VSRS Sodba II Ips 867/2008

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 431,21 EUR.

OBRAZLOŽITEV:

1Tožnica zahteva, naj sodišče razsodi, da ji je toženka dolžna v 15 dneh plačati 11.131,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2006 dalje do plačila.

2Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper to sodbo je tožnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč nižjih stopenj tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da menjalne pogodbe z dne 14. 11. 1989 ni zanikala, vendar je poudarila, da predmet te ni bila kapelica, kar izhaja tudi iz cenitve zamenjanih zemljišč. Ponudila je celo vrsto dokazov, iz katerih je izhajalo, da kapelica ni bila predmet menjave in da je bila ves čas v njeni posesti; med vaščani R. ni nobenega dvoma o tem, da je kapelica njena last. V zvezi s tem je tožnica predlagala številne priče, med drugimi župnika F. L. Sodišče prve stopnje je menilo, da je kapelica verski objekt, ki je v splošni rabi in ni v pravnem prometu, zaradi česar ga tožnica ni mogla priposestvovati. Ta zaključek pa je v nasprotju s predhodnim, da je tožnica izgubila lastninsko pravico na kapelici s sklenitvijo menjalne pogodbe. Sodba sodišča prve stopnje ima zaradi pomanjkljivo izvedenega dokaznega postopka in protislovnih stališč pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Poleg tega je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Prvostopenjsko stališče, da tožnica ne more uveljavljati odškodnine za uničeno kapelico, ker naj bi bila ta javno dobro, je napačno; kapelica ni javno dobro. Prav tako sta zmotni drugostopenjski stališči, da toženka ne more biti pasivno legitimirana za odškodninski zahtevek in da ni izkazana njena povračilna obveznost po 190. in naslednjih členih Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Že pritožbeno sodišče samo ugotavlja, da je toženka prejela odškodnino od Zavarovalnice Maribor po nalogu Občine Krško; zavarovalnica je očitno štela, da je oškodovanec občina. Ker ni sporno, da je na podlagi dogovora med Občine Krško in toženko prišlo do nakazila sporne odškodnine toženki, zavarovalnici ni mogoče očitati krivdnega ravnanja oziroma opustitve potrebne skrbnosti pri izplačilu odškodnine. Ravnala je tako, kot ji je bilo predočeno – da je oškodovanec občina, ki pa pravico do odškodnine oziroma njenega izplačila prenaša na toženko. Zavarovalnica je bila torej ob izplačilu odškodnine v dobri veri, tega pa ni moč trditi za občino, še manj pa za toženko. Glede na to, da je toženka ves čas vedela, da ni lastnica uničene kapelice in da ni upravičena do odškodnine, jo je treba šteti za nepošteno pridobiteljico koristi v smislu 193. člena OZ. Nedvomno pa je bila toženka tudi obogatena brez pravnega temelja na škodo drugega, to je tožnice.

4Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki je nanjo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizijska graja zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje prič, ki naj bi potrdile tožničino stališče, da je bila sporna kapelica njena last, je neutemeljena. Poudariti je namreč treba, da se dokazujejo (zgolj) dejstva oziroma dejanske trditve, ne pa pravo oziroma pravni sklep – tega ni potrebno oziroma ni mogoče dokazovati. Tožnica bi torej s predlaganimi pričami lahko dokaz(ov)ala (zgolj) dejstva, ki bi nato omogočala pravno sklepanje – konkretno, da je titular lastninske pravice na sporni kapelici ona – ne pa kar svoje pravne subsumpcije, kot je oziroma bi želela. Prav tako ni moč pritrditi revizijskemu očitku, da razlogi prvostopenjske sodbe zaradi domnevne protislovnosti ne omogočajo njenega preizkusa. Za odločitev v obravnavani zadevi je ključen zaključek, da tožnica v relevantnem času ni bila lastnica nepremičnine parc. št. ... k. o. ... (skupaj z vsemi sestavinami), pri čemer je tudi sodišče prve stopnje jasno in razumljivo pojasnilo, zakaj ni pravilno tožničino stališče, da je bila lastnica (zgolj) sporne kapelice (brez zemljišča); sodbo je kljub nekoliko nerodnemu nadaljnjemu razlogovanju mogoče preizkusiti. Vrhovno sodišče opozarja, da vsaka nejasnost ali pomanjkljivost v sodbi še ni bistvena kršitev določb postopka; to so lahko le tiste pomanjkljivosti, ki so kavzalne za presojo.

7Tožnica je svoj zahtevek oprla na stališče o neupravičeni pridobitvi toženke v smislu 190. člena OZ. Navajala je, da je bila kapelica v njeni lasti, ki je stala na zemljišču parc. št. ... k. o. ..., v prometni nezgodi leta 2002 popolnoma uničena, odškodnino za škodo, ki je pri tem nastala, pa je s strani Zavarovalnice Maribor neupravičeno prejela toženka. Sodišči nižjih stopenj sta pravilno odgovorili na v tej zadevi odločilno vprašanje, in sicer da tožnica leta 2002 ni bila (več) lastnica parc. št. ... k. o. ... in zaradi tega tudi ne sporne kapelice, temveč je bila to Občina Krško. Tožnici je treba pojasniti, da sporna kapelica – zgolj zgradba, brez zemljišča – ni mogla biti (samostojen) predmet stvarnih pravic oziroma stvarnopravnih razpolaganj. Predmet teh je namreč lahko samo individualno določena samostojna stvar, ne pa del stvari(1). Pritrditi je treba razlogom sodišč nižjih stopenj, da v skladu z načelom povezanosti zemljišča in objekta (superficies solo cedit)(2) vse, kar je z zemljiščem trdno in trajno spojeno, pripada zemljišču – je le njegov del, ki s spojitvijo z zemljiščem izgubi svojo pravno samostojnost in zato deli pravno usodo tega(3). Upoštevajoč omenjeno načelo se je v pravni teoriji že glede prej veljavnega prava zagovarjala definicija nepremičnine, kakršno pozna v 18. členu tudi sedaj veljavni SPZ, to je, da gre za prostorsko odmerjen del zemeljske površine, skupaj z vsemi sestavinami(4). Sporna kapelica tako ni bila samostojna stvar, ampak le del (sestavina) druge (glavne) stvari (nepremičnine parc. št. ... k. o. ...) in s tem last lastnika te, to je Občina Krško.

8Pogoji, ki jih za utemeljenost zahtevka iz neupravičene pridobitve določa zakon, so: obogatitev (na škodo drugega), prikrajšanje, vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja. Glede na obrazloženo je očitno, da te predpostavke v konkretnem primeru niso izpolnjene. Toženki je odškodnino za uničeno kapelico Zavarovalnica Maribor izplačala po nalogu Občine Krško kot odškodninske upravičenke (lastnice sporne zgradbe). Tožnica tako ni dokazala ne svojega prikrajšanja ne tega, da je toženka karkoli prejela brez pravnega temelja – pri izplačilu odškodnine za porušeno kapelico torej ni prišlo do neutemeljenega premika premoženja v korist toženke (oziroma ta ni obogatena) na račun tožnice.

9Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

10Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru tožnica do povrnitve revizijskih stroškov ni upravičena, ker z revizijo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), dolžna pa je toženki (na isti pravni podlagi) povrniti njene stroške za odgovor na revizijo v višini 431,21 EUR, ki ji jih je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo.

---.---

Op. št. (1):

Odsvojitev ali obremenitev neke stvari tako hkrati pomeni tudi odsvojitev ali obremenitev vseh njenih sestavin.

Op. št. (2): Omenjeno načelo je klasično stvarnopravno načelo in je ključno pravilo nepremičninskega prava tako v našem kot tudi v vseh sorodnih pravnih redih. K

ljub nekaterim odstopanjem in izjemam je naš stvarnopravni režim na tem načelu temeljil že pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju

SPZ)

.

Op. št. (3): Primerjaj tudi

297paragraf Občnega državljanskega zakonika (ODZ)

in 8. člen

SPZ

.

Op. št. (4): Primerjaj M. Juhart, Pojem nepremičnine in načelo superficies solo cedit, Podjetje in delo, št. 5-6/1995, str. 564 in 565.