VSRS Sodba II Ips 798/2005

Revizija se zavrne.

Tožnica mora povrniti tožencema njune stroške revizijskega postopka v zvezi z odgovorom na revizijo v znesku 827,92 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da sta tožnica in oče tožencev živela v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti do smrti očeta tožencev in da tožnica deduje po 6.6.2000 umrlem očetu tožencev. Tožencema je naložilo plačilo tožničinih pravdnih stroškov v znesku 693.800 SIT (sedaj (2895,18 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožencev ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožnici pa naložilo plačilo pravdnih stroškov tožencev v znesku 1,287.892 SIT (sedaj 5374,28 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot je to določeno v izreku sodbe sodišča druge stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. Izpodbija jo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena in prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku ter zmotne uporabe materialnega prava. Prvouveljavljani revizijski razlog procesnopravne narave utemeljuje z očitkom, da sodba sodišča druge stopnje vsebuje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker niso navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih in ker so razlogi o nekaterih odločilnih dejstvih nejasni oziroma v nasprotju med seboj, podano pa da je tudi nasprotje o odločilnih dejstvih med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi zapisniki; v oporo slednjemu očitku povzema izpovedbe številnih v postopku na prvi stopnji zaslišanih prič, ki po mnenju tožnice nasprotujejo razlogom v sodbi sodišča druge stopnje o tem, da tožnica in sedaj pokojni oče tožencev nista ustvarila življenjske skupnosti oziroma skupnega gospodinjstva in ekonomske skupnosti. Uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku pa tožnica utemeljuje z očitkom sodišču druge stopnje, da je v nasprotju z določbami drugega odstavka 347. člena in 1. točke 358. člena istega zakona brez opravljene obravnave v postopku na drugi stopnji ugotovilo drugačno dejansko stanje kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. V nadaljevanju obrazložitve tega očitka tožnica podrobneje pojasnjuje, zakaj po njenem mnenju ni točno razlogovanje sodišča druge stopnje, da je njegova odločitev oprta na isto dejansko podlago kot odločitev sodišča prve stopnje, ki jo je sodišče druge stopnje neutemeljeno spremenilo in kar je posledica ne le uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v postopku na drugi stopnji, temveč tudi posledica zmotne uporabe materialnega prava. V oporo slednjemu očitku tožnica ponuja podrobno utemeljitev v sklepnem delu obširnih revizijskih navedb in predlaga spremembo sodbe sodišča prve stopnje, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 do 90/2005) vročena tožencema, ki sta nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Tožnica ne more uspešno uveljaviti zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP z delnim (in ne povsem točnim) prepisom besedila te zakonske določbe v reviziji, pri čemer poskuša v nadaljevanju očitno utemeljiti zlasti zatrjevano nasprotje med tem, kar „se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi zapisniki“, vendar povsem neustrezno – namreč s povzetki delov izpovedb nekaterih prič, ki po mnenju tožnice nasprotujejo dejanskim ugotovitvam v izpodbijani sodbi. Tako nasprotje ni nasprotje v pomenu določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi imelo za posledico bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je lahko tudi odraz ravno skrbne, analitične in celovite dokazne ocene, rezultat katere so dejanske ugotovitve sodišča; zanje velja, da niso nujno (praviloma pa sploh ne) vselej skladne z izpovedbami vseh v postopku zaslišanih prič. Revizijsko opozarjanje na taka neskladja pomeni torej le izpodbijanje v postopku na prvi in drugi stopnji sprejete dokazne ocene, ki ne more biti podvržena preizkusu v postopku z revizijo spričo določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP, po kateri revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Prav tako ni podana nadaljnja revizijsko zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje. Slednje je kot podlago za svojo odločitev upoštevalo tiste dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je z materialnopravnega vidika pravilno štelo za odločilne. Pri tem ni pomembno v kolikšnem obsegu je odločitev sodišča druge stopnje o spremembi sodbe sodišča prve stopnje spričo drugačnega materialnopravnega naziranja še oprta neposredno na dejanske ugotovitve v sodbi sodišča prve stopnje, in v kolikšnem obsegu je že tudi plod iz ugotovljenih dejstev drugačnega (pravilnega) sklepanja na obstoj drugih dejstev po metodi indičnega sklepanja, saj je inštančnemu sodišču na razpolago dana procesnopravna opora za spremembo sodbe sodišča prve stopnje brez obravnave v takih primerih predvidena tako z določbo 4. točke kot tudi 3. točke 358. člena ZPP. Revidentkin očitek kršitve določb drugega odstavka 347. člena in 1. točke 358. člena pravkar navedenega zakona v postopku na drugi stopnji zato ni utemeljen.

Glede na neizpodbojne dejanske ugotovitve v pravnomočni sodbi je izpodbijana odločitev tudi materialnopravno pravilna. Po teh dejanskih ugotovitvah, o katerih med pravdnima strankama tudi sicer ni bilo spora, si tožnica in oče tožencev nista nikoli ustvarila skupnega doma oziroma skupnega bivališča na istem naslovu (primerjaj z določbo 47. člena v aktualnem obdobju veljavnega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – Ur. l. RS, št. 14/89, prečiščeno besedilo, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZZZDR), čeprav ni bilo za to nobenih ovir ali siceršnjih objektivnih razlogov, na katere partnerja ne bi mogla vplivati. Tožnica je ohranila dom in bivanjsko samostojnost v svojem stanovanju, čeprav s preselitvijo k očetu tožencev ne bi izgubila nepremičnine ali utrpela kakršnegakoli ekonomskega prikrajšanja (temveč kvečjemu nasprotno), enako pa je veljalo obratno tudi za očeta tožencev – kar posledično nujno izključuje tudi obstoj z načinom bivanja povezanih elementov ekonomske skupnosti, medtem ko kakšni drugi pravno relevantni elementi za njeno morebitno vzpostavitev niso bili ugotovljeni. To pa zadošča za sklep o neobstoju življenjske skupnosti kot konstitutivnega elementa zunajzakonske skupnosti v pomenu določbe 12. člena ZZZDR, kar izključuje tudi nastanek s to določbo predvidenih pravnih posledic, ki jih po materialnopravno pravilnem naziranju sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi tožnica neutemeljeno terja.

Ker uveljavljani revizijski razlogi, vključno s tudi po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP), niso podani, je bilo treba tožničino revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Ker tožnica z revizijo ni uspela, mora tožencema povrniti njune stroške revizijskega postopka v zvezi z odgovorom na revizijo (154. člen ZPP), ki so bili odmerjeni v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo v obsegu po posamičnih postavkah, kot je to razvidno iz odgovoru na revizijo priloženega stroškovnika na list. št. 172. spisa.