VSK sklep Cpg 203/2007

Pritožba tožeče stranke se zavrne in p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka D.K. d.d. dolžna plačati znesek 24.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 12.000.000,00 SIT od dne 21.12.2004 dalje do plačila in od zneska 12.000.000,00 SIT od dne 31.1.2005 dalje do plačila. Tožeči stranki je še naložilo, da povrne toženi stranki v roku 15-ih dni 501,00 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.5.2007 do plačila, pod izvršbo.

Zoper to sodbo se po svojih pooblaščencih pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1.odst. 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga njeno razveljavitev (spremembo) ter ugoditev tožbenemu zahtevku skupaj s pritožbenimi stroški, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje oprta na nepristno listino, to je kopijo dogovora ter na neprepričljivo izpoved prič P.R. in M.J, s čemer je ostalo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno, kar je v posledici privedlo do zmotne uporabe materialnega prava. Navaja še, da pa so tudi razlogi sodbe v nasprotju s predloženimi listinami in dokazi ter trditveno podlago pravdnih strank, pri čemer pa sodba tudi nima razlogov o pomembnih dejstvih, s čimer je sodišče prve stopnje zagrešilo bistvene kršitve pravdnega postopka. Sodišče je namreč sodbo oprlo na fotokopijo listine, za katero tožeča stranka ves čas trdi, da je ni podpisala in da ni pristna. Tudi izpoved priče R., da je tožnici izročil več dokumentov, med njimi pa tudi osnutek dodatka in pogodbe, ni prepričljiva, v nasprotju pa je tudi z listinami v spisu. Na dodatku namreč ni zaznamka o katerem priča govori in kar sodišče zaključuje. Sicer pa se v spisu nahajata kar dva dodatka, ki naj bi jih podpisala tožeča stranka (priloga B7 in priloga B11 spisa), pri čemer pa priloga B7 ni ista listina, kot priloga B11. Na njej namreč ni izpisa številke faksa in drugih podatkov o času pošiljanja, kot je to na prilogi B11. Glede navedbe sodišča prve stopnje, da izjavi tožnice, da dodatka ni podpisala, ne verjame, ker za to trditev ni predložila nobenih dokazov, pa pritožnica opozarja, da je glede tega dokazno breme na toženi stranki. Glede na to, da naj bi dodatek tožnica podpisala in poslala po faksu ob 13.18 uri, ostaja nerazčiščeno, kako je to mogoče, če je bila tožnica od 24.12.2004 na dopustu in se v D.S. ni vračala. Pa tudi sicer, če so bile pripombe tožnice, poslane po faksu ob 13.17 uri ni jasno, kako je lahko bil dodatek podpisan s strani tožnice še isti hip ob 13.18 uri. Nejasno je tako, kako je možno, da je priča R. v eni minuti dobila pripombe, jih vnesla v osnutek, ga poslala tožnici, tožnica pa naj bi ga podpisala in ga v istem času poslala nazaj. Kljub obširni obrazložitvi sodišča ni možno slediti zaključku sodišča, da sta bila dodatek in pogodba podpisana hkrati in sočasno dne 31.12.2004 in da zapis na obeh dokumentih 24.12.2004 o njihovem podpisu ne drži. Ker tožeča stranka ni vedela, da bo priča R. zatrjevala navedeno dejstvo, ni mogla v spis predložiti dokazov o njegovem neverodostojnem pričanju. Zato v spis prilaga dopis po elektronski pošti poslan od te priče na e-mail tožnice v njeni družbi Ru. dne 4.1.2005 ob 9.01 uri. Iz tega sporočila je razvidno, da se v prilogi pošilja Sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Tudi sicer izpoved priče R. ni logična v tistem delu, da naj bi bila na pobudo tožnice na pogajanjih spremenjena pogodbena podlaga in da se je obveznost iz pogodbe z dne 17.12.2004 o plačilu 100.000 EUR prenesla iz D.P. na D.S., kar naj bi bilo razvidno iz pogodbe z dne 31.12.2004, sklenjene med tožnico in D.S. V zvezi s tem se zastavlja vprašanje, zakaj naj bi tožnica dne 31.12. zahtevala, da se vnese besedilo o plačilu 100.000 EUR s strani D.S., če je to že imela zapisano v pogodbi z dne 24.12. Docela nejasno pa je, zakaj naj bi se tožnica odpovedala odpravnini, ki ji na podlagi določb Makedonskih zakonov v točki 2.2. Pogodbe nedvomno pripada. Tako ni imela nobenega razloga, da bi se temu odpovedala v zameno za plačilo 100.000 EUR za prodajo poslovnega deleža, ki ga je imela prav tako že zagotovljenega po pogodbi z dne 17.12.2004. V resnici so potekala pogajanja v tej smeri, da se na D.S. prenese poleg že zapisanih 100.000 EUR odškodnine za predčasno razrešitev, tudi znesek dodatnih 100.000 EUR za prenos poslovnega deleža na toženo stranko. Tudi okoliščine v zvezi z vrnitvijo zneska 5.227.983,00 SIT sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo. Ta znesek je tožnica vrnila zato, ker je vedela, da plačilo z dne 31.12.2004 ni v redu, niti s stališča sklenjene pogodbe z dne 17.12.2004, niti s stališča davčne zakonodaje in je denar na poziv in obrazloženo pomoto s strani tožene stranke vrnila, ker tudi ni imela razloga, da toženi stranki ne bi zaupala, da je denarja ne bo plačala tako, kot je bilo dogovorjeno dne 17.12.2004.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev postopka, niti takih, ki jih v svoji pritožbi zatrjuje tožeča stranka, niti tistih, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno, da v obravnavanem primeru tožeča stranka od tožene uveljavlja plačilo kupnine za poslovni delež v družbi D.S. d.o.o., ki ga je s pogodbo prodala pravni prednici tožene stranke. Med strankama pa je bilo sporno vprašanje ali je tožena stranka (še) dolžna plačati tožeči kupnino v višini 100.000 EUR, kot trdi tožeča oziroma ali je bila ta kupnina tožeči stranki poravnana, kot v bistvu zatrjuje tožena stranka.

Ob za obe pravdni stranki nespornih dejstvih, da sta tožeča stranka in pravna prednica tožene stranke (v nadaljevanju: tožena stranka) v zvezi s tem poslom sklenili več pogodb in sicer najprej že 26.5 2003 Pogodbo o odsvojitvi poslovnega deleža, ki pa ni bila realizirana, kasneje dne 17.12.2004 pa Pogodbo o poravnavi vseh medsebojnih pravic in obveznosti, ki ji je sledila dne 23.12.2004 sklenjena Pogodba o prenosu deleža, pa je tožeča stranka zanikala, da bi bil med strankama veljavno sklenjen Dodatek k pogodbi o poravnavi vseh medsebojnih pravic in obveznosti z dne 24.12.2004 (v nadaljevanju : Dodatek k pogodbi), katerega pomen je bil v bistvu glede na trditve tožene stranke v tem, da se je obveznost poravnave kupnine v višini 100.000 EUR prenesla na družbo D.S., kar se je realiziralo z izplačilom odškodnine preko Pogodbe o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja z dne 24.12.2004, ki ga je tožeča stranka sklenila z družbo D.S.

Po določilih 15.čl. Obligacijskega zakonika (OZ) je pogodba sklenjena, ko se stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Da je bilo med pravdnima strankam doseženo soglasje volj glede Dodatka k pogodbi je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložilo. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je tožena stranka že dne 24.12.2004 tožeči izročila v Skopju osnutek Pogodbe o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja in Dodatka k pogodbi, kar ji je v Skopju izročil P.R. Prilogo B/9 sestavljata dva dokumenta, Dodatek k pogodbi za katerega je priča izrecno povedala, da ga je tožeči stranki izročila in »Rešenie«, na katerem je pričin uradni zaznamek, da je bilo »izročeno R.Ra. v podpis«. Iz zapisnika o zaslišanju te priče pa sploh ne izhaja, da bi ta priča trdila, da je uradni zaznamek naredila na Dodatku in pogodbi, zato so take trditve nekorektne. Dejstvo, da sta bila ta dva dokumenta dejansko izročena tožeči stranki pa je razvidno tudi iz tega, da je nanju podala pripombe (B/10 in B/11). Tožena stranka je, kot je razvidno iz obrazložitve sodbe, akceptirala pripombe, ki jih je tožnica dne 31.12.2004 podala na osnutek Dodatka k pogodbi, in na predlog Pogodbe o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja, o čemer sta izpovedala priči M.J. in P.R., ter o tem obvestila tožečo stranko. Nenazadnje to potrjuje okoliščina, da so v podpisanem Dodatku k pogodbi in Pogodbi o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje zajete pripombe tožnice, ki jih je ta po elektronski pošti (z elektronskega naslova »R.C.« po navedbah pritožbe – njene družbe) posredovala (že ob 12,18 uri dne 31.12.2004 ! – glej priloga B/10) M.J.

Zato je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je bil med strankama dne 31.12.2004 dosežen dogovor, da bo tožnici znesek 100.000 EUR izplačala kot odškodnino družba D.S. tudi po mnenju pritožbenega sodišča logična in prepričljiva tako, da tudi nasprotne pritožbene navedbe njene utemeljenosti ne morejo omajati.

Dejstvo, da je bila, glede na tak dogovor pravdnih strank med tožečo stranko in družbo D.S. sklenjena Pogodba o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja z dne 24.12.2004, po kateri se je dejansko slednja zavezala plačati tožeči stranki znesek 100.000 EUR tudi za tožečo stranko ni sporno. Trditve tožeče stranke, da pa bi ji odpravnina od D.S. glede na določbe Makedonskih zakonov nedvomno pripadala, zaradi česar ni jasno, zakaj bi se temu odpovedala v zameno za prodajo poslovnega deleža, pa predstavljajo nova dejstva, ki jih tožeča stranka zatrjuje šele v pritožbi in glede katerih ni pojasnila zakaj jih ni navajala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tako teh navedb, glede na določilo 1.odst. 337.čl. ZPP niti ni mogoče upoštevati. Ne glede na to pa le velja omeniti, da se obveznost plačila zneska 100.000 EUR po tej pogodbi ne nanaša na odpravnino pač pa na odškodnino. Glede na to, da so se nanašale pripombe tožnice (priloga B/16) tako na Dodatek k pogodbi (1.odst.1.alinea), kot tudi na besedilo Pogodbe o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja (2.odst.1.alinea) in da se je pripomba tožnice, da se v tč.2.3. Dodatka k pogodbi vnese besedilo, da znesek 100.000 EUR izplača D.S., ne pa de se to vnese v Pogodbo, ki je tak tekst res že vsebovala, so neupoštevne tudi te pritožbene navedbe.

Ob takem stanju, pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da ni mogoče pritrditi pritožbeni trditvi, da je sodišče prve stopnje sodbo oprlo zgolj na fotokopijo listine, za katero je tožeča stranka ves čas trdila, da je ni podpisala in da ni pristna. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o bistvenih okoliščinah ne temelji zgolj na fotokopiji listine pač pa je po ugotovitvah pritožbenega sodišča rezultat vestne in skrbne ocene vseh dokazov tako listinskih, ki sta jih v spis vložili obe pravdni stranki kot tudi pričevanj zaslišanih oseb ter tako posledica uspeha celotnega dokaznega postopka.

Kar pa se tiče pritožbene trditve, da je podpisan dodatek drugačen od dodatka v prilogi B/9, pa pritožbeno sodišče opozarja, da je že sodišče prve stopnje v zvezi s tem pojasnilo, da gre v primeru dodatka k pogodbi, ki je označen kot priloga B/9 za predlog, ki ga je P.R. v imenu tožene stranke tožeči izročil 24.12.2004 v Skopju in ki je služil kot osnovo za nadaljnja pogajanja. Podpisani aneks (priloga B/7 in B/11) pa predstavlja po uskladitvah dogovorjeno besedilo aneksa, v katerem so vsebovane pripombe tožnice. Glede pritožbene trditve, da dodatek v prilogi B/7 ni ista listina (po obliki), kot dodatek v prilogi B/11 (čeprav sta vsebinsko enaka) iz česar naj bi izhajalo, da je tožeča stranka podpisala dva aneksa, je pojasnilo podala tožena stranka že na naroku dne 24.11.2006 (l.št. 42 in 43 spisa), ko je povedala, da predstavlja priloga B/7 fotokopijo originalnega dokumenta; okoliščina, da na tej fotokopiji ni izpisa št. faksa in drugih podatkov o času pošiljanja in da so na listini B/7 manjše črke pa je logična posledica načina fotokopiranja. Za tako ugotovitev pa ni potrebno posebno strokovno znanje, zlasti ker se je s takim pojasnilom tožeča stranka na naroku zadovoljila in ga ni dodatno problematizirala. Utemeljeno sicer opozarja pritožba na napačno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka sama predlagati dokaze za trditev, da bi bil lahko njen podpis na aneksu ponarejen. Ker je bila ta navedba podana zgolj kot hipoteza, ne pa kot trditev, je zato niti ni bilo potrebno dokazovati.

Tudi pritožbene trditve, kolikor izpostavljajo, da je bilo nemogoče, da bi tožnica svoje pripombe na faks tožeči stranki posredovala ob 13,17 uri, nato pa še isti hip Dodatek, ki je že vseboval njene pripombe ob 13,18, kar vse naj bi ne bilo mogoče izvesti v takih časovnih dimenzijah, predstavljajo nedovoljene pritožbene navedbe, ki jih pritožbeno sodišče glede na določilo 1.odst.337.čl. ZPP ne more upoštevati. Ne glede na to pa le velja zaradi jasnosti zadeve povedati, da je iz ugotovitve sodišča prve stopnje razvidno, da je tožena stranka že dne 24.12.2004 izročila tožeči stranki tako predlog Dodatka k pogodbi, kot tudi pripravljeno Pogodbo o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja. Tožeča stranka je dne 31.12.2004 najprej ob 12,18 uri (glej priloga B/10) po elektronski pošti toženi stranki (M.J.) poslala svoje pripombe (7.stran obrazložitve, izpoved J., l.št. 44 spisa), ker so bile pripombe (J., l.št. 44) sprejemljive, pa je nato ob 13,17 po faksu tožeča stranki toženi najprej poslala pripombe, takoj zatem pa še ob 13,18.uri podpisan čistopis Dodatka k pogodbi z že vnešenimi pripombami. Tako se izkaže, da tudi v tem ni nobenih nelogičnosti. Okoliščina, ali je bila Pogodba o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja, ki jo je tožnica sklenila z D.S. podpisana dne 31.12.2004, istega dne kot Dodatek k pogodbi ali pa dne 4.1.2005 ali celo kak dan kasneje po mnenju pritožbenega sodišča ni ključna. Ključnega pomena za zadevo je ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre za medsebojno povezanost obeh pogodb, saj sta sestavljeni tako, da ščitita interese obeh pogodbenih strank in da sta bili sklenjeni sočasno, torej v kratkem časovnem intervalu, česar pa ne zanika niti tožeča stranka.

Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v bistvu predstavlja Pogodba o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja pogodbo o pristopu k dolgu po 432.čl. OZ, saj se je z njo D.S. (kot tretji) zavezala, da bo izpolnila terjatev, ki jo ima ta do dolžnika (tožene stranke) upniku (tožeči stranki). V primeru pogodbe o pristopu k dolgu se sicer tretji zaveže poleg dolžnika, ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica od D.S. kupnino, ki ji je bila izplačana kot odškodnina že prejela (8.stran obrazložitve sodbe), čemur v pritožbi niti ne oporeka, je prenehala tudi njena terjatev do tožene stranke.

Ker tudi pritožbene trditve, da se je tožeča stranka dejansko s toženo pogajala, da bi se na D.S. poleg že zapisanih 100.000 EUR odškodnine preneslo še dodatnih 100.000 EUR za prenos poslovnega deleža ter navedbe glede davčnih obremenjenosti zneska 5.227.983,00 SIT predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, nanje pritožbeno sodišče ni dolžno odgovarjati.

Upoštevaje vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP).