VSK sodba Cpg 214/2007

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 3.082,38 EUR (738.661,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od 3.12.2005 do 31.12.2006 po predpisani obrestni meri zamudnih obresti od tolarskega zneska 738.661,00 SIT in od 1.1.2007 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.082,38 EUR do dneva plačila, ter ji povrniti pravdne stroške. Hkrati je odločilo, da mora tožeča stranka v 15 dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 481,16 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki 11.7.2001 sklenili pogodbo o poslovnem sodelovanju za nedoločen čas, ki jo je tožena stranka odpovedala s trimesečnim odpovednim rokom in je pogodbeno razmerje prenehalo 18.2.2006. Vendar pa je tožeča stranka v času trajanja tega razmerja predpisala natančno vsebino zdravstvenih pregledov po posameznih delovnih mestih pri toženi stranki in vzpostavila podlago za enoten sistem za celoten zavod, ki je tako postal transparenten in usklajen z zakonodajo. V skladu s tem je opravljala preventivne zdravstvene preglede in je tako opravila tudi takšne preglede delavcev OE T. v mesecih november in december 2002. Ker je tožena stranka v skladu z zdravstveno oceno za delovna mesta z dne 14.7.2001 ter Pravilnikom o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev (Ur.l. RS, št. 87/2002) dolžna preventivne zdravstvene preglede opravljati vsake tri leta, bi jih tako ponovno morala opraviti najkasneje do konca leta 2005. Glede na sklenjeno pogodbo je tožeča stranka utemeljeno pričakovala, da bo navedena dela opravljala ona po enakem postopku, kot je bilo to leta 2002. Kot ugotavlja tudi sodišče, se ne glede na 2. čl. pogodbe glede preventivnih pregledov v praksi ni sklepalo aneksov, ampak sta stranki to dogovorili na druge načine. Tako je v letu 2002 tožeča stranka na zaprosilo tožene stranke dostavila zgolj okvirni izračun oziroma specifikacijo stroškov, kar je bilo osnova za kasneje izstavljeni račun. V letu 2003 sta sicer stranki sklenili aneks, vendar ta ni imel nobenega pomena, saj ni v ničemer spreminjal pogodbenih določil. Ker so delavci tožene stranke tožečo stranko v začetku leta 2005 na enak način kot doslej obvestili, da bo preventivne preglede treba opravljati tudi v tem letu, je slednja upoštevaje sklenjeno pogodbo in dosedanjo prakso utemeljeno pričakovala, da bo to storitev opravila. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je menilo, da bi bilo v tej zadevi treba upoštevati določila takrat veljavnega Zakona o javnih naročilih (ZJN-1), zaradi česar brez izvedenega postopka javnega naročila tožena stranka navedenih storitev sploh ne bi mogla naročiti. Napačen je tudi zaključek, da naj bi bila v skladu s 130. čl. navedenega zakona takšna pogodba nična. Pri javnem razpisu ne gre za avtomatizem, ampak je naročilo odvisno od notranjih predpisov naročnika. Toženo stranko veže pogodba, ki jo je imela sklenjeno s tožečo stranko, če se je v letu 2005 odločila za drugačen način izbire izvajalca preventivnih zdravstvenih pregledov, bi morala to pogodbo pravočasno odpovedati, v nasprotnem primeru pa mora poravnati nastalo škodo.

Tožena stranka je po svoji pooblaščenki odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje sta pravdni stranki 11.7.2001 sklenili pogodbo o strokovnem sodelovanju za nedoločen čas. V 8. čl. te pogodbe je bilo določeno, da lahko vsaka stranka odstopi od pogodbe s trimesečnim odpovednim rokom. Tožena stranka je z dopisom z dne 16.12.2005, ki ga je tožeča stranka prejela 17.12.2005, pogodbo odpovedala in je glede na prej navedeno pogodbeno določilo pogodbeno razmerje prenehalo 18.2.2006.

V času sklenitve zgoraj navedene pogodbe veljavni 358. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se glede na 1060. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) uporablja za obravnavano sporno razmerje, je v 3. odst. določal, da se lahko trajno dolžniško razmerje odpove ob vsakem, vendar ne ob neprimernem času. Neprimerni čas za odpoved pomeni obstoj okoliščin, ki bi drugi pogodbeni stranki povzročila neupravičeno škodo. V obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno, da bi že pogodba sama določala kakšne posebne pogoje za njeno odpoved.

Trditve tožeče stranke so bile uveljavljene v smeri, da je tožena stranka podala odpoved v času, ko bi bilo treba opraviti obdobne preventivne zdravstvene preglede, ki jih je tožeča stranka glede na z njene strani pripravljeno zdravstveno oceno delovnih mest prvič opravljala konec leta 2002 in je utemeljeno pričakovala, da bodo novi pregledi ponovno opravljeni konec leta 2005 (vsake tri leta). Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da so v sporni pogodbi navedena opravila, ki jih je bila dolžna izvajati tožeča stranka kot izvajalec storitev (2. čl.), da bodo opravljene storitve (preventivni zdravstveni pregledi) obračunane v skladu z veljavnim cenikom (5. čl.), in da je izvajalec dolžan opraviti delo v skladu z letnim dogovorom, ki je predmet aneksa (2. čl.). Vendar pa je nadalje ugotovilo tudi, da je bila med strankama praksa takšna, da aneksov nista sklepali (oz. sta ga za preglede v letu 2003 sklenili šele po opravljenih storitvah, torej za nazaj). Kljub temu pa tožeča stranka ni mogla pričeti z izpolnjevanjem svojih pogodbenih obveznosti brez določenega predhodnega dogovora s toženo stranko, ki se je izvedel tako, da je tožeča stranka na prošnjo tožene stranke slednji najprej poslala ponudbo, na tej podlagi je tožena stranka izdala naročilnico in napotnico za vsakega posameznika, ki je opravljal pregled pri tožeči stranki; tako je napr. tožena stranka tožeči stranki posredovala dopis z dne 29.8.2002 (B66) z navedbo števila delavcev, ki se bodo udeležili zdravstvenih pregledov in z zahtevo za izstavitev predračuna. Ker pa za leto 2005 takšne konkretne aktivnosti napr. v obliki zahteve za predračun s strani tožene stranke ni bilo, tožeča stranka v času podane odpovedi tožene stranke ni mogla utemeljeno pričakovati, da bo opravljala preglede tudi v letu 2005. Glede na to pa tudi ni možen zaključek, da je bila odpoved podana ob neprimernem času. Kot konkretne aktivnosti tožene stranke, ki bi za tožečo stranko pomenila pričetek izpolnjevanja njenih pogodbenih obveznosti, pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče šteti elektronske korespondence z dne 16.2.2005 med tožečo stranko in delavcem tožene stranke V.K., saj je pri njej šlo le za obvestilo tožeči stranki, da tožena stranka za leto 2005 načrtuje obdobne zdravstvene preglede; to obvestilo pa (še) ni predstavljalo podlage za kakršnokoli aktivnost tožeče stranke.

Glede na ugotovitev, da je bila sporna pogodba pravilno odpovedana, se pokaže, da niso relevantne pritožbene trditve v smeri, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno uporabilo materialno pravo, ko je menilo, da bi bilo treba v tej zadevi upoštevati tudi določila takrat veljavnega Zakona o javnih naročilih (ZJN-1), po katerem brez izvedenega postopka javnega naročila tožena stranka storitev, ki so bile predmet sporne pogodbe, sploh ne bi mogla naročiti.

Ker je sodišče prve stopnje v tej zadevi popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka in niti takšne, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Hkrati je odločilo, da nosi tožena stranka svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, glede na to, da ni v njem navajala nič takega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi (1. odst. 155. čl. ZPP).