VSRS Sodba II Ips 1003/2008

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku izreka spremeni tako, da se:

- znesek odškodnine zmanjša na

23

.728,66 EUR,

znesek pravdnih stroškov zmanjša na 416,03 EUR,

skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma, kot je odločilo sodišče prve stopnje.

Sicer se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora v 15 dneh toženi stranki povrniti 442,17 EUR njenih pritožbenih stroškov, svoje pritožbene stroške pa krije sama.

Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 752,01 EUR.

OBRAZLOŽITEV:

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da je primerna odškodnina za uveljavljano nepremoženjsko škodo tožnika 64.400,00 EUR, zaradi česar sta toženca - po odbitku (valorizirane) že plačane odškodnine (18.671,34 EUR) - dolžna tožniku v petnajstih dneh plačati odškodnino v znesku 45.728,66 EUR in povrniti pravdne stroške v višini 1.684,70 EUR, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper to sodbo sta toženca vložila revizijo, v kateri uveljavljata zmotno uporabo materialnega prava ter predlagata, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek še za znesek 44.221,83 EUR. Menita, da sta sodišči nižjih stopenj tožniku prisodili previsoko odškodnino z

a telesne bolečine in nevšečnosti

med zdravljenjem ter za

duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Opozarjata, da je izvedenec K. razmejil posledice obravnavane nezgode in posledice degenerativnih sprememb v razmerju šestdeset proti štirideset, pri čemer tudi ni moč prezreti dejstva, da je bil tožnik ob nezgodi star že 73 let. Tožnik je res prestal številne neugodnosti, vendar bi bilo treba upoštevati, da znaten delež vseh nevšečnosti po končanem primarnem zdravljenju obravnavanih poškodb odpade na degenerativne spremembe, ki so pri tožniku obstajale že prej in se je zaradi njih tudi že zdravil. Izvedenec je izrecno zapisal, da tožnik zaradi obravnavanih poškodb

več

ne trpi bolečin. Glede na navedeno toženca predlagata, da revizijsko sodišče zavrne tožbeni zahtevek iz tega naslova še za 8.481,22 EUR. Prav tako drži, da je tožnik zaradi posledic obravnavanih poškodb dodatno omejen v vsakodnevnem življenju, vendar ni mogoče zanemariti dejstva, da je bil tožnik že pred škodnim dogodkom znatno omejen pri vseh svojih življenjskih aktivnostih, saj je imel zaradi težav s kolkom in hrbtenico priznano šestdesetodstotno telesno okvaro. Tudi inkontinenco urina je izvedenec delno pripisal škodnemu dogodku, delno pa predhodnim težavam. Pri odmeri odškodnine

za to obliko škode

pa je pomemben faktor

tudi okoliščina

, kako dolgo bo oškodovanec še trpel duševne bolečine

zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti

. Prisojena odškodnina

iz tega naslova

bi bila primerna, če bi takšno škodo utrpel popolnoma zdrav in bistveno mlajši človek. Primerna odškodnina za to obliko škode bi bila po presoji revidentov 6.259,39 EUR.

4Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

5Revizija je delno utemeljena.

6Ko revizijsko sodišče preizkuša materialnopravno pravilnost odločitve o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo, je vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč glede posameznih oblik nepremoženjske škode (tretji odstavek 370. člena

Zakona o pravdnem postopku

;

v nadaljevanju

ZPP). Te so v konkretnem primeru razvidne iz razlogov na tretji do peti strani prvostopenjske sodbe, ki je prestala pritožbeni preizkus.

7Kot je bilo v številnih revizijskih odločbah z odškodninskopravnega področja že poudarjeno, sta temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo načelo individualizacije odškodnine (ki se osredotoča na posameznika - konkretnega oškodovanca - kot neponovljivo celoto ter obseg in vsebino njegovega telesnega in duševnega trpljenja) ter načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (ki pove, kako določena družba kot celota v določenem času in prostoru vrednoti dobrino določene vrste, izraža pa se v razponih odškodnin, ki jih sodna praksa priznava v podobnih škodnih primerih in katera odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje).

8Vrhovno

sodišče ugotavlja, da imata revidenta delno prav.

Kljub dejanskim ugotovitvam o tožnikovih precej hudih poškodbah in številnih neugodnostih, ki jih je moral prestati v času zdravljenja, je prisojena odškodnina z

a pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem

v znesku

21.000,00 EUR

glede na obstoječo sodno prakso previsoka in ne vzdrži primerjave z višino prisojenih odškodnin za to obliko škode v drugih podobnih primerih. Zato je bilo treba

odškodnino

zanjo

znižati za 8.000,00 EUR, tako da sedaj znaša 13.000,00 EUR; r

evizijskemu zavzemanju za dodatno znižanje odškodnine

iz tega naslova

pa ni mogoče pritrditi.

9Prav tako je (delno) utemeljena revizijska graja na nižjih stopnjah sojenja odmerjene odškodnine za duševne bolečine

zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Te

so oblika nepremoženjske škode, ki je praviloma trajne narave in obsega oškodovančevo duševno trpljenje zaradi najrazličnejših prizadetosti na njegovem psihičnem in telesnem področju.

O

dločilne za prisojo odškodnine

so

konkretne omejitve pri vsakodnevnem delu in drugih življenjskih aktivnostih posameznega

oškodovanca

, pri čemer je pomembno tudi pričakovano trajanje teh omejitev.

Pritožbeno sodišče se je pri utemeljevanju ustreznosti odmerjene odškodnine za to obliko škode (42.000,00 EUR) sklicevalo tudi na dva primera iz sodne prakse,

ki naj bi bila po njegovem stališču primerljiva s konkretnim,

vendar se revizijsko sodišče s to primerjavo ne more strinjati; navedena primera

po obsegu škode nista podobna obravnavanemu

. Soglašati

je treba z

revidentoma, da v obravnavani zadevi odmerjena odškodnina bistveno odstopa od odškodnin, sicer prisojenih

za

podoben

obseg te vrste nepremoženjske škode.

Ob vrednotenju individualnosti konkretnega primera,

posebej upoštevajoč tožnikovo starost

ob nezgodi (73 let) in razmejitev

tožnikove

škode, ki je nastala zaradi obravnavane nezgode, od škode, ki je posledica degenerativnih sprememb

, je glede na načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine po presoji revizijskega sodišča pravično zadoščenje

28.000.000 EUR.

Iz tega razloga je bilo treba pravnomočno odmerjeno odškodnino iz tega naslova zmanjšati za 14.000,00 EUR,

ne pa za več, kot neutemeljeno zahtevata toženca

. Ni mogoče prezreti, da se je tožniku

po

obravnavanih

poškodbah

življenje močno spremenilo, pri čemer velja izpostaviti predvsem njegove težave in omejitve v družabnem življenju.

10Zaradi navedene spremembe odškodnin za

telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter

za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je moralo revizijsko sodišče znižati skupno prisojeni znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo (45.728,66 EUR) za 22.000,00 EUR, tako da sedaj znaša 23.728,66 EUR.

11Spremenjena odločitev glede glavničnega dela tožbenega zahtevka je terjala od revizijskega sodišča tudi spremembo prvostopenjske in drugostopenjske odločitve glede stroškov postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede na spremenjeni pravdni uspeh revizijsko sodišče ocenjuje, da je uspeh tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje štirinajstodstoten. Ob upoštevanju tega uspeha in po medsebojnem pobotanju sta toženca dolžna tožniku povrniti 416,03 EUR njegovih pravdnih stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji, zaradi česar je bilo treba prisojeni znesek teh (1.684,70 EUR) znižati za 1.268,67 EUR. V postopku pred sodiščem druge stopnje tožnik s svojo pritožbo ni uspel, toženca pa

sta

s svojo pritožbo uspela približno polovično. Ob upoštevanju opisanega uspeha je revizijsko sodišče odločilo, da tožnik svoje pritožbene stroške krije sam, tožencema pa je dolžan povrniti polovico njunih stroškov pritožbenega postopka, to je 442,17 EUR (drugi odstavek 154. člena ZPP).

12Revizijsko sodišče je iz zgoraj navedenih razlogov reviziji deloma ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP), v preostalem pa je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

13Glede stroškov revizijskega postopka je revizijsko sodišče odločilo v skladu z drugim odstavkom 165. člena in drugim odstavkom 154. člena ZPP. Toženca sta s svojo revizijo uspela približno polovično, zaradi česar jima je tožnik dolžan povrniti tudi takšen delež

njunih revizijskih stroškov, to je

752,01 EUR. Pritožbene in revizijske stroške je vrhovno sodišče odmerilo v skladu z odvetniško in taksno tarifo.