VSRS Sodba XI Ips 115/2009

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Novem mestu je s sklepom z dne 2.12.2009 zoper osumljenega B.R. odredila pripor iz pripornih razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Novem mestu je s sklepom z dne 4.12.2009 pritožbo osumljenčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2Zoper navedeni pravnomočni sklep so osumljenčevi zagovorniki dne 15.12.2009 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. V zahteve za vrsto zakonitosti navajajo, da nista podana priporna razloga zaradi katerih je bil zoper osumljenca odrejen pripor. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pripor zoper osumljenca odpravi oziroma »podrejeno«, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 22.12.2009, predlaga zavrnitev zahteve.

4Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca so bili osumljenec in njegovi zagovorniki seznanjeni dne 22.12.2009.

B-1

5Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:

da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. - 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe;

da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso pravilno ali v celoti ugotovljena;

da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

B-2

6Zagovorniki, ki v zahtevi za vrsto zakonitosti uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, v zahtevi ne navedejo nobene zakonske določbe, ki naj bi jo sodišče z izpodbijanim pravnomočnim sklepom o odreditvi pripora zoper osumljenca prekršilo. V zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da trditev, da bo osumljenec vplival na sostorilce, ne more predstavljati pripornega razloga koluzijske nevarnosti, ker sodišče popolnoma spregleda, da imajo sostorilci na prostosti možnost komunicirati med seboj, da ni jasno, kako bi komunikacija med sostorilci in osumljencem ovirala potek kazenskega postopka, da ni podana nevarnost, da bo osumljenec na prostosti uničil materialne dokaze, ker organi pregona z vsemi materialnimi dokazi že razpolagajo. Tudi ni pravilno razlogovanje sodišča, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, ker osumljenčevi dohodki niso zanemarljivi, da ni resnična trditev, da se osumljenec preživlja z izvrševanjem kaznivih dejanj in da gre za trdovratnega storilca, da so bili osumljenčevi edini odjemalci drog in ponarejenega denarja policisti, ki so leto dni vršili nad njim popolni nadzor ter da ni pravilno razlogovanje sodišča, da je osumljenec storil štirinajst kaznivih dejanj. Te navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, v katerih zagovorniki zatrjujejo, da ni zakonskih pogojev za odreditev pripora, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve prvega odstavka 201. člena ZKP, ki pa po presoji Vrhovnega sodišča ni podana.

7Pogoji za odreditev pripora so: da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, obstoj katerega izmed pripornih razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in da je pripor neogibno potreben za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi.

8Da bi ne bil podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1 ter ponarejanja denarja po prvem odstavku 234. člena KZ-1, zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti ne izpodbijajo. Drugače kot sodišče v izpodbijanjem pravnomočnem sklepu pa ocenjujejo okoliščine, ki so bile podlaga sodišču za odločitev o obstoju pripornih razlogov iz 2. in 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP.

9Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora zoper osumljenca B.R. pravilno presodilo, da sta pri osumljencu podana priporna razloga iz 2. in 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in za takšno svojo presojo navedlo tudi razumne razloge tako glede pripornega razloga koluzijske nevarnosti (prvi odstavek na 6. strani sklepa sodišča prve stopnje, drugi odstavek na 3. strani in prvi odstavek na 4. strani sklepa sodišča druge stopnje), kot tudi pripornega razloga ponovitvene nevarnosti (drugi odstavek na 6. strani sklepa sodišča prve stopnje, drugi in tretji odstavek na 4. strani in prvi odstavek na 5. strani sklepa sodišča druge stopnje). Obstoj pripornega razloga iz 2. točke prvega odstavka 201. člena ZKP je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu oprlo na obstoj konkretne in realne nevarnosti, da bo osumljenec (za katerega je bilo ugotovljeno, da naj bi imel pomembno vlogo pri načrtovanju in izvrševanju kaznivih dejanj) na prostosti vplival na udeležence pri storitvi kaznivih dejanj, ki v trenutku odreditve pripora zoper osumljenca še niso bili zaslišani. Takšne pravilne presoje sodišča ne morejo omajati navedbe zahteve za varstvo zakonitosti, ki po svoji vsebini predstavljajo uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

10Pritrditi gre navedbam zahteve za varstvo zakonitosti, da pripornega razloga iz 2. točke prvega odstavka 201. člena ZKP ni mogoče utemeljiti na okoliščini, da pri osumljencu opravljeni hišni preiskavi nista bila najdena droga in ponarejen denar. Sklepanje, da osumljenec še skriva tako drogo kot ponarejeni denar je sicer logično, a presplošno. Gre za možnost, katere obstoj ni izkazan s konkretnimi dejstvi ali okoliščinami, ki bi potrjevala za upoštevno verjetnost, da takšni predmeti obstajajo oziroma da ima osumljenec z njimi namen razpolagati – jih uničiti. Ne glede na takšno stališče Vrhovnega sodišča pa je, kot že rečeno, priporni razlog iz 2. točke prvega odstavka 201. člena ZKP pri osumljencu podan, zaradi konkretne nevarnosti, da bo vplival na ostale udeležence kaznivih dejanj.

11Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazovane kršitve določb kazenskega postopka, zahteva pa je bila skoraj v celoti vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.