oz. drugih pa tožba niti ne zatrjuje, kar narekuje zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov nesklepčnosti.

Za odločitev o nasprotni tožbi tožene stranke je prav tako relevantna ugotovitev pritožbenega sodišča o spremembi trase služnostne poti na temelju dogovora pravdnih strank. Toženka namreč v nasprotni tožbi zatrjuje, da je po nakupu parcele št. 506, k.o. P. ves čas uporabljala služnostno pot, ki je potekala po zemljišču tožnikov, prav tako so to pot v korist navedene parcele in drugih uporabljali že toženkini pravni predniki, skupno najmanj 60 let. Ker ta stvarna pravica ni bila nikoli vpisana v zemljiško knjigo, po določbah SPZ pa je že zdavnaj priposestvovana, se zahtevek nasprotne tožbe glasi na ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili in stroji po obstoječi poti v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine s parc. št. 506, k.o. P. in v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine s parc. št. 509 iste k.o. Kot rečeno, pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da prišlo po končanem projektu urejanja okolice toženkine parcele do dogovora pravdnih strank, s katerim je bila stara trasa služnostne poti prestavljena, in sicer tako, da ta sedaj poteka po spornem asfaltiranem dovozu. Glede na določbe 217. člena SPZ nastane stvarna služnost s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost v dobri veri 10 let, oz. je isti dejansko izvrševal služnost 20 let, pa lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval. Ker je bilo ugotovljeno, da novo dejansko stanje služnosti poti skladno z dogovorom pravdnih strank obstaja od dokončanja toženkinega projekta ureditve okolice vikenda, tj. od leta 2005, ni izpolnjen pogoj trajanja dejanskega izvrševanja stvarne služnosti za pridobitev le-te na podlagi priposestvovanja. Ker pa tožena stranka ni zatrjevala nobenih drugih dejstev, ki bi utemeljevala pridobitev služnosti na drugem pravnem temelju, sodišče pa je na trditveno in dokazno podlago strank vezano, je bilo potrebno nasprotno tožbo zaradi neutemeljenosti zavrniti.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na nepremičnine, parcele št. 503, 504 in 505, vse k.o. P., saj te niso predmet obravnavanega tožbenega zahtevka.

Ker so bili pritožbeni razlogi tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje deloma utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbi deloma ugodilo in izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo (358. člen ZPP).

Glede na spremenjeno odločitev je pritožbeno sodišče v skladu z 2. odst. 165. člena ZPP odločalo tudi o stroških vsega postopka. Ker tako tožeči kot tožena stranka v pravdi niso uspele, morajo nositi vsaka svoje stroške postopka na prvi stopnji (2. odst. 154. člena ZPP). Tožeči stranki pa sta dolžni toženi povrniti polovico njenih pritožbenih stroškov, saj je toženka s pritožbo deloma uspela. Ob upoštevanju veljavne Odvetniške tarife, Zakona o sodnih taksah in načela potrebnosti (155. člen ZPP) je pritožbeno sodišče priznalo stroške sestave pritožbe, 20% DDV in stroške sodnih taks, skupno v višini 354,34 €, pri čemer polovica znaša 177,17 €.