VSRS Sodba II Ips 169/2007

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti 509,22 EUR stroškov revizijskega postopka.

OBRAZLOŽITEV:

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 3.261.500 SIT z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožencu je naložilo plačilo tožničinih stroškov postopka.

2Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da je denarni znesek, ki ga je tožnica plačala hipotekarnemu upniku in katerega vrnitev zahteva s tožbo, predstavljal dolg družbe E. d.o.o., za katerega odgovarja toženec. Ugotovilo je namreč, da E. d.o.o. ni sodila v skupno premoženje pravdnih strank. Strinjalo se je tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da v njuno skupno premoženje ni sodilo niti stanovanje, ki je bilo predmet hipoteke, dogovorjene za zavarovanje prej navedenega dolga.

3Toženec v reviziji uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Trdi, da sta sodišči svoji odločitvi neutemeljeno oprli zgolj na tožničino izpovedbo, čeprav je ta v nasprotju s toženčevimi navedbami in z nekaterimi listinskimi dokazi. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava in neupoštevanja znanih dejstev in listinskih dokazov sta šteli, da E. d.o.o. in stanovanje ne sodita v skupno premoženje. Nesporno je namreč, da je bila družba ustanovljena, stanovanje pa kupljeno v času trajanja zakonske zveze. Odločilen trenutek namreč ne more biti vložitev tožbe za razvezo zakonske zveze, marveč pravnomočna sodba o razvezi. Ker je tožnica v času, ko sta s tožencem živela v zunajzakonski skupnosti, aktivno sodelovala pri poslovanju družbe, obveznosti družbe obremenjujejo obe pravdni stranki. Odločitev za zastavitev stanovanja je bila skupna odločitev pravdnih strank. Sodišči sta neobrazloženo in v nasprotju z dokazi v spisu zaključili, da zaradi blokade računov družbe ni bilo mogoče pričakovati nobenih koristi iz njenega poslovanja. Predložene listine (npr. pogodba o poslovnem sodelovanju v letu 1996 in poslovna dokumentacija družbe), ki jih sodišči nista upoštevali, niti se o njih nista izjasnili, izkazujejo prav nasprotno. Navedeni listinski dokazi tudi potrjujejo, da je družba odplačevala kredit vse do trenutka, ko je znašal samo še 1.200.000 SIT in ko je prišlo do dogovora med pravdnima strankama, da toženec plača 200.000 SIT, tožnica pa 1.000.000 SIT. Ker tožnica svojega dela obveznosti ni izpolnila, je dolg narastel. Okoliščina, da tožnica ni zahtevala povrnitve dolga od glavnega dolžnika, utemeljuje sklep, da je med njima dejansko obstajal tak dogovor. Nepravilno je tudi stališče sodišč, da v skupno premoženje pravdnih strank ne sodi stanovanje. Toženec predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa naj sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki je nanjo odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Revidentove navedbe o neupoštevanju posameznih dokazov niso utemeljene. Sodišče je listine prebralo v dokaznem postopku, na podlagi vseh zbranih dokazov pa presodilo, da družba ni sodila v skupno premoženje pravdnih strank in zato tudi dolg družbe ni bil dolg, za katerega bi odgovarjali obe pravdni stranki.

7Prav tako ni utemeljen očitek zmotne uporabe materialnega prava. Stališče sodišč, da je vložitev tožbe za razvezo zakonske zveze predstavljala trenutek razpada življenjske in ekonomske skupnosti, ki je imel za posledico prenehanje nastajanja skupnega premoženja pravdnih strank kot zakoncev, je v skladu z ustaljeno sodno prakso. Za pridobivanje skupnega premoženja zakoncev v smislu drugega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je namreč pravno pomembno obdobje dejanske zakonske skupnosti in ne tudi čas do formalne razveze zakonske zveze. Razlog, zaradi katerega je zakon uredil poseben način pridobitve lastninske pravice, tj. originaren način pridobitve skupne lastnine na tako pridobljenem premoženju, je bil v značilnostih dejanske zakonske skupnosti. Če teh značilnosti ni, tak način pridobitve lastninske pravice ni mogoč.(1)

8Materialnopravno pravilen je tudi sklep sodišč, da družba E. d.o.o. ni sodila v skupno premoženje pravdnih strank. Tak sklep temelji na ugotovitvah, da je toženec vstopil v družbo v decembru 1991, tj. potem, ko je vložil tožbo za razvezo zakonske zveze, da je družba odprla račun 8. 12. 1994, da je imela do 2. 3. 2000 skupno 1790 dni blokiran račun in da ni bilo mogoče pričakovati nobenih koristi iz naslova poslovanja družbe za zunajzakonsko skupnost pravdnih strank, ki sta jo vzpostavili v letu 1995. Ob vzpostavitvi zunajzakonske skupnosti je torej toženčev poslovni delež predstavljal njegovo posebno premoženje. Iz nekonkretiziranih trditev o tožničinem sodelovanju pri poslovanju družbe v navedenem obdobju ni mogoče sklepati na materialnopravni sklep, da je s tem poslovni delež v družbi postal skupno premoženje pravdnih strank. Na revizijske očitke, ki so naslovljeni na stališče sodišč, da zaradi blokade računov družbe ni bilo mogoče pričakovati nobenih koristi iz njenega poslovanja, zato ni treba posebej odgovarjati.

9Toženec tudi z navedbami, da je zastavljeno stanovanje predstavljalo skupno premoženje pravdnih strank, da je tožnica plačala dolg iz njegovega deleža na tem skupnem premoženju in da je za ta znesek manjša njegova terjatev do tožnice iz naslova denarne vrednosti njegovega deleža, ni mogel doseči (delne) zavrnitve tožbenega zahtevka. Njegove navedbe merijo na ugovor ugasle pravice, vendar pa za njegovo utemeljenost ne zadostujejo. Toženec je zatrjeval le obstoj svojega deleža na stanovanju kot delu skupnega premoženja, ni pa zatrjeval, da bi iz tega naslova imel denarno terjatev, niti kakšna je njena višina. Njegove navedbe so ostale na ravni nekonkretiziranih trditev, da je tožnica s tem, kar je plačala hipotekarni upnici, plačala dolg, ki ga ima do toženca. Za sklepčen ugovor to ne zadostuje. Za odločitev v zadevi zato ni bistveno, ali je dokazal, da je stanovanje sodilo v skupno premoženje pravdnih strank. Četudi bi mu sodišče pritrdilo, to še ne bi pomenilo, da je tožničin zahtevek (delno) neutemeljen.

10Na podlagi ugotovitev, da je tožnica poravnala zapadle neplačane obveznosti iz kredita družbe E. d.o.o. v skupni višini 3.261.500 SIT, je pravilna tudi odločitev o utemeljenosti zahtevka (218. člen Zakona o obligacijskih razmerjih).

11Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Posledično je revident dolžan tožnici povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Priznani stroški predstavljajo strošek za sestavo odgovora na revizijo in za materialne stroške, oboje povečano za 20 % davek na dodano vrednost, ter za sodno takso za odgovor na revizijo. Podrobnejša specifikacija je razvidna iz spisa (l. št. 88).

---.---

Op. št. (1): Tako npr. izrecno sodba II Ips 355/2003 z dne 3. 6. 2004.